Pero Piše

Ljubezen in odnosi - "Rešpekt"
Anonymous - Pon 09 Maj, 2005 10:11
Naslov sporočila: "Rešpekt"
Ko poslušam ljudi ali pa ko gledam sebe in najbližje, se mi zdi, da se večina boji ljubezni.
Pa ne da si je nebi zaželeli ali kaj podobnega, pač pa se bojimo, da se nebi opekli, da nebi znali dovolj dobro peljati razmerja in podobno.

Zdi se mi, da imamo ljudje nenormalno preveč strahov v sebi in se s tem onesrečujemo.

To mi je prišlo na misel zaradi tega, ker sem razmišljala, zakaj veze ne funkcjonirajo pri ljudeh, zakaj gredo narazen....in me jezi, ker ljubiti je tako enostavno in lepo, potem pa ljudje vse zakompliciramo stokrat in gre vse po vodi.

Malo sem zakomplicirala:rdec: , pa vseeno, kaj pa vi pravite na to?
Bassman - Pon 09 Maj, 2005 10:19
Naslov sporočila:
No ja, kot nekateri pravijo osel gre samo 1x na led.
Večina pač tko razmišlja, ampak pri ljubezni ne moreš gledat tako.

Ljubezen je tako, kolikor daješ toliko prejmeš.
če daješ z zadržki, prejmeš zadržke.

Zato je pač treba vzet v zakup to, da če se prepustiš, se zaljubiš do konca, uživaš najlepše trenutke v življenju, da obstaja možnost, da se zadeva podre in da moraš sedaj plačati tisto neizmerno uživanje z bolečino in trpljenjem.

Ampak večinoma kolikor sem jih vprašal vedno pravijo, da je bilo vredno, seveda pa v drugi sapi da nikoli več.

Jst trdim nasprotno, vedno znova maximalno.....
Anonymous - Pon 09 Maj, 2005 10:32
Naslov sporočila:
To je meni vse jasno in to smo predelal že tud v drugih temah. Mene bol jezi dejstvo, da si zakompliciramo odnos in vse kar je povezano z ljubeznijo, čeprav je ljubezen najbolj preprosta stvar na svetu.
Bassman - Pon 09 Maj, 2005 10:35
Naslov sporočila:
če se odnos zakomplicira se ponavadi ali zaradi preslabe komunikacije, ali pa zaradi neujemanja, ampak ko si zaljubljen tega itak ne vidiš.
Anonymous - Pon 09 Maj, 2005 10:41
Naslov sporočila:
Pri otrocih obstajajo strahovi pri majhnih, nepomembnih stvareh. Pri nekaterih drugih, tudi v ljubezni, je otrok neverjetno pogumen. Ko se v nekaj poda, ne misli v istem trenutku že na konec, niti pomisli ne, da mu ne bi uspelo.
No, z leti se vse skupaj spremeni. Mali strahovi izginejo in bojimo se drugih stvari, in kompliciramo pri stvareh, ki jih zna vsak otrok izpeljati brez kompliciranja. Mogoče se na 'napakah' tudi nekaj naučimo ali pa le izgubimo vero v to, da je ljubezen lahko čudežna in da se čudeži lahko res dogajajo. Tako pač je, ko nehamo verjeti v pravljice...

En komad, ki me (v nekoliko obratnem smislu) spominja na to 'temo' pa je (Seemingly) Nonstop July od Aha

Walking by strangers
Stranger than me
We talk of the future
Between you and me

Sweet little darling
Where will we be
Sweet little darling
Where will we be

It's hard to conceive it
All comes to an end
A joke when it's funny, well...
I laugh and pretend

We're fools to believe it
We're fools to try
To slow down this seemingly
Nonstop July
sapramish - Pon 09 Maj, 2005 11:11
Naslov sporočila:
mislim da je kompliciranje v ljubezni najveckrat povezano s strahom o izgubi partnerja... ce bom pa to naredil/naredila, me bo mel/mela pa dost pa bo odsel/odsla... ker ze sami tezko sprejmemo cloveka z vsemi napakami, se bojimo, da bo partner tudi nas tezko ali pa sploh ne sprejel...
kar se mene tice sm se ze parkrat opekla, sam ne govorim nikoli vec, ampak dej se širok smeh
Rok-11 - Pon 09 Maj, 2005 11:32
Naslov sporočila:
Very, very true...

Ampak razmislek na to temo zgleda pride s časom... zdaj je npr. že kar nekaj let, ko se ne bojim več... bojim se edino še tega, da se ne bi dogajalo nič.
Vsaka druga čustvena izkušnja, pa čeprav se opečeš in boli, pa le bogati človeka in doda en delček v mozaik osebnosti in izkušenj, ki jih ta oseba nosi s seboj.

Torej vsaka ljubezen, vsak odnos je dober dokler obstaja. In ko ga je konec, po določenem času, se je lepo in pametno spominjati dobrih stvari in se iz slabih naučiti, kako se jim v bodoče izogneš.
To je, mislim, vsa osnovna znanost o razmerjih.

Sicer imaš pa prav - na začetku se verjetno vsi grozno bojimo vsega - drugih ljudi, prizadetosti, izgube ljubezni, itd. Potem je pa le stvar odraščanja kako daleč pridemo v tem, da se počasi sprostimo in začnemo dojemati stvari take kakršne so in NE z velikimi očmi polnimi strahu.

Ni pa to edini razlog zakaj gremo ljudje narazen - obstaja še drugi - enostavna nekompatibilnost dveh ljudi. Nekateri zgleda pač niso za skupaj - če skupno življenje zahteva preveč prilagajanja, kompromisov in potlačenih želja oz. potreb in eden ni srečen - to ni to.
Je pa velika umetnost ugotoviti kateri od obeh razlogov je pravi - ker prvega se da nekako preseči in predelati, drugi pa je (vsaj po mojih izkušnjah) dokončen.
Anonymous - Pon 09 Maj, 2005 11:34
Naslov sporočila:
No v določeni meri se strinjam z vami, a tu je še nekaj; ljubezen je tako mogočna, tako močno čustvo, poveličana, tako velika, fa jo tudi tako jemljemo in to nas po moje privede k temu, da eno tako simpel stvar zakompliciramo ravno zato, ker deluje tako mogočno.

če dap eno tako hecno primerjavo....ko naši slovenčki hočejo narest prireditev kot so naprimer Viktorji in hočejo posnemat mogočni Holliwood in ustvarit nek jaki glamur in potem tok zakomplicirajo, da izpade cela polomija.
če me razumete, kaj približno hočem povedat.
Rok-11 - Pon 09 Maj, 2005 11:48
Naslov sporočila:
Tudi na tem bo nekaj, se strinjam.

Pa le še opomba - mnenje, da je ljubezen čustvo... je bolj del problema. Ljubezen se sicer lahko začne kot čustvo, vendar sčasoma mora postati veliko več - način življenja in dela, način dojemanja sveta in ljudi,... - ali pa propasti.
ankh - Pon 09 Maj, 2005 12:23
Naslov sporočila:
dobra tema jagoda. dejstvo, je da se bojimo ljubiti in to zaradi tega, ker se zavedamo, da smo ljudje vedno večji slabiči. ženske kot občutljive, se hitro naveličajo moškega, moški kot pohotni, pa hitro postanemo nezvesti. to so največje težave sodobnih odnosov in zato se resnim razmerjem piše zelo slabo. po domače povedano: odnosi so v ku¤¤¤¤¤.

prekleti liberalizem in hedonizem, ki zagovarjata šibke in razvajene!
Anonymous - Pon 09 Maj, 2005 12:26
Naslov sporočila:
Hvala ankh za pohvalo, jaz pa tebe tud moram pohvalt, da si končno mal bol resno vzel eno stvar pa normalno odgovoru pomežik

Bo kar držalo, kar praviš ja.
lucka - Pon 09 Maj, 2005 12:28
Naslov sporočila:
Stvar je v tem da starejši kot smo bolj se bojimo, da če bomo skočili v neznano, da ne bo nikogar ki bi nas pobral če bomo padli. Kajti strah nas je zlomljenega srca, strtega na koščke, ker kaj hitro se lahko naredi, da na koncu ne moremo več sestaviti skupaj vseh delčkov.
Poklièunga - Pon 09 Maj, 2005 13:29
Naslov sporočila:
Ah ja...ljubezen and shit!

Mah sej v bistvu ste dejstva že navedl,pa bi loh v bistvu sam ponavlu,samo to je zato,ker smo pač vse preveč odprtega duha in se (večinoma) ljudje zadovoljijo z vsakim/vsako,ki pokaže zanimanje,pol je pa taka beda,kot jo opisujete.

Ma raj dr¤¤¤¤ na avatarje,kokr pa da bi mogu eno ljubosumno in tečno deklco prenašat. k¤¤¤¤¤ jo gleda...sam ne moj!
ankh - Pon 09 Maj, 2005 13:51
Naslov sporočila:
poklièunga, spet razmišljaš nesamozavestno in nezrelo. žensko je potrebno spoštovati in ne imeti samo za fu¤¤¤¤¤ ter jo gledati v oči medtem, ko ji odpiraš zadrgo in posegaš v njen kazenski prostor, da bi kasneje falično prodrl v njen prepovedan sadež.

sicer pa se mi smiliš, poklièunga. nihaš med posesivnimi in fičfirič pi¤¤¤¤¤, tiste, ki je v sredini pa nikoli ne boš po¤¤¤¤¤, ker si premalo samozavesten. najbolje, da nastavljaš svojo rito pito mimoidočim nepotešenim moškim, ki vegetirajo v frigidnih razmerjih.
-Naya- - Sre 11 Maj, 2005 17:22
Naslov sporočila:
Sama priznam da se bojim ljubezni. Se mi zdi da čim starejši si, težje spustiš nekoga blizu sebe. Ker imaš pač toliko več slabih izkušenj za sabo. Vsaka od njih ti pusti sled, ki se je ne da izbrisati in ko pride nekdo nov, se čisto podzavestno zapremo...
Ne vem... mogoče je mlajšim lažje?
sapramish - Sre 11 Maj, 2005 17:26
Naslov sporočila:
po moje je bl odvisno od izkusenj kot pa od starosti...
-Naya- - Sre 11 Maj, 2005 17:31
Naslov sporočila:
Ja, najbrž res.
MeaCulpa - Sre 11 Maj, 2005 18:10
Naslov sporočila:
Kaj to sploh je ljubezen? Kako jo sploh pojmujete in zakaj v bistvu vsi neki ponavljate kako se bojite ?
Anonymous - Sre 11 Maj, 2005 20:55
Naslov sporočila:
Zato ker se je večina ljudi boji, pa če si priznajo al pa če si ne. Pa če pokažejo to ali pa ne. Pa če se zavedajo tega ali pa ne.

In to iz preprostega razloga; ljubezen je lahko čustvo, ki ti prinese veliko lepega, a kaj hitro ti lahko povzroči nevzdržno trpljenje. In ko enkrat to probamo, se tega bojimo. Eni to probajo, ko se prvič zaljubijo v ti. partnerja ali simpatijo in se konča, drugi pa to lahko doživijo že veliko prej , če izguzbijo nekoga, ki jim je blizu kot otroku, ko parv tako čutimo ljubezen, le da malo drugače. Ali pa če si kot otrok zlorabljen in skozi to najbrž močno prizadet, pa porem ljubezen ni čustvo, ki bi ga ravno oboževal, pač pa se ga bojiš ( no to sicer ne vem, ker nimam takih izkušenj, mislim pa si, da naj bi blo nekako tako).
Rok-11 - čet 12 Maj, 2005 10:20
Naslov sporočila:
-Naya- Napisal/a:
Sama priznam da se bojim ljubezni. Se mi zdi da čim starejši si, težje spustiš nekoga blizu sebe. Ker imaš pač toliko več slabih izkušenj za sabo. Vsaka od njih ti pusti sled, ki se je ne da izbrisati in ko pride nekdo nov, se čisto podzavestno zapremo...
Ne vem... mogoče je mlajšim lažje?


Naya - tako hudo pa menda le ni...

Vsaj zame velja ravno obratno; starejši ko sem, boljše mi gre... Pa čeprav imam kar nekaj "slabih" izkušenj za sabo.
To je bolj odvisno od pogleda na svet najbrž... jaz po vseh svojih razpadlih zvezah zdaj natančno vem česa nočem, kar pravzaprav pomeni, da sem z vsako propadlo zvezo bližje svoji bodoči uspešni zvezi.

In če sodim po svojih izkušnjah in izkušnjah svojih kolegov, kolegic in znancev (znank), ni mlajšim čisto nič lažje... kvečjemu obratno.

Tisto, kako se zapremo (kar si napisala) je pa lahko res, če nič ne delaš na sebi in predvsem posplošuješ svoje izkušnje na druge ljudi - not OK...
ankh - čet 12 Maj, 2005 10:49
Naslov sporočila:
rok-11, nisi napisal še temne plati svoje selektivnosti. ta pa je v tem, da boš z leti vedno težje našel pravo partnerko zase. izkušnje govorijo, pa čeprav sem še mladiæ goliæ proti tebi.

prav tako ljudje, ki, podobno kot naya, obupujejo nad nasprotnim spolom, nikoli ne iščejo težav v sebi. vedno znova dvignejo preprogo in pometajo. govorim iz lastnih izkušenj. ko sem ugotovil, da je nekaj narobe z menoj, so se ženske, ki so vstopale v moje življenje, prav tako spremenile in postale bolj užitne. is what you are that you get.
Anonymous - čet 12 Maj, 2005 11:13
Naslov sporočila:
Mhm...V ljubezni definitivno ni prostora za dokazovanje svojega ega in svojega 'prav'. Niti za zaničevanje nasprotnega spola oz. partnerja, ki se nam morda v nekem trenutku ne zdi dovolj zrel ali vsaj tako zrel kot smo sami. Ni prostora niti za to, da bi ostali zapriseženi individualisti, ki vedno furajo neko svojo, posebno smer, v smislu: če gre nekdo levo, grem jaz desno in podobno. V ljubezni obstaja le ENA pot in to je skupna. In na njej morata partnerja vse napake in zablode in zgrešene smeri reševat SKUPAJ, pa četudi je bil za to, da sta ubrala napačno bližnjico morda kriv le eden od njiju. Ljubezen ni pravdanje dveh na sodišču, je prej izvensodna poravnava, sklepanje nenehnih kompromisov, odpovedovanj itd.itd. In preden povzdignemo glas ali izrečemo očitek na račun 'partnerja' je bolje najprej poiskati morebitno krivdo pri sebi, vsakršno napako pa dojemati kot skupno.
Ljubezen ni nekaj kar bi enostavno združil skupaj in bi klapalo kot puzzle koščki, ampak je nekaj kar je treba gradit kamenček za kamenčkom, da lahko na koncu dobiš dragoceni mozaik.Ker če vanjo ne vložiš vsega tega truda, z vsemi temi prilagajanji, imaš lahko dva še bolj dragocena in unikatna kamna, pa ju nikakor ne boš mogel združit.
Vse se vedno začne v glavi,ampak da bi lahko razumeli druge, moramo najprej razčistiti sami s sabo. Ljudje so, kakršni so in ne moremo pričakovati, da se bo nam na ljubo, zato, da bo vedno 'po naše', spremenil ves svet. Šele, ko smo prepričani,da smo sami za nek odnos naredili vse kar je bilo v naši moči, lahko začnemo iskati krivdo pri drugih. Sicer je bolje ostati modro tiho.
Rok-11 - čet 12 Maj, 2005 12:08
Naslov sporočila:
ankh Napisal/a:
rok-11, nisi napisal še temne plati svoje selektivnosti. ta pa je v tem, da boš z leti vedno težje našel pravo partnerko zase. izkušnje govorijo, pa čeprav sem še mladiæ goliæ proti tebi.

prav tako ljudje, ki, podobno kot naya, obupujejo nad nasprotnim spolom, nikoli ne iščejo težav v sebi. vedno znova dvignejo preprogo in pometajo. govorim iz lastnih izkušenj. ko sem ugotovil, da je nekaj narobe z menoj, so se ženske, ki so vstopale v moje življenje, prav tako spremenile in postale bolj užitne. is what you are that you get.


Ankh - čisto res... pa spet ne tako hudo, kot se bere...
Namreč, če si selektiven že na začetku, potem je precej večji del ljudi, ki jih dobro spoznaš, primeren zate. Pa čeprav je skupno število spoznanih manjše.

Feniin komentar je pa modrost... modrost gradnje odnosa.
Anonymous - čet 12 Maj, 2005 13:02
Naslov sporočila:
Feniin komentar je rezultat zmot in zablod (in vsega, kar je iz tega izšlo) enega zmedenega bitja - beri mene.
ankh - čet 12 Maj, 2005 13:25
Naslov sporočila:
niti ne. fenio te je zanimivo brati. od nedolžnosti majhne punčke do modrosti stare ženske. skupaj z rokom-11 dajeta forumu nekakšen globlji intelektualni pomen, ki ga sicer s preprostostjo večine drugih uporabnikov ne premore.
Anonymous - čet 12 Maj, 2005 21:14
Naslov sporočila:
No ja. O kaki ljubezni v domu upokojencev bi težko kaj napisala, kolikor se spomnim vrtca, pa sem se tam s porednimi fantki raje tepla kot pa ljubčkala nasmeh
Sicer pa razumem, kaj je ankh mislil s temi besedami. Hotela sem le pripomnit, da je moj pogled na ljubezen in medsebojne odnose (najbrž tako kot tudi pri večini drugih ljudi) subjektiven. In morda je prav to problem teh ljubezenskih zadev, da jih preveč subjektivno analiziramo, namesto da bi pustili, da se preprosto zgodijo.
Nikakor pa jaz svojih besed nočem enačit s kakšno silno modrostjo. Mogoče bo pa kdo drug, ki je v življenju počel drugačne ljubezenske napake in traparije, prišel do drugačnega zaključka.
Ljudje smo pač različni in na različne načine dojemamo ljubezen; od tistih, ki mislijo, da se lahko zaljubiš vsak dan in je to že ljubezen, do tistih, ki ljubezen povsem negirajo. Je pa človek brez vsakega dvoma poleg vsega ostalega tudi čustveno bitje, tako da je nekako normalno, da si želi ljubiti in biti ljubljen, pa četudi nekateri zavestno to zanikajo. In v tem smislu si prav vsak od nas tekom življenja nabere takšne in drugačne izkušnje, povezane s čustvovanjem. Morda se sliši neumno, ampak tudi poznejše izkazovanje in prejemanje čustev je lahko povezano denimo z banalnostmi kot so naprimer starševski objemi v otroštvu. In te stvari se z leti nizajo in zbirajo na naši paleti čustev. Pozitivne in negativne izkušnje tako v nas ubijajo ali pa porajajo nove strahove, lahko se na napakah veliko naučimo, ali pa pridelamo le nove predsodke s katerimi bmo vstopili v neko novo čustveno razmerje. toda kakršnakoli že je bilanca naših čustvenih enačb, dejstvo je, da je ljubezen nekaj, česar globoko v sebi ne morejo zanikati niti tisti na videz čustveno najbolj otopeli ljudje. Zato je po mojem mnenju pri vsem skupaj najpomembnejše, da človek premore veliko mero tolerance do sočloveka, pa tudi potrpljenja, saj se niti dva osebka ne podajata v neko ljubezensko razmerje z enako 'čustveno paleto' in enakimi 'čustvenimi enačbami'. In preden se lotita računanja, je pametno, da ugotovita, kje so postavljeni plusi, minusi, oklepaji, kje se množi, deli in kje potencira. In potem bodo ti silni strahovi mogoče postali manjši.

No, obstaja še ena druga možnost - da se Fenia o vsem skupaj gladko moti, zato naj raje vsak sam zadevo premisli s svojimi možgančki.

Pogosto zna bit namreč tudi takole:

Image
Rok-11 - Pet 13 Maj, 2005 10:15
Naslov sporočila:
Ja.

...........................
-Naya- - Sob 14 Maj, 2005 09:50
Naslov sporočila:
Ja seveda ankh, pedvsem tisti ljudje ki se zaprejo nasprotnemu spolu ker so bili v življenju prizadeti, in pač potrebujejo malo več časa da se nekomu spet odprejo in mu zaupajo - to definitivno pomeni da nimajo sami pri sebi počiščenih zadev in da mislijo da so popolni in da vse delajo prav in da je vsa krivda v nasprotnem spolu. MHM, tako razmiššljamo, ja Rolling Eyes ... Seveda pa je logično, da rabiš tak izgovor, da v svojih očeh spet postaneš znosen sam sebi in lep.

Rok, se pa strinjam s tabo, da je predvsem odvisno od tega kako gledaš na stvari. Da iz slabih stvari potegneš dobre in s temi mislimi greš naprej.
Kar se tiče mojega odgovora je bil najbrž res napisan posplošeno, in dostikrat napišem in rečem podoben odgovor ki nasprotniku deluje kot da s tem mislim na vseeee ljudi. Vendar ni tako. Obstajajo izjeme povsod!!! In to že od nekdaj ponavljam!!! Tudi dobri fantje, iskreni, ki jim lahko zaupaš - obstajajo. Samo jaz sem imela redke izkušnje s takimi, zato sem pač bolj nezaupljiva in ne skočim vsakemu za vrat.
To si pa razlagajte kakor želite smeh Vsak se odloča po svoje...
accord - čet 19 Maj, 2005 00:41
Naslov sporočila:
jst mislm da so ljudje premal odprti in ratal taki perfekcionisti, partner more bit popoln, ne sme se ozirat za ženskami, moškimi, ne sme rigat ubistvu mora se pretvarjat da je neki kar ni in potem enostavno poči in je konec. Ni odkritosti, zaupanja... Na drugi strani maš pa veze, ki lahko rečeš samo blagor se jim.
senior - Tor 24 Maj, 2005 21:43
Naslov sporočila:
Nekje sem prebral, da človek obvladuje samo dvoje čustev : LJUBEZEN in STRAH !!!

če dobro premislimo, to kar drži. Koliko vrst ljubezni poznamo...razno ...razne...! Vse ostalo je strah, ki pa lahko deluje pozitivno, ali pa negativno.

V ljubezni naj ne bi bilo strahu, pa se vendar pojavlja.To pa zato, ker se stvari še niso povsem uredile, bodisi zaradi neizkušenosti, ali kakšnega drugega vzroka. Strah v ljubezni, je znak, da nismo sigurni v sebe, bojimo se izgubo partnerja, ker nismo sigurni, če smo vse napravili za ta odnos.

Torej moramo najprej temeljito opraviti s seboj, kar pa sploh ni enostavno!!
Shajtana - Sre 25 Maj, 2005 08:02
Naslov sporočila:
Strah v ljubezni se lohk ze na zacetku pojav kot strah pred tveganjem in zavrnitvijo..pa da nisi dovolj dober za to tvojo sanjsko osebo..

Ja in res je da je treba kr dobro sami pr sebi razcistit stvari..pa se potem kdaj samega sebe presenetis k trapast odreagiras...
Anonymous - Sre 25 Maj, 2005 08:25
Naslov sporočila:
Ja ljudje smo res čudni....vse to vemo, pa vseeno reagiramo tako v situaciji, da naredimo distanco, ki povzroči rador čudovite veze.....kaj nam dela strah hudiča!!!
Shajtana - Sre 25 Maj, 2005 08:28
Naslov sporočila:
jagoda Napisal/a:
Ja ljudje smo res čudni....vse to vemo, pa vseeno reagiramo tako v situaciji, da naredimo distanco, ki povzroči rador čudovite veze.....kaj nam dela strah hudiča!!!


Ja no tocno tko sm jaz hotla povedat...
senior - Sre 25 Maj, 2005 09:28
Naslov sporočila:
Citat:
Ja ljudje smo res čudni....vse to vemo, pa vseeno reagiramo tako v situaciji, da naredimo distanco, ki povzroči rador čudovite veze.....kaj nam dela strah hudiča!!!


Ja, res je. Sčasoma, ko že malo bolj sebe poznamo, se tudi strah začne umikati. Je pa stvar izkušenj. Izkušnje pa dobivamo skozi strah, pa je krog zaključen. Kar nekaj časa preteče, da se zavemo, da se ne bojimo več...!?

Lepo je, če imamo nekoga, ki se o tem lahko odkrito pogovarjamo!! Laughing
Anonymous - Sre 25 Maj, 2005 09:48
Naslov sporočila:
Kaj pa če imaš v sebi strahove, ki posledično vpljivajo na čljubezenska čustva, ki naj bi jih delil, pa se jin ne zavedamo, jih ne priznamo, ker je tako lažje?
senior - Sre 25 Maj, 2005 10:10
Naslov sporočila:
Citat:
Kaj pa če imaš v sebi strahove, ki posledično vpljivajo na čljubezenska čustva, ki naj bi jih delil, pa se jin ne zavedamo, jih ne priznamo, ker je tako lažje?


če jih ne priznamo, ker je tako lažje, potem se jih tudi zavedamo.

Rešitev je : spopad s samim seboj!!!!! Koliko vzrokov in razlogov najdemo, samo, da ni treba storiti nič. To imamo vse v sebi. Ko pa se enkrat zavemo, da bi radi iz sebe naredili kaj več, je v trenutku konec izgovorov, ker si resnično želimo nekaj več, nekaj boljšega. To vem iz lastnih izkušenj in še kako drži !! Tudi strahovi izginejo.
Ni pa to lahko, moramo biti zelo močni, pa kakšna pomoč iz strani tudi ni odveč !!
Shajtana - Sre 25 Maj, 2005 10:16
Naslov sporočila:
Ja tole je kr za zamislit se...bo s5 kmal cas za eno globoko debato sama s sabo nasmeh
senior - Sre 25 Maj, 2005 10:19
Naslov sporočila:
Ja, škoduje prav nič, včasih pa naredi čudeže...!!

Nekako čutim, da boš uspešna !!
Rok-11 - Sre 25 Maj, 2005 10:34
Naslov sporočila:
Nekaj vedeti - razumsko vedeti in razumeti - še ne pomeni, da boš tako tudi odreagiral.
Za to je potrebno znanje oz. zavedanje ponotranjiti. To pa je zadeva, ki traja in gre hitreje, če se s tem zavedanjem ali znanjem več ukvarjamo, razmišljamo in o njem govorimo.
Zgodi se pa postopoma in največkrat procesa sploh ne opazimo, le kar naenkrat se zavemo, da reagiramo prav... in boljše kot nekoč.

Celo življenje se učimo... če se le hočemo.

Ponotranjenje zahtevnejših zadev nima smisla pričakovati pri dvajsetih in nekaj letih. Pustite si raje dihat - saj bo prišlo...
Shajtana - Sre 25 Maj, 2005 11:19
Naslov sporočila:
No to je res da se kr naenkrat zaves da si neki dojel pa spremenil pa tko..jaz sm se zavedla tm pr 20ih da sm v bistvu ful enih stvari dojela, prezvecla sama pr seb, zmetala navlako stran ipd.
Sam me seveda caka se dost dela pomežik
senior - Sre 25 Maj, 2005 15:36
Naslov sporočila:
Citat:
Sam me seveda caka se dost dela


Glede na tvojo mladost, ni panike.....!! nasmeh smeh
Shajtana - čet 26 Maj, 2005 07:33
Naslov sporočila:
senior Napisal/a:
Citat:
Sam me seveda caka se dost dela


Glede na tvojo mladost, ni panike.....!! nasmeh smeh


Ja ni nujno..lohk sm pa tok fucked up da mam do 60ga dost dela :desmile
Iluzija - Ned 27 Nov, 2005 16:06
Naslov sporočila:
Meni se zdi, da je ves problem teh odnosov v tem, da se premalo pogovarjamo med seboj. Raje pestujemo v sebi strah, kot da bi se odkrito pogovorili Kup ljudi poznam, ki so šli narazen samo zato, ker si partnerju niso upali česa priznati (pa čeprav je šlo za malenkost) in je bil strah močnejši od ljubezni
Shajtana - Pet 16 Dec, 2005 14:28
Naslov sporočila:
Iluzija Napisal/a:
Meni se zdi, da je ves problem teh odnosov v tem, da se premalo pogovarjamo med seboj. Raje pestujemo v sebi strah, kot da bi se odkrito pogovorili Kup ljudi poznam, ki so šli narazen samo zato, ker si partnerju niso upali česa priznati (pa čeprav je šlo za malenkost) in je bil strah močnejši od ljubezni


Ja to je zihr en dejavnik..ampak ta strah glih tko izvira iz drugega strahu da bomo partnerja izgubili oz. da nas ne bo imel vec rad ce bo vedel to pa to.Samo ne vem od kod to izvira..mogoce iz otrostva v smislu..ce ne bos naredil to pa to/bil tak pa tak bo...
Po drugi strani pa a nej ne bi bilo tako, da nas naj bi nekdo , ki nas ima rad poskusal razumet in sprejet take kot smo..
Je pa res da ce necesa ne povemo ima to ful veliko moc nad nami, nismo sporosceni, nekaj skrivamo..ko pa to povemo-ne glede na izid- pa zadeva nima vec take moci nad nami..gremo lazje naprej ce je izid slab itd.
časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Powered by phpBB2 Plus and Kostenloses Forum based on phpBB