Pero Piše :: Preglej Teme - Autosugestivna ljubezen?

Pero Piše

Ljubezen in odnosi - Autosugestivna ljubezen?

Anonymous - Ned 29 Maj, 2005 21:53
Naslov sporočila: Autosugestivna ljubezen?

Glede na to, da opažam, da vas pomlad oziroma poletje oz. ljubezen že pošteno daje, še ena neumnost na to temo (da boste imeli kaj brati nasmeh

). Seveda jo morate vzeti resno.

No, tako je bilo. Bilo nas je šest, 4 dekleta in 2 fanta (ki pa nista prišla pogosto do besede). Sedeli smo na sončku, pili večinoma z vodo razredčen in kockami ledu obogaten džus (=>beri skoraj mojo najljubšo pijačo VODO) tisti v manjšini pa nekoliko bolj žlahtne zvarke in zaradi ne skromnih 30 stopinj Celzija ob minimalni uporabi možganov kar v tri dni filozofirali o bližajoči se obletnici mature, o vseh poročenih sošolcih in sošolkah in znancih iz paralelk, skratka o samih 'pomembnih' zadevah, zakaj se kdo je, zakaj se kdo ni, pa zakaj bi se kdo moral oziroma zakaj se nikoli ne bi ali pa bi se... skratka... da skrajšam tole malo – tema je bila POROKA.

Ko smo tako 'obdelali' vse znane in neznane osebke iz naše generacije, ki so svojim izbrancem že obljubili večno zvestobo (zanimivo, da kljub nekaterim njihovim čudnim lastnostim nihče od njih še ni v ločitvenem postopku ) in utemeljili razloge, zakaj tudi nihče od nas prisotnih priložnostnih filozofov še ni poročen....

Ja, tudi to se dogaja, ja.

... no, ko smo vse to ugotovili, smo vidno dehidrirani naročili še eno rundo razredčenega ohlajenega džusa. Tokrat smo VSI pili isto, eni zaradi slabe vesti, drugi zaradi slabega okusa po toplem pivu, tretji preprosto zato, ker se jim v tako lenušnem dnevu ni dalo niti toliko razmišljat, da bi rekli kaj drugega kot 'meni isto'. Ampak, saj to je menda jasno, da point sploh ni bil v pijači, temveč v pomembnejših filozofskih vprašanjih.
In smo tako našo lokalno temico razširili na univerzalno filozofsko vprašanje, podkrepljeno s teorijo in prakso samih velikih umov, s Casanovo in Don Juanom vred. In je kar lepo kazalo, in bila je velika verjetnost, da bi v tem stilu nadaljevali do večera, dokler ne bi ob sončnem zahodu blagi večerni vetrček malce razbistril naše možgane in jih prisilil k resnejšemu razmišljanju... AMPAK vedno se najde 'partibrejker', ki mora vse pokvarit, pa čeprav vse skupaj ni kaj dosti vredno.
No, tokrat sem bila to po mnenju prisotne večine JAZ.
No, moja teorija je nekoliko drugačna – da je za to kriv en zmeden kelnar, ki je kdo ve iz kje, najbrž iz naftalina, privlekel kompilacijo čudnih rock baladic, med njimi je bila tudi Love is on the way – Saigon kick (ha ha, kot da še kdo pozna ta komad!), kar so moji možgani (kljub temu, da je pesem takooooo zeloooooo počasna, da človek težko verjame, da je to neki hard rock) razumeli kot nekakšen adrenalinski pospešek in od prisotnih sem zahtevala, da se zresnijo, mi postrežejo z resnimi, konkretnimi odgovori oziroma se podrobneje poglobijo v že zastavljeno temo (pa kot da se je komu dalo!)... ahh

Ja, bilo je skoraj desetletje nazaj in kot brucka sem vsa zaljubljena, zasanjana, z mnogimi uresničljivimi načrti za prihodnost poslušala predavanje nekega sociologa, ki je trdil, da sodobna družba postaja vse bolj tržno usmerjena, tudi na področju medsebojnih odnosov. Priznam, da so mi šle te besede skozi eno uho noter skozi drugo ven, sem pa kljub temu vsaj približno sledila zadevi zato, da bi končno dojela, zakaj si bomo na koncu tega filozofiranja ogledali film Štiri poroke in pogreb. In je začel tale veleum razlagat, da v sodobnem svetu zveze, ki temeljijo samo na ljubezni nimajo prihodnosti, da so obsojene na propad. Sama pri sebi sem takrat zamrmrala 'stari, ti si nor!' oziroma nekaj podobnega, nikakor pa bolj prijaznega. No in trdil je, da so se v preteklosti za najbolj uspešne izkazale poroke, ki so jih svojim otrokom uredili starši. Ker so ti točno vedeli, kaj zveza potrebuje, da funkcionira (denar??). In da je tudi danes podobna situacija. Da zakoni do katerih pride samo zaradi neke velike ljubezni, potem, ko se soočijo z realnostjo (položnice, položnice in še enkrat položnice) preprosto propadejo. Da se zato dandanes obnesejo večinoma tiste zveze, v katerih partnerja zavestno (kot nekdaj starši svojim otrokom) iščeta kompatibilne partnerje predvsem po sorodnih interesnih področjih, s poudarkom na zagotovitvi materialne stabilnosti. Ljubezen, zaljubljenost na prvi pogled, metuljčki v trebuščku, mravljinci po telesu in podobne bedarije pa naj sploh ne bi bili pomembni. češ, če imaš vse ostalo, se boš tudi zaljubil oziroma ne bo bojazni,da bi zaradi pomanjkanja vsega tega zveza propadla. Tako nekako se je to slišalo. In priznam, še danes ne vem točno, zakaj smo potem gledali Štiri poroke in pogreb. In takrat, kot nepoboljšljiv romantik, niti nisem videla nobenega smisla v vseh teh besedah.
Pa so po spletu tragičnih dogodkov tisti moji 'uresničljivi' načrti splavali po vodi in življenje sem začela gledati z različnih perspektiv. Še vedno pa ne morem trditi, da sem našla tisto pravo. In najbrž tudi tale vroč poleten dan ni bil pravi trenutek, da bi prišla zadevi do dna, odkrila bistvo in odgovor na vprašanja, ki so me mučila že nekaj let:

******* ????*******
Je autosugestivna ljubezen (tako nekako, da se sam racionalno prepričaš v to) res možna? Ali celo edina oblika ljubezni, ki se v sodobnem svetu obnese, brez da bi človek strtega srca žrl pomirjevala in obiskoval psihiatra? In kaj se je zgodilo z ljubezenskimi zgodbami ala dr. roman, mar te resnično obstajajo samo še v cenenih telenovelah??
*******????*******

In tako se je druščina ob ledenem razredčenem džusu lotila iskati odgovore na vprašanja, ki bi lahko bila tudi retorična, pa očitno niso bila, saj je življenje napisalo marsikateri odgovor, ki govori bodisi za ali proti njim.

In mi tako kolega razlaga zgodbo, kako se je en hud tip na smrt zaljubil v eno bejbo, se končno rešil bivše, ki naj bi bila ena res huda tečnoba, nakar se ta tečnoba spet pojavi čez dva meseca in pove, da je noseča z njim. Pozabi svojo novo 'veliko ljubezen', odide nekam na samo za nekaj časa, se vrne in se odloči, da se bo poročil z bodočo mamico svojega otroka. Ja, še vedno sta 'srečno' poročena... Autosugestivna ljubezen? Kdo bi vedel...

Nakar zvemo tudi zgodbo o tipični keš p..., ki je iskala točno določenega in nobenega drugačnega tipa, s točno določenim avtom in točno določenim premoženjem in bančnim računom. Našla ga je, se vanj po zelo hitrem postopku zaljubila, se čez pol leta poročila in se preselila nekam v Italijo, kjer še danes srečno živi in uživa sadove svoje 'ljubezni'. Autosugestivna ljubezen???

Pa povleče ena bejba še eno zgodbo iz naftalina, kako je bila ena njena teta zaljubljena v nekega moškega, pa se je potem 'srečno' poročila z drugim, ampak tistega prvega tudi po tridesetih letih še ni pozabila in potem se je un enkrat napil pa začel razlagat, da bi onadva morala bit skupaj,da bi bila z njim bolj srečna... Ah...!

Ja, obstaja tudi par, ki se je zaljubil, poročil, dobil otroka in še vedno živi srečno. Tako kot bi pravzaprav vedno moralo biti, mar ne? Ampak en moj kolega je k temu pripomnil, da 'nič ni večno'.

Seveda je tudi nešteto primerov, ko so posamezniki po večletnih zvezah, ki so temeljile vsaj na začetniški zaljubljenosti, če že ne ljubezni, po koncu takih zvez ubrali 'autosugestivno' pot do ljubezni, spoznali kompatibilnega partnerja, preučili skupne interese, se poročili in zaenkrat še vedno vztrajajo. Videti so srečni...

In po vsem tem, tudi, ko je sonce že zašlo in je natakarju celo uspelo zamenjati cd in končno postreči s hladnim pivom, meni še vedno ni bilo nič jasno. Spominjam se, da mi je nekoč, še pred leti ena starejša gospa v enem zelo osebnem pogovoru svetovala, naj si za moža poiščem fanta, na katerega bom še ob poroki povsem nora, v kolikor seveda hočem, da zadeva traja 'večno', sicer ne bo dovolj ljubezni za celo življenje... Ja, ona je bila res srečno poročena, z možem sta vse do njegove smrti delovala kot dva sveža zaljubljenca, si govorila vse tiste neumne ljubkovalnice, bila neverjetno pozorna drug do drugega. Je bila to tista prava ljubezen? Ali sta bila takšna zato, ker nista imela otrok?? Kdo bi vedel, mogoče pa sta samo živela v drugačnem času. Vem, da mi je nekoč en zelo 'pameten' tip razlagal, da so sedaj drugačni časi, da so cajti romantike preprosto že mimo.

In to neskončno in dolgočasno zgodnjepoletno filozofiranje, je na koncu prekinil pomenljiv komad Transvision Vamp: I want your love. In vedno bolj se mi zdi, da se je tisti natakar pošteno zabaval ob naših debatah in na koncu sam poskrbel za končno ugotovitev:

I don't want your money honey
I want your love
I don't want your car baby
I want your aahhh!
I don't need your friends
They don't need a mention
I just want your love
And all of your attention
I don't want your money, I want your love
I don't want your car, I want your aahhh!
I want your your love

Ok, dolgočasna iztočnica, pa vendar me zanima, kakšen je vaš pogled na ljubezen oz. kaj menite o trditvi, da je prihodnost uspešnih sodobnih zvez v t.i. 'autosugestivni' ljubezni. Se vam zdi to smiselno ali ste bolj romantiki?

Bassman - Pon 30 Maj, 2005 06:36
Naslov sporočila:

o tem sem se tudi jst že dostikrat spraševal, kako in kaj. Ali preprosto biti z osebo, ki ti pač nekako ustreza v večjem delu, čeprav nekako to ni to, ker občutki niso taki kot bi morali biti, ampak se vseeno dovolj štekaš, ali pa v resnici poiskati osebo s katero je vse tako in še boljše kot bi moralo biti.

Ali se enostavno prepustiti sivemu toku vsakdanjosti z nekom in s strahom, da nekoč se ti bo strgalo in boš imel dovolj te sivine in hotel več, s tem pa uničil mogoče družino, ki si jo ustvaril na nekem povprečju, ali ne.

Ne vem, na to še enostavno nisem našel odgovora, ampak vseeno, pa mislim, da prevladuje tisto ....več

Rok-11 - Pon 30 Maj, 2005 11:10
Naslov sporočila:

Autosugestivna ljubezen JE možna. Preverjeno. Vendar lahko propade pod pritiskom silovitejših čustev.

Zato moje najnovejše mnenje pravi, da je treba biti zahteven in iskati človeka, ki izpolnjuje tako čustvene, kot tudi ostale (socialne, …) potrebe.

Sicer pa izgleda, da je to tista kombinacija, ki jo tule imenuješ «Autosugestivna« in je verjetno res zmagovita. Pa še to – čedalje bolj verjamem vanjo, najbrž zato, ker sem občasno hud romantik…

Anonymous - Pon 30 Maj, 2005 14:01
Naslov sporočila:

No, saj po svoje logično, da si vsak želi 'tiso več', da se s partnerjem uejma v vsem. Toda marsikdo se enostavno naveliča čakati na to, da se mu nekega dne zgodi tista 'velika ljubezen'. Ali pa jo enostvno spregleda in gre mimo njega.

Kakršnikoli že so razlogi za 'autosugestivno' ljubezen, lahko le izrazim neznansko obžalovanje, da je človeštvo ob vsem napredku skozi stoletja in vsej čustveni inteligenci, ki jo domnevno premore, nazadovalo prav na področju medosebnih odnosov. Vse je postalo avtomatizirano, od iskanja partnerja po vnaprej določenih kriterijih do vzorce nekakšnega izkazovanja čustev. Romantiki tako postajajo/mo ogrožena vrsta, eni čudni ljudje, ki so se znašli v napačnem času. Saj, človeštvo gre kljub temu naprej, otočički kljub temu vedno znova privekajo na svet (vsaj dokler jih ne bodo zamenjali kloni), postajamo tiste racionalne živali, ki v svojem rodu premorejo največ 'genijev', a v čustvovanju postajamo vedno večji butci.
Ok, kmalu bodo po Zemlji hodili klonirani ljudje, morda tudi najzahtevnejše oblike raka ali pa aids kmalu ne bo do več pomenili smrtno obsodbo (o tem bi gotovo vedela kaj več povedati forumska kolegica mikrobiologinja nasmeh

) toda vprašanje kako pozdraviti 'dušo' postajalo vedno večja uganka. Dokler jo povsem ne izgubimo, še obstaja upanje za nas. nasmeh

Bassman - Pon 30 Maj, 2005 14:18
Naslov sporočila:

Dejstvo je, da vsa gonja za denarjem ne dopušča več časa za razvijanje osnovnih čutov za pravo ljubezen in prave odnose med partnerjema.
niti jima ne dopušča razvijati kaj več, saj sta oba prezaposlena že v borbi za osnovno preživetje, kaj šele za kaj več.

Iskanje pač ostaja, nekateri najdejo prej, drugi kasneje tretji nikoli, četrti se sprijaznijo s tem, kar pač je, samo da je, čeprav so velikokrat posledice precej boleče

Rok-11 - Pon 30 Maj, 2005 14:53
Naslov sporočila:

Fenia Napisal/a:

To je res.
Tudi sam sem to poskusil – vendar ne gre, če ni tudi »tistega občutka« - beri ljubezni zraven. Mogoče premalo verjamemo starim zgodbicam in pa samim sebi – predvsem takrat, ko nam občutek govori, da tisto kar imamo je sicer fajn – ne pa tudi dovolj.

Najbrž vsakdo nekoč ugotovi kako je s tem pri njem – ali je res zadovoljen s svojim čustvenim odnosom ali ne… Lahko le upamo, da se odstotek zadovoljnih veča in da tisti, ki to niso, začnejo ukrepati prej in ne šele na smrtni postelji – ko si mečejo dolgo zamolčana čustva v obraz…
Tako dogajanje pa se z nepoglobljenim ogledovanjem nedvomno da razumeti tudi kot pešanje romantike, izginjanje »moralnih« norm, ipd.

Trdno verjamem, da »duše« sploh ni potrebno pozdraviti… ker je že sama po sebi dovolj OK. Le nekaterih malce premaknjenih - nerealnih pogledov in vrednot pretirano perfekcionistično družbe se je treba znebiti – in precej ljudi to itak stori z odraščanjem in s povečano vero vase.
Nekateri pa itak še dolgo ne bodo odrasli in s temi se nima smisla ukvarjati, ker jim, dokler sami ne bodo odkrili problema, nihče ne more pokazati rešitve.

Mogoče je vse tole iz nekega drugega časa… vendar je tudi danes še krepko živo in nima namena izginit. Lahko da se je na prvi pogled takšno razmišljanje prikrilo, a v resnici je časov in obdobij v katerih danes lahko živimo, vsaj toliko kot različnih ljudi, ki si izberejo življenja v njih.
Želel sem le reči, da je vse stvar izbire.

senior - Pon 30 Maj, 2005 16:06
Naslov sporočila:

Ja, to pa je problem, ki se vedno bolj kaže tudi navzven, in se ga vedno bolj opazi. Staro romantiko je zamenjala nova, vse se (prehitro) spreminja, da komaj sproti dojemamo.

Problem so seveda tiste vrednote, ki počasi izginjajo, porajajo se nove, temu času primerne. Potrošniška družba se ne odziva na čustvenost, njej gre za kapital in s tem razmišljanjem delno živijo tudi mladi.

Seveda pa pri njih ostaja dilema, kakšno partnerstvo si bodo uredili. Tudi na romantiko še niso pozabili. Bolj so odprti, brezkompromisni, da bodo znali izbrati pravo stvar. Kako uskladiti željo po denarju in ljubezni se bodo morali sami odločiti, kot je zapisal Rok. In se tudi bodo...!!

Anonymous - Pon 30 Maj, 2005 22:36
Naslov sporočila:

No, čustva, denar, naveličanost... smo obdelali Kaj pa tiste bolj nezavedne spremembe v človeku, v celotni družbi, ko avtomatično od nekje sprejmeš tovrstno razmišljanje, se ti nekako prikrade v podzavest in se ti zdi sčasoma povsem samoumevno?

Npr. lahko se je it nekega romantika če recimo nekje brezskrbno živiš, pa imaš brez najmanjšega truda vsega polno rit. ampak včasih ni ravno kriza vrednot tista, ki je kriva, da ljubezen, partnerstvo ne gledamo več skozi čustva. Pogosto so za to krivi razlogi, ki jih je (nekoliko 'jokajoče' nasmeh

) v eni drugi temi opisal Bossman - boj za preživetje. Mislim... zdaj pa bod ti romantik, če imaš recimo dva otroka, ženska je recimo brez službe, moški pa ima eno povrečno plačo, tako da je dejansko res umetnost preživet iz dneva v dan. In ti vzorci se potem prenašajo na vse ljudi v neki družbi. Normalno je, da živeti v bedi ni nikomur neka skrita želja. A ni potemtakem nekako normalno oziroma po pričakovanjih, da se ljudje, ko se odločajo za pomembne korake v življenju (recimo poroka, otrok) ne odločajo samo s srcem, ampak pretežno z razumom, torej prakticirajo nekakšno autosugestijo ljubezni?

Saj ni problem vedno v tem, da je ta družba mlade naredila obsedene z denarjem. Včasih enostavno ne vidijo drugačne rešitve v tej za mlade razmeroma brezperspektivni situaciji.
Zagovorniki prejšnjega sistema mi zdaj lahko ploskajo ali pa se mi posmehujejo, če zatrdim. da je bil recimo socializem do romantikov veliko bolj prijazen nasmeh

tudi zaradi povsem normalnega pojava, da človek lažje misli na ljubezen, pozitivna čustva ko je brezbrižen kot ptiček na vejici. če pa mu za vratom visi cel kup problemov, tistih najbolj osnovnih povezanih s preživetjem, pa ga kaj hitro lahko vse to mine.

Tako da, vprašanje bi lahko bilo koliko ste torej še ostali romantiki, vsemu temunavkljub. In ali se kdaj zaveste, da ste v določeni situaciji odreagirali kot pač ste zaradi vplivov okolja, ne pa zaradi čustev, ki jih nosite v sebi. Da recimo iščete nekaj, pa naj bo to ljubezen, ker je to normlano v družbi v kateri živite. Oziroma, da ljubezen zavrnete, ker se vam to zdi nesprejemljivo. Poznam recimo eno dekle iz ene'dobre' družine, ki s človekom, ki ji je bil ful všeč in je bila zaljubljena vanj, ni hotela imeti nič, ker ni bil slovenske narodnosti oziroma se njegova družina ni mogla primerjati z njeno. No, to bi lahko bila autosugestija zanikanja ljubezni nasmeh

Poklièunga - Pon 30 Maj, 2005 22:43
Naslov sporočila:

A to ste dejansko prebral vso to klobaso dolgo napisano? Oh ja...da se vam da.

senior - Pon 30 Maj, 2005 23:08
Naslov sporočila:

Citat:

Tako da, vprašanje bi lahko bilo koliko ste torej še ostali romantiki, vsemu temunavkljub. In ali se kdaj zaveste, da ste v določeni situaciji odreagirali kot pač ste zaradi vplivov okolja, ne pa zaradi čustev, ki jih nosite v sebi

Jaz mislim, da romantik si, ali pa nisi, ne glede na določene situacije. To se naučiti ne da.
Vsako reakcijo pa sprožijo čustva, ki pa so lahko odvisna od vpliva okolja.

Citat:

Poznam recimo eno dekle iz ene'dobre' družine, ki s človekom, ki ji je bil ful všeč in je bila zaljubljena vanj, ni hotela imeti nič, ker ni bil slovenske narodnosti oziroma se njegova družina ni mogla primerjati z njeno. No, to bi lahko bila autosugestija zanikanja ljubezn

Kadar živiš in delaš za druge, se to dogaja. Na vsak način bi morala ustreči sebi, ne drugim. To se nam dogaja skozi življenje. Stalno moramo nekomu ugajati, si kupovati naklonjenost. Samo, razočaranje pride zagotovo. Nikoli jim ne bomo ustregli.
Kaj pa sebi...??

Anonymous - Pon 30 Maj, 2005 23:08
Naslov sporočila:

Ja kaj češ, če pa ni blo kej dosti postov na forumu. Potem sem tudi jaz sam an eno temo pisala dokler nisem izpolnila svoje 'norme' nasmeh

lucka - Pon 30 Maj, 2005 23:17
Naslov sporočila:

Jst sm se pa ob tem spomnala ene pesmice (ne vem kdo jo je napisal) ....

Ljubezen je kot metulj,
ki mu ne mores ukazovati
katere cvetlice naj ljubi.
Želi biti svoboden
in če ga zapreš v kletko- Umre.
Brez ljubezni bi bil svet
brez vonja, barve in okusa.
In izginil bi v temi,
in ne bi bilo več
ne rož, ne sonca, ne vetra
in ne ljudi.

Jst nepoboljšljivi romantik :loveit:

senior - Pon 30 Maj, 2005 23:26
Naslov sporočila:

No, kdo pravi, da ni romantike, samo, ne se poslabšat...! :love10

4more - Tor 31 Maj, 2005 00:54
Naslov sporočila:

Mah, kot prvo je zadeva odvisna od vsakega posameznika. Jaz pravim tako, da je najprej potrebna "iskrica" - "kemija", katera steče med dvemi ljudmi. Potem bi lahko rekli, da v takem paru, pri katerem je tale iskrica preskočila, je autosugestivna ljubezen tale, da se vsak drugemu prilagajata in dopolnjujeta.

Sam sem tak, da mi iskrica veliko pomeni, no, ugovotil sem, da brez nje pač ne gre, pa sem probal da bi šlo. Imel sem žensko s katero sem se "videl" .. do konca, samo žal iskrice ni bilo ne na začetku, ne vmes, ne na koncu. In pričarat se je ne da Sad

Probal sem tole autosugestivno ljubezen, pa ni šlo. Torej za moje pojme, če ni iskrice pri meni autosugestivna ljubezen ne deluje. Verjamem da, obstajajo ljudje, ki ne potrebujejo iskrice. Samo potem, če navežen na temo varanja, jim niti vrarati ni težko oz. se jim to zdi sprejemljivo.

No, saj tole kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne je itaq v odvisnosti od časa. Predvidevam, da pred 100 leti je bilo nesprejemljivo se s punco strastno poljubljat na ulici, danes je to nekaj običajnega ... ok, malo sem šel offtopic pomežik

.. sorij ..

Včasih in danes:
Denar? Kapitaizem? Kriva za to stanje, da je danes verjetno več oportunizma v "ljubezni" .. ja, verjetno sta kriva, in to je žalostno. če pogledamo je tudi več ločitev .. Včasih je bilo to, da se je par ločil, dejanje katerega so se ljudje sramovali .. danes je to nekaj običajnega, "normalnega"!?

Boj za "preživetje" je bil po mojem mnenju v preteklosti hujši in bolj krut kakor danes. Danes večina ljudi preživi, včasih jih je pa precej umrlo (omejitev na Evropo). Torej po moje ni krivo to, da ljudje, se ne odločajo za neke zveze in otroke tolko zgodaj to, da se bojijo da ne bodo preživeli, ampak to, da ne bodo živeli tako lagodno kakor jim kapitalistična družba podzavestno vceplja v glavo, kako lagodno se "lahko" živi. Vsak od nas ima rad komoditeto Exclamation

..

Pa ne mi pravit, da nas je strah za preživetje, strah nas je, da bi se morali odpovedat sedanji stopnji komoditete Exclamation

Fenia Napisal/a:

A ni potemtakem nekako normalno oziroma po pričakovanjih, da se ljudje, ko se odločajo za pomembne korake v življenju (recimo poroka, otrok) ne odločajo samo s srcem, ampak pretežno z razumom, torej prakticirajo nekakšno autosugestijo ljubezni?

Ja, je normalno, ampak ne zato, ker bi se bali za preživetje Exclamation

če pogledamo povprečje:
človek še nikolii v zgodovini ni posvečal toliko pozornosti samemu sebi kakor jo posveča sedaj. To je dejstvo Exclamation

A če bi se bal za preživetje bi to počenjal Question

Naš ego nam je stopil v glavo pomežik

Tako da ja, autosugestivna "ljubezen" - zame to ni prava ljubezen - obstaja, ampak zgolj iz koristoljublja Exclamation

Autosugestivna ljubezen med dvema, ki sta se zaljubila in se odločita za skupno pot, pa se imenuje drugače - LJUBEZEN Exclamation

Odpovedovanje in prilagajanje za skupno dobro, za dobro družine in nadaljevanje zdravega reproduciranja osnovne celice družbe - DRUŽINE Exclamation

LJUBEZNI se ne da kupit Exclamation

Anonymous - Tor 31 Maj, 2005 10:15
Naslov sporočila:

Me res, ampak RES zelo veseli, da tako razmišljate. Vedno znova namreč srečujem v življenju ljudi, ki me poskušajo prepričat, da je z mano 'nekaj narobe', da verjamem v pravo ljubezen, romantiko in take stvari. češ, to je pa za najstnike, ti bi pri tvojih letih morala razmišljati bolj racionalno oz. SAMO racionalno, se soočit z 'realnostjo'. No, jaz ne morem iz svoje kože. Sem dovolj odgovorno in racionalno bitje, ampak v moji realnosti obstaja tudi ena taka stvar kot je prava ljubezen in ne verjamem, da je močen človek v sodobnem svetu tisti, ki ne podleže čustvom. Tudi 'občutljivost' ima po moejm svoje prednosti...
:rdec: Crying or Very sad

:loveit: :jok2 :love6 pismo

:love4

Sicer pa biti romantik niti ni nikakršen problem če ta romantik živi sam s sabo, problem lahko nastane, če se ta romantik zaljubi ali kaj podobnega v nekoga, ki na življenje gleda malo drugače. In potem kaka taka zasanjana zaljubljena romantična duša niti opazi ne, da ima ob sebi nekoga, ki bolj verjame v to autosugestivno ljubezen. In v imenu ljubezni počne raznorazne traparije, ki jih človek ob njem s svojim 'razumom' ne more razumeti :bhart

Bassman - Tor 31 Maj, 2005 10:21
Naslov sporočila:

No ja za nekatere je realnost, da se sprijaznijo z približkom tega kar želijo imeti ob sebi.
Amapak v tej sivi brezbrižnosti se hitrro zgodi, da pot prekriža potem tista prava oseba, zaradi katere pa se potem družina razdre, če paš se sčlovek ne sprijazni s tem kar ima ali pa ne začne varati.

Rok-11 - Tor 31 Maj, 2005 11:15
Naslov sporočila:

4more Napisal/a:

...Boj za "preživetje" je bil po mojem mnenju v preteklosti hujši in bolj krut kakor danes. Danes večina ljudi preživi, včasih jih je pa precej umrlo (omejitev na Evropo). Torej po moje ni krivo to, da ljudje, se ne odločajo za neke zveze in otroke tolko zgodaj to, da se bojijo da ne bodo preživeli, ampak to, da ne bodo živeli tako lagodno kakor jim kapitalistična družba podzavestno vceplja v glavo, kako lagodno se "lahko" živi. Vsak od nas ima rad komoditeto Exclamation

..

Pa ne mi pravit, da nas je strah za preživetje, strah nas je, da bi se morali odpovedat sedanji stopnji komoditete Exclamation

...

Točno to!

Boj za preživetje in kapitalizem sta bila v preteklosti v Evropi dosti hujša, kot sta danes. Pa je romantika kljub temu preživela… oz. mogoče bi moral reči – nastala.
Romantika je itak proizvod novejšega časa, ko imamo ljudje čas, da se posvečamo čustvom in razmišljanjem o razmerjih. Tako da se ni treba bati, da bo zadeva izginila – nasprotno, čedalje več je bo, le evolucija bo naredila svoje. Nekoliko spremenjena / drugačna bo.

Pa še o »boju za preživetje«… Tega danes v resnici skoraj ni več… večinoma lahko preživimo tudi brez svojega doma, na ulici, kot klošarji.
Ne trdim, da je prijetno, ampak je pa mogoče.
Tako da je skoraj ves ta »boj« bolj hlastanje po dobrinah, ki pa za življenje samo niso potrebne. In vsak je sam odgovoren, če si želi na ta način zapolniti življenje – oz. početi le to.

Anonymous - Sre 01 Jun, 2005 21:09
Naslov sporočila:

Jaz pa mislim, da smo tok obremenjeni z ritmom življenja, da se niti ne znamo več ne prepustit, ne osredotočit na čustva, ki jih nosimo v sebi in jih s tem zatremo sami. Zato potem pride do sivine.

Anonymous - Sre 01 Jun, 2005 22:50
Naslov sporočila:

Han Suyin, sodobna kitajska pisateljica, znana tudi po svojih domiselnih citatih, je ljubezni denimo namenila naslednje misli:

"Ljubezen dveh ljudi lahko pomeni le to,
da se dve samoti zbližata, prepoznata,
druga drugo varujeta in tolažita."

No, če se vam ljubi spet mal filozoifirat, me zanima, kaj menite o tovrstnem pojmovanju ljubezni. Je to prava ljubezen ali na nek način sugestivna?

Oziroma morda za primerjavo še interpretacija spodnje slike. Kaj neki pomislite ob prvem pogledu nanjo?
Moja teorija je dosedaj v praksi pokazala tole:

1. da je oseba A v tej sliki videla prispodobo prave ljubezni, ki je tako močna, da kljubuje vsemu, tudi snežnim viharjem in se ne ozira na svet okoli sebe
2. oseba B pa je v sliki videla dva volkova, ki sta skupaj preprosto zato, ker tako lažje kljubujeta kruti naravi, skratka boj za preživetje. Tako nekako.

Seveda je vsakršna drugačna interpretacija tudi dobrodošla nasmeh

Mimogrede, naslov slike je Winter Lulaby, a naj vas to ne zmede

Bassman - čet 02 Jun, 2005 06:45
Naslov sporočila:

V bistvu če mene vprašaš je ta slika skupek A in B.
vsekakor je današnje življenje boj za obstanek, ker danes je tako, da če nimaš denarja ne moreš preživet, včasih so si ljudje postavili hišico in kmetovali, danes tudi to ne moreš, če nimaš denarja, se pravi enostavno bitka za preživetje.
Seveda pa je to lažje v dvoje, če ne drugače zaradi same moralne podpore drug drugega. In če imaš nekoga, ki te podpira se ti fučka za svet okrog tebe, ker vedno je in je bil skupni imenovalec vsega, ljubezen.

Brez veliko stvari ljudje lahko preživimo, ampak ljubezen je pa tista, ki je gonilna sila vsega, če tega ni, gre življenje kmalu navzdol.

Rok-11 - čet 02 Jun, 2005 11:13
Naslov sporočila:

Fenia:
Han Suyin, sodobna kitajska pisateljica, znana tudi po svojih domiselnih citatih, je ljubezni denimo namenila naslednje misli:

"Ljubezen dveh ljudi lahko pomeni le to,
da se dve samoti zbližata, prepoznata,
druga drugo varujeta in tolažita."

No, če se vam ljubi spet mal filozoifirat, me zanima, kaj menite o tovrstnem pojmovanju ljubezni. Je to prava ljubezen ali na nek način sugestivna?
-------------------------------------------

Moje mnenje je, da je tale misel popolnoma zgrešena. Žal res veliko odnosov funkcionira na ta način, vendar je to slab način in če ne preraste v kaj drugega, prej ali slej propade.
Žalosten in pesimističen pogled na svet in na razmerja.

Edina »prava ljubezen« je tista, kjer dve samostojni in zadovoljni osebnosti uživata v družbi drugega in sta skupaj zato, ker jima je to všeč – ne pa zato, da bosta drug drugega varovala in si zapolnjevala svoje čustvene »potrebe«.

Pa še glede slike;
Pomislim – mir, čakanje, skupnost,…
V njej vidim prijetno skupnost dveh bitij, ki si pomagata in uživata en ob drugem…

senior - čet 02 Jun, 2005 11:18
Naslov sporočila:

Citat:

ne pa zato, da bosta drug drugega varovala in si zapolnjevala svoje čustvene »potrebe«.

....in če jih ne....???

lucka - čet 02 Jun, 2005 11:29
Naslov sporočila:

če ne si pa nesrečen v zakonu, varaš ali pa se ločiš.

Rok-11 - čet 02 Jun, 2005 11:33
Naslov sporočila:

Že po teoriji se potreba v smislu nečesa kar ti paše in ustreza bistveno razlikuje od "potrebe", brez katere ne moreš preživeti - npr. potreba po drogi, bolezenska potreba po potrjevanju, itd.

Tu je mišljena slednja. V principu pa zadeva govori o razliki med odraslo in nedoraslo osebnostjo.

senior - čet 02 Jun, 2005 11:48
Naslov sporočila:

Citat:

Tu je mišljena slednja. V principu pa zadeva govori o razliki med odraslo in nedoraslo osebnostjo.

Se strinjam v smislu, da za dober odnos in VSE kar sodi zraven moraš biti odrasla osebnost, ne oseba....!!

Anonymous - Pet 03 Jun, 2005 12:41
Naslov sporočila:

No, sej in potem smo spet na začetku.
Zrela osebnost namreč še kako dobro ve, da se v nekaterih situacijah ne sme odločati le na podlagi svojih čustev, srca če hočete.
Oziroma če še malo zafilozofiram. Ne glede na romantiko in pospešeno bitje srca v začetku neke zveze, je jasno, da slej ko prej tovrstni sindrom popusti. In ljubezen, ki temu sledi, je potrebno graditi z veliko mero razumevanja, prilagajanja itd. Marsikaj tudi spregledati, oprostiti, pristati na kompromis.
V končni fazi se potem lahko znajdeš na istem kot nek par, ki se že na začetku odloči za autosugestivno ljubezen. Mogoče postane zadovoljevanje čustvenih potreb čez določen čas pri obojih isto. Recimo. Tako da bi lahko nekoli ironično kot edine, ki nikoli ne pristanejo na austosugestijo v ljubezni, razumeli ljudi, ki nenehno menjujejo partnerje, se neenhno zaljubljajo, vedo sledijo le svojemu srcu... Ko 'urok' popusti, pač poiščejo novo 'ljubezen'... :ni_ni:

senior - Pet 03 Jun, 2005 13:02
Naslov sporočila:

Citat:

In ljubezen, ki temu sledi, je potrebno graditi z veliko mero razumevanja, prilagajanja itd. Marsikaj tudi spregledati, oprostiti, pristati na kompromis.

No, to je tipično za večino zvez. Vsi se nekaj prilagajajo, oproščajo, delajo kompromise... do kdaj naj traja taka igra. Napetost raste z dneva v dan, enkrat pa poči, ali pa tudi ne !! In prav si napisala Fenia, to smo spet začetku.
Kaj pa ona druga, čustvena ljubezen...ali odmre, je pozabljena??? Ne, nikakor ne. človek nenehno išče in ker ima dobro razvita čustva, začne igrati vlogo, ki mu je na začetku napisana, da je to, kar v resnici je. To pa je najtežje. Biti sam sebi všeč in s tem še partnerju.

Je pa najlepše..!!
... preverjeno...!!!

Rok-11 - Pet 03 Jun, 2005 13:04
Naslov sporočila:

Fenia => Najbrž res.

Pa smo spet na začetku... tam kjer sem napisal nekaj v smislu, da je dobra avtosugestivna ljubezen itak zakon... in v tem smislu tudi to, da sledenje srcu ne pomeni ignoriranja pameti.

sapramish - Tor 07 Jun, 2005 10:15
Naslov sporočila:

nekak se mi zdi d je iskrica (kemija) + racionalno boljsi recept od popolne zatrapanosti... dalj traja... vsaj po mojih izkusnjah pomežik

Shajtana - Pet 14 Jul, 2006 12:44
Naslov sporočila:

Da malo obudim staro temo.

Zadnje case kr nekaj vez v moji blizini propada...za eno bi lahko rekla da je bila avtosugestivna ljubezen vsaj v neki meri, propadla je pa zato ker je enga izmed partnerjev zmesal drug osebek in to z mravljinci, metuljcki in kar je se bilo takega.
Ni slo za varanje ampak enostavno za ugotovitev da jo lahko zmesa nekfdo drugo tko zlo mocno kot je sedanji partner ni mogel. Pa je krasen in zanesljiv in odgovoren in zelo primeren za oceta..hja in?
Zal ocitno enkrat tale avtosugestija ne vzdrzi.
Tudi jaz mislm da mora biti vse v paketu da imas potem kaj moznosti za srecno, (vecno) zivljenje..hm ampak kaj pa ce tega ne najdes? Potem znizas standarde in najdes nekj kaj prblizno utreza? Si rajsi sam kot z nekom pri katerem ni vse v paketu?

senior - Pet 14 Jul, 2006 17:28
Naslov sporočila:

Mislim da je znižanje standardov zanikanje samega sebe, kar pa spet ni dobro in s tem avtomatično pristanemo na nekaj kar ni naše. In to vse življenje....prej ali slej se nam v nekem smislu maščuje.

časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Powered by phpBB2 Plus and Kostenloses Forum based on phpBB