Fenia:
Han Suyin, sodobna kitajska pisateljica, znana tudi po svojih domiselnih citatih, je ljubezni denimo namenila naslednje misli:

"Ljubezen dveh ljudi lahko pomeni le to,
da se dve samoti zbližata, prepoznata,
druga drugo varujeta in tolažita."

No, če se vam ljubi spet mal filozoifirat, me zanima, kaj menite o tovrstnem pojmovanju ljubezni. Je to prava ljubezen ali na nek način sugestivna?
-------------------------------------------

Moje mnenje je, da je tale misel popolnoma zgrešena. Žal res veliko odnosov funkcionira na ta način, vendar je to slab način in če ne preraste v kaj drugega, prej ali slej propade.
Žalosten in pesimističen pogled na svet in na razmerja.

Edina »prava ljubezen« je tista, kjer dve samostojni in zadovoljni osebnosti uživata v družbi drugega in sta skupaj zato, ker jima je to všeč – ne pa zato, da bosta drug drugega varovala in si zapolnjevala svoje čustvene »potrebe«.

Pa še glede slike;
Pomislim – mir, čakanje, skupnost,…
V njej vidim prijetno skupnost dveh bitij, ki si pomagata in uživata en ob drugem…

V bistvu če mene vprašaš je ta slika skupek A in B.
vsekakor je današnje življenje boj za obstanek, ker danes je tako, da če nimaš denarja ne moreš preživet, včasih so si ljudje postavili hišico in kmetovali, danes tudi to ne moreš, če nimaš denarja, se pravi enostavno bitka za preživetje.
Seveda pa je to lažje v dvoje, če ne drugače zaradi same moralne podpore drug drugega. In če imaš nekoga, ki te podpira se ti fučka za svet okrog tebe, ker vedno je in je bil skupni imenovalec vsega, ljubezen.

Brez veliko stvari ljudje lahko preživimo, ampak ljubezen je pa tista, ki je gonilna sila vsega, če tega ni, gre življenje kmalu navzdol.

Han Suyin, sodobna kitajska pisateljica, znana tudi po svojih domiselnih citatih, je ljubezni denimo namenila naslednje misli:

"Ljubezen dveh ljudi lahko pomeni le to,
da se dve samoti zbližata, prepoznata,
druga drugo varujeta in tolažita."

No, če se vam ljubi spet mal filozoifirat, me zanima, kaj menite o tovrstnem pojmovanju ljubezni. Je to prava ljubezen ali na nek način sugestivna?

Oziroma morda za primerjavo še interpretacija spodnje slike. Kaj neki pomislite ob prvem pogledu nanjo?
Moja teorija je dosedaj v praksi pokazala tole:

1. da je oseba A v tej sliki videla prispodobo prave ljubezni, ki je tako močna, da kljubuje vsemu, tudi snežnim viharjem in se ne ozira na svet okoli sebe
2. oseba B pa je v sliki videla dva volkova, ki sta skupaj preprosto zato, ker tako lažje kljubujeta kruti naravi, skratka boj za preživetje. Tako nekako.

Seveda je vsakršna drugačna interpretacija tudi dobrodošla

Mimogrede, naslov slike je Winter Lulaby, a naj vas to ne zmede

Jaz pa mislim, da smo tok obremenjeni z ritmom življenja, da se niti ne znamo več ne prepustit, ne osredotočit na čustva, ki jih nosimo v sebi in jih s tem zatremo sami. Zato potem pride do sivine.

4more Napisal/a:

...Boj za "preživetje" je bil po mojem mnenju v preteklosti hujši in bolj krut kakor danes. Danes večina ljudi preživi, včasih jih je pa precej umrlo (omejitev na Evropo). Torej po moje ni krivo to, da ljudje, se ne odločajo za neke zveze in otroke tolko zgodaj to, da se bojijo da ne bodo preživeli, ampak to, da ne bodo živeli tako lagodno kakor jim kapitalistična družba podzavestno vceplja v glavo, kako lagodno se "lahko" živi. Vsak od nas ima rad komoditeto .. Pa ne mi pravit, da nas je strah za preživetje, strah nas je, da bi se morali odpovedat sedanji stopnji komoditete ...

Točno to!

Boj za preživetje in kapitalizem sta bila v preteklosti v Evropi dosti hujša, kot sta danes. Pa je romantika kljub temu preživela… oz. mogoče bi moral reči – nastala.
Romantika je itak proizvod novejšega časa, ko imamo ljudje čas, da se posvečamo čustvom in razmišljanjem o razmerjih. Tako da se ni treba bati, da bo zadeva izginila – nasprotno, čedalje več je bo, le evolucija bo naredila svoje. Nekoliko spremenjena / drugačna bo.

Pa še o »boju za preživetje«… Tega danes v resnici skoraj ni več… večinoma lahko preživimo tudi brez svojega doma, na ulici, kot klošarji.
Ne trdim, da je prijetno, ampak je pa mogoče.
Tako da je skoraj ves ta »boj« bolj hlastanje po dobrinah, ki pa za življenje samo niso potrebne. In vsak je sam odgovoren, če si želi na ta način zapolniti življenje – oz. početi le to.

No ja za nekatere je realnost, da se sprijaznijo z približkom tega kar želijo imeti ob sebi.
Amapak v tej sivi brezbrižnosti se hitrro zgodi, da pot prekriža potem tista prava oseba, zaradi katere pa se potem družina razdre, če paš se sčlovek ne sprijazni s tem kar ima ali pa ne začne varati.

Me res, ampak RES zelo veseli, da tako razmišljate. Vedno znova namreč srečujem v življenju ljudi, ki me poskušajo prepričat, da je z mano 'nekaj narobe', da verjamem v pravo ljubezen, romantiko in take stvari. češ, to je pa za najstnike, ti bi pri tvojih letih morala razmišljati bolj racionalno oz. SAMO racionalno, se soočit z 'realnostjo'. No, jaz ne morem iz svoje kože. Sem dovolj odgovorno in racionalno bitje, ampak v moji realnosti obstaja tudi ena taka stvar kot je prava ljubezen in ne verjamem, da je močen človek v sodobnem svetu tisti, ki ne podleže čustvom. Tudi 'občutljivost' ima po moejm svoje prednosti...
:rdec: :loveit: :jok2 :love6 :love4

Sicer pa biti romantik niti ni nikakršen problem če ta romantik živi sam s sabo, problem lahko nastane, če se ta romantik zaljubi ali kaj podobnega v nekoga, ki na življenje gleda malo drugače. In potem kaka taka zasanjana zaljubljena romantična duša niti opazi ne, da ima ob sebi nekoga, ki bolj verjame v to autosugestivno ljubezen. In v imenu ljubezni počne raznorazne traparije, ki jih človek ob njem s svojim 'razumom' ne more razumeti :bhart

Mah, kot prvo je zadeva odvisna od vsakega posameznika. Jaz pravim tako, da je najprej potrebna "iskrica" - "kemija", katera steče med dvemi ljudmi. Potem bi lahko rekli, da v takem paru, pri katerem je tale iskrica preskočila, je autosugestivna ljubezen tale, da se vsak drugemu prilagajata in dopolnjujeta.

Sam sem tak, da mi iskrica veliko pomeni, no, ugovotil sem, da brez nje pač ne gre, pa sem probal da bi šlo. Imel sem žensko s katero sem se "videl" .. do konca, samo žal iskrice ni bilo ne na začetku, ne vmes, ne na koncu. In pričarat se je ne da
Probal sem tole autosugestivno ljubezen, pa ni šlo. Torej za moje pojme, če ni iskrice pri meni autosugestivna ljubezen ne deluje. Verjamem da, obstajajo ljudje, ki ne potrebujejo iskrice. Samo potem, če navežen na temo varanja, jim niti vrarati ni težko oz. se jim to zdi sprejemljivo.

No, saj tole kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne je itaq v odvisnosti od časa. Predvidevam, da pred 100 leti je bilo nesprejemljivo se s punco strastno poljubljat na ulici, danes je to nekaj običajnega ... ok, malo sem šel offtopic .. sorij ..

Včasih in danes:
Denar? Kapitaizem? Kriva za to stanje, da je danes verjetno več oportunizma v "ljubezni" .. ja, verjetno sta kriva, in to je žalostno. če pogledamo je tudi več ločitev .. Včasih je bilo to, da se je par ločil, dejanje katerega so se ljudje sramovali .. danes je to nekaj običajnega, "normalnega"!?

Boj za "preživetje" je bil po mojem mnenju v preteklosti hujši in bolj krut kakor danes. Danes večina ljudi preživi, včasih jih je pa precej umrlo (omejitev na Evropo). Torej po moje ni krivo to, da ljudje, se ne odločajo za neke zveze in otroke tolko zgodaj to, da se bojijo da ne bodo preživeli, ampak to, da ne bodo živeli tako lagodno kakor jim kapitalistična družba podzavestno vceplja v glavo, kako lagodno se "lahko" živi. Vsak od nas ima rad komoditeto ..

Pa ne mi pravit, da nas je strah za preživetje, strah nas je, da bi se morali odpovedat sedanji stopnji komoditete

Fenia Napisal/a:

A ni potemtakem nekako normalno oziroma po pričakovanjih, da se ljudje, ko se odločajo za pomembne korake v življenju (recimo poroka, otrok) ne odločajo samo s srcem, ampak pretežno z razumom, torej prakticirajo nekakšno autosugestijo ljubezni?

Ja, je normalno, ampak ne zato, ker bi se bali za preživetje

če pogledamo povprečje:
človek še nikolii v zgodovini ni posvečal toliko pozornosti samemu sebi kakor jo posveča sedaj. To je dejstvo A če bi se bal za preživetje bi to počenjal Ne Naš ego nam je stopil v glavo

Tako da ja, autosugestivna "ljubezen" - zame to ni prava ljubezen - obstaja, ampak zgolj iz koristoljublja
Autosugestivna ljubezen med dvema, ki sta se zaljubila in se odločita za skupno pot, pa se imenuje drugače - LJUBEZEN Odpovedovanje in prilagajanje za skupno dobro, za dobro družine in nadaljevanje zdravega reproduciranja osnovne celice družbe - DRUŽINE


LJUBEZNI se ne da kupit

No, kdo pravi, da ni romantike, samo, ne se poslabšat...! :love10

Jst sm se pa ob tem spomnala ene pesmice (ne vem kdo jo je napisal) ....

Ljubezen je kot metulj,
ki mu ne mores ukazovati
katere cvetlice naj ljubi.
Želi biti svoboden
in če ga zapreš v kletko- Umre.
Brez ljubezni bi bil svet
brez vonja, barve in okusa.
In izginil bi v temi,
in ne bi bilo več
ne rož, ne sonca, ne vetra
in ne ljudi.

Jst nepoboljšljivi romantik :loveit: