No ja za nekatere je realnost, da se sprijaznijo z približkom tega kar želijo imeti ob sebi.
Amapak v tej sivi brezbrižnosti se hitrro zgodi, da pot prekriža potem tista prava oseba, zaradi katere pa se potem družina razdre, če paš se sčlovek ne sprijazni s tem kar ima ali pa ne začne varati.

Me res, ampak RES zelo veseli, da tako razmišljate. Vedno znova namreč srečujem v življenju ljudi, ki me poskušajo prepričat, da je z mano 'nekaj narobe', da verjamem v pravo ljubezen, romantiko in take stvari. češ, to je pa za najstnike, ti bi pri tvojih letih morala razmišljati bolj racionalno oz. SAMO racionalno, se soočit z 'realnostjo'. No, jaz ne morem iz svoje kože. Sem dovolj odgovorno in racionalno bitje, ampak v moji realnosti obstaja tudi ena taka stvar kot je prava ljubezen in ne verjamem, da je močen človek v sodobnem svetu tisti, ki ne podleže čustvom. Tudi 'občutljivost' ima po moejm svoje prednosti...
:rdec: :loveit: :jok2 :love6 :love4

Sicer pa biti romantik niti ni nikakršen problem če ta romantik živi sam s sabo, problem lahko nastane, če se ta romantik zaljubi ali kaj podobnega v nekoga, ki na življenje gleda malo drugače. In potem kaka taka zasanjana zaljubljena romantična duša niti opazi ne, da ima ob sebi nekoga, ki bolj verjame v to autosugestivno ljubezen. In v imenu ljubezni počne raznorazne traparije, ki jih človek ob njem s svojim 'razumom' ne more razumeti :bhart

Mah, kot prvo je zadeva odvisna od vsakega posameznika. Jaz pravim tako, da je najprej potrebna "iskrica" - "kemija", katera steče med dvemi ljudmi. Potem bi lahko rekli, da v takem paru, pri katerem je tale iskrica preskočila, je autosugestivna ljubezen tale, da se vsak drugemu prilagajata in dopolnjujeta.

Sam sem tak, da mi iskrica veliko pomeni, no, ugovotil sem, da brez nje pač ne gre, pa sem probal da bi šlo. Imel sem žensko s katero sem se "videl" .. do konca, samo žal iskrice ni bilo ne na začetku, ne vmes, ne na koncu. In pričarat se je ne da
Probal sem tole autosugestivno ljubezen, pa ni šlo. Torej za moje pojme, če ni iskrice pri meni autosugestivna ljubezen ne deluje. Verjamem da, obstajajo ljudje, ki ne potrebujejo iskrice. Samo potem, če navežen na temo varanja, jim niti vrarati ni težko oz. se jim to zdi sprejemljivo.

No, saj tole kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne je itaq v odvisnosti od časa. Predvidevam, da pred 100 leti je bilo nesprejemljivo se s punco strastno poljubljat na ulici, danes je to nekaj običajnega ... ok, malo sem šel offtopic .. sorij ..

Včasih in danes:
Denar? Kapitaizem? Kriva za to stanje, da je danes verjetno več oportunizma v "ljubezni" .. ja, verjetno sta kriva, in to je žalostno. če pogledamo je tudi več ločitev .. Včasih je bilo to, da se je par ločil, dejanje katerega so se ljudje sramovali .. danes je to nekaj običajnega, "normalnega"!?

Boj za "preživetje" je bil po mojem mnenju v preteklosti hujši in bolj krut kakor danes. Danes večina ljudi preživi, včasih jih je pa precej umrlo (omejitev na Evropo). Torej po moje ni krivo to, da ljudje, se ne odločajo za neke zveze in otroke tolko zgodaj to, da se bojijo da ne bodo preživeli, ampak to, da ne bodo živeli tako lagodno kakor jim kapitalistična družba podzavestno vceplja v glavo, kako lagodno se "lahko" živi. Vsak od nas ima rad komoditeto ..

Pa ne mi pravit, da nas je strah za preživetje, strah nas je, da bi se morali odpovedat sedanji stopnji komoditete

Fenia Napisal/a:

A ni potemtakem nekako normalno oziroma po pričakovanjih, da se ljudje, ko se odločajo za pomembne korake v življenju (recimo poroka, otrok) ne odločajo samo s srcem, ampak pretežno z razumom, torej prakticirajo nekakšno autosugestijo ljubezni?

Ja, je normalno, ampak ne zato, ker bi se bali za preživetje

če pogledamo povprečje:
človek še nikolii v zgodovini ni posvečal toliko pozornosti samemu sebi kakor jo posveča sedaj. To je dejstvo A če bi se bal za preživetje bi to počenjal Ne Naš ego nam je stopil v glavo

Tako da ja, autosugestivna "ljubezen" - zame to ni prava ljubezen - obstaja, ampak zgolj iz koristoljublja
Autosugestivna ljubezen med dvema, ki sta se zaljubila in se odločita za skupno pot, pa se imenuje drugače - LJUBEZEN Odpovedovanje in prilagajanje za skupno dobro, za dobro družine in nadaljevanje zdravega reproduciranja osnovne celice družbe - DRUŽINE


LJUBEZNI se ne da kupit

No, kdo pravi, da ni romantike, samo, ne se poslabšat...! :love10

Jst sm se pa ob tem spomnala ene pesmice (ne vem kdo jo je napisal) ....

Ljubezen je kot metulj,
ki mu ne mores ukazovati
katere cvetlice naj ljubi.
Želi biti svoboden
in če ga zapreš v kletko- Umre.
Brez ljubezni bi bil svet
brez vonja, barve in okusa.
In izginil bi v temi,
in ne bi bilo več
ne rož, ne sonca, ne vetra
in ne ljudi.

Jst nepoboljšljivi romantik :loveit:

Ja kaj češ, če pa ni blo kej dosti postov na forumu. Potem sem tudi jaz sam an eno temo pisala dokler nisem izpolnila svoje 'norme'

Citat:

Tako da, vprašanje bi lahko bilo koliko ste torej še ostali romantiki, vsemu temunavkljub. In ali se kdaj zaveste, da ste v določeni situaciji odreagirali kot pač ste zaradi vplivov okolja, ne pa zaradi čustev, ki jih nosite v sebi

Jaz mislim, da romantik si, ali pa nisi, ne glede na določene situacije. To se naučiti ne da.
Vsako reakcijo pa sprožijo čustva, ki pa so lahko odvisna od vpliva okolja.

Citat:

Poznam recimo eno dekle iz ene'dobre' družine, ki s človekom, ki ji je bil ful všeč in je bila zaljubljena vanj, ni hotela imeti nič, ker ni bil slovenske narodnosti oziroma se njegova družina ni mogla primerjati z njeno. No, to bi lahko bila autosugestija zanikanja ljubezn

Kadar živiš in delaš za druge, se to dogaja. Na vsak način bi morala ustreči sebi, ne drugim. To se nam dogaja skozi življenje. Stalno moramo nekomu ugajati, si kupovati naklonjenost. Samo, razočaranje pride zagotovo. Nikoli jim ne bomo ustregli.
Kaj pa sebi...??

A to ste dejansko prebral vso to klobaso dolgo napisano? Oh ja...da se vam da.

No, čustva, denar, naveličanost... smo obdelali Kaj pa tiste bolj nezavedne spremembe v človeku, v celotni družbi, ko avtomatično od nekje sprejmeš tovrstno razmišljanje, se ti nekako prikrade v podzavest in se ti zdi sčasoma povsem samoumevno?

Npr. lahko se je it nekega romantika če recimo nekje brezskrbno živiš, pa imaš brez najmanjšega truda vsega polno rit. ampak včasih ni ravno kriza vrednot tista, ki je kriva, da ljubezen, partnerstvo ne gledamo več skozi čustva. Pogosto so za to krivi razlogi, ki jih je (nekoliko 'jokajoče' ) v eni drugi temi opisal Bossman - boj za preživetje. Mislim... zdaj pa bod ti romantik, če imaš recimo dva otroka, ženska je recimo brez službe, moški pa ima eno povrečno plačo, tako da je dejansko res umetnost preživet iz dneva v dan. In ti vzorci se potem prenašajo na vse ljudi v neki družbi. Normalno je, da živeti v bedi ni nikomur neka skrita želja. A ni potemtakem nekako normalno oziroma po pričakovanjih, da se ljudje, ko se odločajo za pomembne korake v življenju (recimo poroka, otrok) ne odločajo samo s srcem, ampak pretežno z razumom, torej prakticirajo nekakšno autosugestijo ljubezni?

Saj ni problem vedno v tem, da je ta družba mlade naredila obsedene z denarjem. Včasih enostavno ne vidijo drugačne rešitve v tej za mlade razmeroma brezperspektivni situaciji.
Zagovorniki prejšnjega sistema mi zdaj lahko ploskajo ali pa se mi posmehujejo, če zatrdim. da je bil recimo socializem do romantikov veliko bolj prijazen tudi zaradi povsem normalnega pojava, da človek lažje misli na ljubezen, pozitivna čustva ko je brezbrižen kot ptiček na vejici. če pa mu za vratom visi cel kup problemov, tistih najbolj osnovnih povezanih s preživetjem, pa ga kaj hitro lahko vse to mine.

Tako da, vprašanje bi lahko bilo koliko ste torej še ostali romantiki, vsemu temunavkljub. In ali se kdaj zaveste, da ste v določeni situaciji odreagirali kot pač ste zaradi vplivov okolja, ne pa zaradi čustev, ki jih nosite v sebi. Da recimo iščete nekaj, pa naj bo to ljubezen, ker je to normlano v družbi v kateri živite. Oziroma, da ljubezen zavrnete, ker se vam to zdi nesprejemljivo. Poznam recimo eno dekle iz ene'dobre' družine, ki s človekom, ki ji je bil ful všeč in je bila zaljubljena vanj, ni hotela imeti nič, ker ni bil slovenske narodnosti oziroma se njegova družina ni mogla primerjati z njeno. No, to bi lahko bila autosugestija zanikanja ljubezni

Ja, to pa je problem, ki se vedno bolj kaže tudi navzven, in se ga vedno bolj opazi. Staro romantiko je zamenjala nova, vse se (prehitro) spreminja, da komaj sproti dojemamo.

Problem so seveda tiste vrednote, ki počasi izginjajo, porajajo se nove, temu času primerne. Potrošniška družba se ne odziva na čustvenost, njej gre za kapital in s tem razmišljanjem delno živijo tudi mladi.

Seveda pa pri njih ostaja dilema, kakšno partnerstvo si bodo uredili. Tudi na romantiko še niso pozabili. Bolj so odprti, brezkompromisni, da bodo znali izbrati pravo stvar. Kako uskladiti željo po denarju in ljubezni se bodo morali sami odločiti, kot je zapisal Rok. In se tudi bodo...!!