Ja kaj češ, če pa ni blo kej dosti postov na forumu. Potem sem tudi jaz sam an eno temo pisala dokler nisem izpolnila svoje 'norme'

Citat:

Tako da, vprašanje bi lahko bilo koliko ste torej še ostali romantiki, vsemu temunavkljub. In ali se kdaj zaveste, da ste v določeni situaciji odreagirali kot pač ste zaradi vplivov okolja, ne pa zaradi čustev, ki jih nosite v sebi

Jaz mislim, da romantik si, ali pa nisi, ne glede na določene situacije. To se naučiti ne da.
Vsako reakcijo pa sprožijo čustva, ki pa so lahko odvisna od vpliva okolja.

Citat:

Poznam recimo eno dekle iz ene'dobre' družine, ki s človekom, ki ji je bil ful všeč in je bila zaljubljena vanj, ni hotela imeti nič, ker ni bil slovenske narodnosti oziroma se njegova družina ni mogla primerjati z njeno. No, to bi lahko bila autosugestija zanikanja ljubezn

Kadar živiš in delaš za druge, se to dogaja. Na vsak način bi morala ustreči sebi, ne drugim. To se nam dogaja skozi življenje. Stalno moramo nekomu ugajati, si kupovati naklonjenost. Samo, razočaranje pride zagotovo. Nikoli jim ne bomo ustregli.
Kaj pa sebi...??

A to ste dejansko prebral vso to klobaso dolgo napisano? Oh ja...da se vam da.

No, čustva, denar, naveličanost... smo obdelali Kaj pa tiste bolj nezavedne spremembe v človeku, v celotni družbi, ko avtomatično od nekje sprejmeš tovrstno razmišljanje, se ti nekako prikrade v podzavest in se ti zdi sčasoma povsem samoumevno?

Npr. lahko se je it nekega romantika če recimo nekje brezskrbno živiš, pa imaš brez najmanjšega truda vsega polno rit. ampak včasih ni ravno kriza vrednot tista, ki je kriva, da ljubezen, partnerstvo ne gledamo več skozi čustva. Pogosto so za to krivi razlogi, ki jih je (nekoliko 'jokajoče' ) v eni drugi temi opisal Bossman - boj za preživetje. Mislim... zdaj pa bod ti romantik, če imaš recimo dva otroka, ženska je recimo brez službe, moški pa ima eno povrečno plačo, tako da je dejansko res umetnost preživet iz dneva v dan. In ti vzorci se potem prenašajo na vse ljudi v neki družbi. Normalno je, da živeti v bedi ni nikomur neka skrita želja. A ni potemtakem nekako normalno oziroma po pričakovanjih, da se ljudje, ko se odločajo za pomembne korake v življenju (recimo poroka, otrok) ne odločajo samo s srcem, ampak pretežno z razumom, torej prakticirajo nekakšno autosugestijo ljubezni?

Saj ni problem vedno v tem, da je ta družba mlade naredila obsedene z denarjem. Včasih enostavno ne vidijo drugačne rešitve v tej za mlade razmeroma brezperspektivni situaciji.
Zagovorniki prejšnjega sistema mi zdaj lahko ploskajo ali pa se mi posmehujejo, če zatrdim. da je bil recimo socializem do romantikov veliko bolj prijazen tudi zaradi povsem normalnega pojava, da človek lažje misli na ljubezen, pozitivna čustva ko je brezbrižen kot ptiček na vejici. če pa mu za vratom visi cel kup problemov, tistih najbolj osnovnih povezanih s preživetjem, pa ga kaj hitro lahko vse to mine.

Tako da, vprašanje bi lahko bilo koliko ste torej še ostali romantiki, vsemu temunavkljub. In ali se kdaj zaveste, da ste v določeni situaciji odreagirali kot pač ste zaradi vplivov okolja, ne pa zaradi čustev, ki jih nosite v sebi. Da recimo iščete nekaj, pa naj bo to ljubezen, ker je to normlano v družbi v kateri živite. Oziroma, da ljubezen zavrnete, ker se vam to zdi nesprejemljivo. Poznam recimo eno dekle iz ene'dobre' družine, ki s človekom, ki ji je bil ful všeč in je bila zaljubljena vanj, ni hotela imeti nič, ker ni bil slovenske narodnosti oziroma se njegova družina ni mogla primerjati z njeno. No, to bi lahko bila autosugestija zanikanja ljubezni

Ja, to pa je problem, ki se vedno bolj kaže tudi navzven, in se ga vedno bolj opazi. Staro romantiko je zamenjala nova, vse se (prehitro) spreminja, da komaj sproti dojemamo.

Problem so seveda tiste vrednote, ki počasi izginjajo, porajajo se nove, temu času primerne. Potrošniška družba se ne odziva na čustvenost, njej gre za kapital in s tem razmišljanjem delno živijo tudi mladi.

Seveda pa pri njih ostaja dilema, kakšno partnerstvo si bodo uredili. Tudi na romantiko še niso pozabili. Bolj so odprti, brezkompromisni, da bodo znali izbrati pravo stvar. Kako uskladiti željo po denarju in ljubezni se bodo morali sami odločiti, kot je zapisal Rok. In se tudi bodo...!!

Fenia Napisal/a:

No, saj po svoje logično, da si vsak želi 'tiso več', da se s partnerjem uejma v vsem. Toda marsikdo se enostavno naveliča čakati na to, da se mu nekega dne zgodi tista 'velika ljubezen'. Ali pa jo enostvno spregleda in gre mimo njega...

To je res.
Tudi sam sem to poskusil – vendar ne gre, če ni tudi »tistega občutka« - beri ljubezni zraven. Mogoče premalo verjamemo starim zgodbicam in pa samim sebi – predvsem takrat, ko nam občutek govori, da tisto kar imamo je sicer fajn – ne pa tudi dovolj.

Najbrž vsakdo nekoč ugotovi kako je s tem pri njem – ali je res zadovoljen s svojim čustvenim odnosom ali ne… Lahko le upamo, da se odstotek zadovoljnih veča in da tisti, ki to niso, začnejo ukrepati prej in ne šele na smrtni postelji – ko si mečejo dolgo zamolčana čustva v obraz…
Tako dogajanje pa se z nepoglobljenim ogledovanjem nedvomno da razumeti tudi kot pešanje romantike, izginjanje »moralnih« norm, ipd.

Trdno verjamem, da »duše« sploh ni potrebno pozdraviti… ker je že sama po sebi dovolj OK. Le nekaterih malce premaknjenih - nerealnih pogledov in vrednot pretirano perfekcionistično družbe se je treba znebiti – in precej ljudi to itak stori z odraščanjem in s povečano vero vase.
Nekateri pa itak še dolgo ne bodo odrasli in s temi se nima smisla ukvarjati, ker jim, dokler sami ne bodo odkrili problema, nihče ne more pokazati rešitve.

Mogoče je vse tole iz nekega drugega časa… vendar je tudi danes še krepko živo in nima namena izginit. Lahko da se je na prvi pogled takšno razmišljanje prikrilo, a v resnici je časov in obdobij v katerih danes lahko živimo, vsaj toliko kot različnih ljudi, ki si izberejo življenja v njih.
Želel sem le reči, da je vse stvar izbire.

Dejstvo je, da vsa gonja za denarjem ne dopušča več časa za razvijanje osnovnih čutov za pravo ljubezen in prave odnose med partnerjema.
niti jima ne dopušča razvijati kaj več, saj sta oba prezaposlena že v borbi za osnovno preživetje, kaj šele za kaj več.

Iskanje pač ostaja, nekateri najdejo prej, drugi kasneje tretji nikoli, četrti se sprijaznijo s tem, kar pač je, samo da je, čeprav so velikokrat posledice precej boleče

No, saj po svoje logično, da si vsak želi 'tiso več', da se s partnerjem uejma v vsem. Toda marsikdo se enostavno naveliča čakati na to, da se mu nekega dne zgodi tista 'velika ljubezen'. Ali pa jo enostvno spregleda in gre mimo njega.

Kakršnikoli že so razlogi za 'autosugestivno' ljubezen, lahko le izrazim neznansko obžalovanje, da je človeštvo ob vsem napredku skozi stoletja in vsej čustveni inteligenci, ki jo domnevno premore, nazadovalo prav na področju medosebnih odnosov. Vse je postalo avtomatizirano, od iskanja partnerja po vnaprej določenih kriterijih do vzorce nekakšnega izkazovanja čustev. Romantiki tako postajajo/mo ogrožena vrsta, eni čudni ljudje, ki so se znašli v napačnem času. Saj, človeštvo gre kljub temu naprej, otočički kljub temu vedno znova privekajo na svet (vsaj dokler jih ne bodo zamenjali kloni), postajamo tiste racionalne živali, ki v svojem rodu premorejo največ 'genijev', a v čustvovanju postajamo vedno večji butci.
Ok, kmalu bodo po Zemlji hodili klonirani ljudje, morda tudi najzahtevnejše oblike raka ali pa aids kmalu ne bo do več pomenili smrtno obsodbo (o tem bi gotovo vedela kaj več povedati forumska kolegica mikrobiologinja ) toda vprašanje kako pozdraviti 'dušo' postajalo vedno večja uganka. Dokler jo povsem ne izgubimo, še obstaja upanje za nas.

Autosugestivna ljubezen JE možna. Preverjeno. Vendar lahko propade pod pritiskom silovitejših čustev.

Zato moje najnovejše mnenje pravi, da je treba biti zahteven in iskati človeka, ki izpolnjuje tako čustvene, kot tudi ostale (socialne, …) potrebe.

Sicer pa izgleda, da je to tista kombinacija, ki jo tule imenuješ «Autosugestivna« in je verjetno res zmagovita. Pa še to – čedalje bolj verjamem vanjo, najbrž zato, ker sem občasno hud romantik…

o tem sem se tudi jst že dostikrat spraševal, kako in kaj. Ali preprosto biti z osebo, ki ti pač nekako ustreza v večjem delu, čeprav nekako to ni to, ker občutki niso taki kot bi morali biti, ampak se vseeno dovolj štekaš, ali pa v resnici poiskati osebo s katero je vse tako in še boljše kot bi moralo biti.

Ali se enostavno prepustiti sivemu toku vsakdanjosti z nekom in s strahom, da nekoč se ti bo strgalo in boš imel dovolj te sivine in hotel več, s tem pa uničil mogoče družino, ki si jo ustvaril na nekem povprečju, ali ne.

Ne vem, na to še enostavno nisem našel odgovora, ampak vseeno, pa mislim, da prevladuje tisto ....več