Iz Sveta - Nadangelov granitni stožec: Mont-Saint-Michel in zaliv EnigmA - čet 27 Nov, 2003 15:48 Naslov sporočila: Nadangelov granitni stožec: Mont-Saint-Michel in zaliv
Samostanski otok, navidez odmaknjen od sveta, je nedvomno najbolj presenetljiv samostan na Zahodu. Po krščanksem naročilu je nadangel Mihael leta 708 naročil sv. Aubertu, škofu v Avranchesu, naj na granitnem stožcu sredi morja postavi kapelo. Dve stoletji pozneje so tu zgradili samostan in normanski vojvode so načrtno podpirali njegov razvoj. Desetletje za desetletjem se je naselbina Mont-Saint-Michel povečevala, v njej so dozidavali in prezidavali, nazadnje se je otok prikazoval iz jutranjih meglic kot spoštovanje vzbujajoče svetišče. Med stoletno vojno so otok obdali s trdnjavskim obzidjem, vendar to ni škodovalo svetosti samostanskih zgradb: otok, kronan s cerkvenim zvonikom, je žarel v siju zahajajočega sonca kot nadzemska ognjena stena. Mont-Saint-Michel, "čudo Zahoda", upravičeno velja za vrhunec normanske arhitekture.
Samotna lega sredi morja je skrivala tudi veliko tveganje za pobožne romarje. Ti so morali na poti na otok prečkati plitvino, nevarno zaradi zahrbtnega živega peska in grozeče, okoli 13 metrov visoke plime. Obešenjaško opozorilo "če greš na Mont, ne pozabi narediti oporoke" je nenehno spominjalo na neštete romarje, ki so umrli v razdivjanem morju. Šele v 19. stoletju so za povezavo samostanskega otoka sv. Mihaela s kopnim zgradili nasip.. To pa je povzročilo kopičenje peska v zalivu, zaradi česar morje oblije Mont-Saint-Michel samo še dvakrat na mesec, ob najvišji plimi, ob ščipu in ob mlaju.
Francoski pisatelj Gustave Flaubert je poveličeval "trebušasto barko v plimi Saintmalojskega zaliva" z liričnimi besedami: "Prazno obzorje se razpira, se šiti, nazadnje združi svoje kredne z rumenilom peska. Tla postajajo trdnejša, k nam seže slankast vonj. (...)
Vodovje upadajoče klime je daleč, umaknilo se je tako daleč, da ga ne vidimo več, da ne slišimo več njegovega hrumenja, le še rahlo nedoločno mrmranje v zraku, kot glas samote same (...)"
V srednjem veku je magična avra samostanskega otoka privlačila tisoče romarjev, zdaj se ji ne more upreti vsako leto več kot 2 milijona obiskovalcev. Zato je na glavni ulici naselja¸, katerega hiše se trdno stiskajo ob trdnjavske zidove, ves dan nepopisen vrvež. Ulica se umiri šele na večer, ko po njej pohaja le še nekaj domačinov in hotelsih gostov.
Za obisk samostana moramo najprej premagati naporen vzpon po številnih stopnicah do samostanskih vrat. Vrh okroglega granitnega stožca tiči kot krona poznogotska opatijska cerkev, njen glavni vhod pa je na robu razgledne terase. Arhitekturni biser je križni hodnik s stebriščem z ljubkimi šilastimi loki - prostor za razmišljanje, ki navidez lebdi nad morjem in nebom. Ob križnem hodniku so prostori trinadstropne gostke opatijske stavbe, med drugim banjasto obokana jedilnica (refektorij) in kapiteljska dvorana. To skupino poslopij imenujejo občudovalci "čudo Zahoda" (la merveille de l'Occident) in tako dajejo duška navdušenja nad mojstrsko arhitekturo. In zares je splet kot v blodnjaku povezanih in nakopičenih prostorov in kript pravi stavbarski čudež.
Zdaj si komaj še lahko predstavljamo, da so "otok pobožnosti" po francoski revoluciji več desetletij uporabljali za državni zapor. po načelo "strah pred zakoni namesto strahu pred Bogom, jetniška celica namesto meniške" so državni uradniki upali, da bodo svete stavbe porajale "boljše ljudi". Šele na pobudo pisatelja Victorja Hugoja, ki je govoril o "krastači v relikviarju", so zapor preselili in Mont-Saint-Michel spomeniško zaščitili. Preteči je moralo okoli še 100 let, preden se je na svetovno znanem samostanskem otoku spet naselila peščica benediktinskih menihov.