No, sej in potem smo spet na začetku.
Zrela osebnost namreč še kako dobro ve, da se v nekaterih situacijah ne sme odločati le na podlagi svojih čustev, srca če hočete.
Oziroma če še malo zafilozofiram. Ne glede na romantiko in pospešeno bitje srca v začetku neke zveze, je jasno, da slej ko prej tovrstni sindrom popusti. In ljubezen, ki temu sledi, je potrebno graditi z veliko mero razumevanja, prilagajanja itd. Marsikaj tudi spregledati, oprostiti, pristati na kompromis.
V končni fazi se potem lahko znajdeš na istem kot nek par, ki se že na začetku odloči za autosugestivno ljubezen. Mogoče postane zadovoljevanje čustvenih potreb čez določen čas pri obojih isto. Recimo. Tako da bi lahko nekoli ironično kot edine, ki nikoli ne pristanejo na austosugestijo v ljubezni, razumeli ljudi, ki nenehno menjujejo partnerje, se neenhno zaljubljajo, vedo sledijo le svojemu srcu... Ko 'urok' popusti, pač poiščejo novo 'ljubezen'... :ni_ni:

Citat:

Tu je mišljena slednja. V principu pa zadeva govori o razliki med odraslo in nedoraslo osebnostjo.

Se strinjam v smislu, da za dober odnos in VSE kar sodi zraven moraš biti odrasla osebnost, ne oseba....!!

Že po teoriji se potreba v smislu nečesa kar ti paše in ustreza bistveno razlikuje od "potrebe", brez katere ne moreš preživeti - npr. potreba po drogi, bolezenska potreba po potrjevanju, itd.

Tu je mišljena slednja. V principu pa zadeva govori o razliki med odraslo in nedoraslo osebnostjo.

če ne si pa nesrečen v zakonu, varaš ali pa se ločiš.

Citat:

ne pa zato, da bosta drug drugega varovala in si zapolnjevala svoje čustvene »potrebe«.

....in če jih ne....???

Fenia:
Han Suyin, sodobna kitajska pisateljica, znana tudi po svojih domiselnih citatih, je ljubezni denimo namenila naslednje misli:

"Ljubezen dveh ljudi lahko pomeni le to,
da se dve samoti zbližata, prepoznata,
druga drugo varujeta in tolažita."

No, če se vam ljubi spet mal filozoifirat, me zanima, kaj menite o tovrstnem pojmovanju ljubezni. Je to prava ljubezen ali na nek način sugestivna?
-------------------------------------------

Moje mnenje je, da je tale misel popolnoma zgrešena. Žal res veliko odnosov funkcionira na ta način, vendar je to slab način in če ne preraste v kaj drugega, prej ali slej propade.
Žalosten in pesimističen pogled na svet in na razmerja.

Edina »prava ljubezen« je tista, kjer dve samostojni in zadovoljni osebnosti uživata v družbi drugega in sta skupaj zato, ker jima je to všeč – ne pa zato, da bosta drug drugega varovala in si zapolnjevala svoje čustvene »potrebe«.

Pa še glede slike;
Pomislim – mir, čakanje, skupnost,…
V njej vidim prijetno skupnost dveh bitij, ki si pomagata in uživata en ob drugem…

V bistvu če mene vprašaš je ta slika skupek A in B.
vsekakor je današnje življenje boj za obstanek, ker danes je tako, da če nimaš denarja ne moreš preživet, včasih so si ljudje postavili hišico in kmetovali, danes tudi to ne moreš, če nimaš denarja, se pravi enostavno bitka za preživetje.
Seveda pa je to lažje v dvoje, če ne drugače zaradi same moralne podpore drug drugega. In če imaš nekoga, ki te podpira se ti fučka za svet okrog tebe, ker vedno je in je bil skupni imenovalec vsega, ljubezen.

Brez veliko stvari ljudje lahko preživimo, ampak ljubezen je pa tista, ki je gonilna sila vsega, če tega ni, gre življenje kmalu navzdol.

Han Suyin, sodobna kitajska pisateljica, znana tudi po svojih domiselnih citatih, je ljubezni denimo namenila naslednje misli:

"Ljubezen dveh ljudi lahko pomeni le to,
da se dve samoti zbližata, prepoznata,
druga drugo varujeta in tolažita."

No, če se vam ljubi spet mal filozoifirat, me zanima, kaj menite o tovrstnem pojmovanju ljubezni. Je to prava ljubezen ali na nek način sugestivna?

Oziroma morda za primerjavo še interpretacija spodnje slike. Kaj neki pomislite ob prvem pogledu nanjo?
Moja teorija je dosedaj v praksi pokazala tole:

1. da je oseba A v tej sliki videla prispodobo prave ljubezni, ki je tako močna, da kljubuje vsemu, tudi snežnim viharjem in se ne ozira na svet okoli sebe
2. oseba B pa je v sliki videla dva volkova, ki sta skupaj preprosto zato, ker tako lažje kljubujeta kruti naravi, skratka boj za preživetje. Tako nekako.

Seveda je vsakršna drugačna interpretacija tudi dobrodošla

Mimogrede, naslov slike je Winter Lulaby, a naj vas to ne zmede

Jaz pa mislim, da smo tok obremenjeni z ritmom življenja, da se niti ne znamo več ne prepustit, ne osredotočit na čustva, ki jih nosimo v sebi in jih s tem zatremo sami. Zato potem pride do sivine.

4more Napisal/a:

...Boj za "preživetje" je bil po mojem mnenju v preteklosti hujši in bolj krut kakor danes. Danes večina ljudi preživi, včasih jih je pa precej umrlo (omejitev na Evropo). Torej po moje ni krivo to, da ljudje, se ne odločajo za neke zveze in otroke tolko zgodaj to, da se bojijo da ne bodo preživeli, ampak to, da ne bodo živeli tako lagodno kakor jim kapitalistična družba podzavestno vceplja v glavo, kako lagodno se "lahko" živi. Vsak od nas ima rad komoditeto .. Pa ne mi pravit, da nas je strah za preživetje, strah nas je, da bi se morali odpovedat sedanji stopnji komoditete ...

Točno to!

Boj za preživetje in kapitalizem sta bila v preteklosti v Evropi dosti hujša, kot sta danes. Pa je romantika kljub temu preživela… oz. mogoče bi moral reči – nastala.
Romantika je itak proizvod novejšega časa, ko imamo ljudje čas, da se posvečamo čustvom in razmišljanjem o razmerjih. Tako da se ni treba bati, da bo zadeva izginila – nasprotno, čedalje več je bo, le evolucija bo naredila svoje. Nekoliko spremenjena / drugačna bo.

Pa še o »boju za preživetje«… Tega danes v resnici skoraj ni več… večinoma lahko preživimo tudi brez svojega doma, na ulici, kot klošarji.
Ne trdim, da je prijetno, ampak je pa mogoče.
Tako da je skoraj ves ta »boj« bolj hlastanje po dobrinah, ki pa za življenje samo niso potrebne. In vsak je sam odgovoren, če si želi na ta način zapolniti življenje – oz. početi le to.