Ljubezen in odnosi - Adagio ankh - Sre 18 Avg, 2004 12:42 Naslov sporočila: Adagio
Avtor: te besede je skozi mene napisal ključ življenja, Ankh, Crux Ansata.
Erotika, glasba. Obsedenost z njima spremlja mojo zavest že vse odkar sem prvič potopil svoje prste v žensko mehkobo in posodil uho tej nevidni lepoti.
Minulo jesen in zimo sem odkril izvir ter postavil novo Ankhovo pravilo, da je ženska najlepša in najbolj nežna takrat, ko ljubi, in ko je žalostna. Pričakoval sem, da bi v izvir namakal gobo tako dolgo, dokler ne bi vsrkala še zadnje kaplje tega kislega spoznanja. Nesel bi jo k ustom, da bi potešil svojo žejo po ljubezni. Vendar je bilo zame že prepozno. Lahko bi pil, a se ne bi nikoli odžejal. Preklet bi bil za vedno. Kristus bi me zapustil in v meni bi živel srebrni Juda.
Da; v tej žeji sem spoznal, da ženska takrat resnično ljubi. A v takem primeru ni nikogar, ki bi ji podarjeno vračal v obliki nekakšne sorodne čutnosti ali morda celo iskrene ljubezni. Takrat sem se prvič v življenju zavedel, da odrasli moški ne moremo ljubiti. Misel sem končal z novim Ankhovim pravilom. Ugotovil sem, da edini moški, ki je vreden solz, ženske sicer ne bo ljubil kot nekakšen najstnik, a je nikoli ne bo pripravil do joka. Ironično sem ugotovil, da moj objem nikoli ni okusil Nušinih solza.
Zgodilo se je, da sem prav v razmerju z Nušo, mojo Boginjo lepote, doživel krizo osebnosti. Prav takrat, ko sem bil prepričan, da ljubim žensko mojega življenja, je žalostna misel, da se vse lepo konča, skalila bistrino mojega uma. Toda taka je bila ljubezen. častil sem jo in v času največje žalosti me je nagnala izpred svojega obličja in me zapustila.
Spomnil sem se najinega ljubljenja. Bila je tišina in bil sem edini, ki je slišal glasbo. Prepletala sva se kot melodiji oboe in violine v prvem Adagiu Brandenburških koncertov. Nisva imela ne čembala, ne viol da gamba, da bi naju spremljale. Najina glasbena podlaga je bila nebeška belina brezmadežnih rjuh, najina spremljava čvrsti prijemi, strastni poljubi, dišeče potenje in globoko dihanje. Na rjuho najinega notnega črtovja sva enega za drugim s telesnimi sokovi pisala takte melodije življenja.
Bil sem kipar in moji roki sta gladili njeno telo kot bi že ne bilo popolno. In bil sem kot bi njeno nesramno lepoto želel vtisniti v nekakšen tridimenzionalni spomin. Njeni dolgi nohti so se skoraj vdrli v mojo kožo in igrali pizzicato po strunah mojega godala. Trgali so hrapavost lusk in svoje prizadevanje nagrajevali z žrtvovanimi podkožnimi krvavitvami.
Iz mene je izvabljala zvoke nesebične ljubezni kot bi žrtvovala nedolžno jagnje na oltar erotike. Ob vsaki njeni želji po vhodu vanjo si je njena duša utirala pot na Elizejske poljane. A moj mehak dotik si je želel ostati na zemlji. Ni mu bilo mar za dušo. Okušal je sladkobo in odpovedal bi se raju, da bi lahko še naprej grešil. In ta prekleti dotik me je hipoma postavil na trdnejša tla. Spomnil sem se namreč na vlogo, ki jo igrajo ženske v mojem življenju. Niti ene še nisem cenil po njeni notranjosti. Prekleto!
Ko je bilo konec, sva obležala na postelji. Segla je po kozarec šampanjca in mi s poljubom ponudila požirek. Nato je bila tema. Prikazale so se zvezde in nekje daleč je igrala melodija Portugalske glasbene zasedbe Madredeus, As Ilhas dos Acores.
Takrat sem prvič prekršil Ankhovo pravilo. Bil sem zaljubljen in solza, ki me je srbela po licu v temi, me je opozorila, da jo ljubim. Nje, kot tudi moje resnične ljubezni, nikoli ni prebrala s tega ledenega lica, ki je že samevalo v mraku. Zvok najlonske kitare, čela in harmonike še danes spominja na lepoto v mojem življenju, ki mi ni usojena.
Sledil je moj padec, culpa vitae meae. Ko me je zapustila, sem uporabljal jambski enajsterec, da bi jo dvignil med velikane nad oblake, nato pa popljuval in pahnil v ognjene zublje podzemlja. Podlegel sem hitrim ženskam, poceni alkoholu in težkemu tobaku.
Nekajkrat sem se prebičal po hrbtu, že drugi mesec pa ždim v celibatu, postal sem asket. Prepričan sem, da je to prava pot v novo ljubezen. Ne bom je namreč našel nikjer drugje kot v tem hedonističnem svetu.
Kaj menite sami? Poklièunga - Sre 18 Avg, 2004 15:01 Naslov sporočila:
Kaj menim o tem?
Da že mal predolgo objokuješ to "tvojo" Nušo!
Ko sem te prvič srečal (mislim,da je tega dve leti) si glih imel pogovor o svoji izgubljeni ljubezni,sedaj po tolikem času ŠE VEDNO objokuješ to izgubljeno "ljubezen",kar se mi zdi malo čudno,glede na to,da si napisal,da nobene še nisi cenil zaradi njene osebnosti.Ali ti notranjost smatraš kot nekaj drugega, kot osebnost?
Moje mnenje je,da pač ni možno ljubiti brez,da osebo ceniš. -Naya- - Sre 18 Avg, 2004 19:05 Naslov sporočila:
Moje mnenje: da nikoli v življenju ne boš zares ljubil če boš ljubil samo telo. Mijau - Pet 20 Avg, 2004 10:06 Naslov sporočila:
Telesnost je le del ljubezni in sama kot taka ni prioriteta. ankh - Pet 20 Avg, 2004 10:14 Naslov sporočila:
za vsa vodna znamenja in druge romantike še obe skladbi, ki sodita k zgodbici:
bach - brandenburški koncert št.1 v f duru, bwv1046, adagio madredeus - as ilhas dos acores
vsaka ženska pa bi morala biti tudi tetovirana tako kot moja muza nuša:
