EnigmA Napisal/a: |
No, to je ena izmed pesmi, ki sem jo v svojih najstniških letih napisala za določeno osebo. Hja, takrat sem še v marsikaj verjela
Daj mi trenutek en, da povem ti vse. Naj mi žarek sončen, nov svet odpre. Tokrat ne boš odšel, ne boš odgnal ranjeno srcé, nekoč vse si imel, izgubil si vso morjé. To morje bila sem jaz, čakajoča na izpolnitev željé, znan ti ni bil moj obraz, prignal si vame prekletstvo in gorjé. Ne morem več naprej tako, ljubila sem te preveč, ponudila sem ti večno roko, a moja kri bila ti je odveč. Sleherna solza bila je zate, sleherna kaplja diamantne krvi in vsakič spominja me nate, ko jo žalost iz očesa spusti. Zdaj stojim pri vodnjaku želja, da še zadnjič prikličem te nazaj, da sputim kovanec v globine morjá, da zapolni se samotni raj. Želim si....želim si sreče in ljubezni, želim si vse kar si, želim si tebe vitez moj oprezni, želim si srečo tvojih dni. Vodnjak želja mi to izpolni in odžene upanje neskončno, prazno zvezdo mi zapolni in prikliče mojo strast brezkončno. Takrat pa...k sebi me povabi, naj slišim nežnost - tvoj glas, naj tvoj pogled mojo strast na plan izvabi, naj nasmeji se tvoj obraz. Ko videla odvreči bom tvojih čustev ovoj in večne oči v mesečini morjá, takrat vem, da sotal boš moj, ker to izpolni mi vodnjak željá. |
admin Napisal/a: |
Opa tudi naša Enigma je pesniška duša.
Lepo |
EnigmA Napisal/a: |
Ma verjemi mi, da danes kaj takega napišem samo če mi mastno plačajo. Pač....mišljenje se spreminja. A hočeš še eno tako sluzasto? |
EnigmA Napisal/a: |
No eccola, tale je morda mal boljša...
Nebo mojega srca Takrat, ko mir na zemljó se spusti in svetle oči prekrijejo nebó, ko slekerna duša spokojno zaspi, moje srce ponovno ostane samo. Neskončna tišina mojo vero ubija, tisto vero, ki brez pomena živi, v varljivi ljubezni se počasi opija, ker nihče ni okusil njene krvi. Razpadlo je zopet srce hrepeneče, na milijone solza se razbilo, izgubilo še poslednji kanček sreče, ki ga samote oko umorilo. A ostal je še delček upanja, da najde življenja svetlobo, da ubije nesreče krokarja, in izniči bolečine tesnobo. Znova se nova prostranost odpira, znova srce raživi, globoka samota počasi umira, zagnano poslednje nebo osvoji. Širno nebo mu daje zavetje, da ubeži resnici sveta, da razkaže mu skrivno sonetje in odpelje v sanje morjá. V večni daljavi postaneta eno, kot nesmrten lunin sijaj in kolikor je morje soljeno, tolikšna je njuna ljubezen sedaj. Moje srce le to nebó ljubi, saj podarilo mu je žarke toplote, utopljeno med neskončnimi je poljubi in v raju nebeške lepote. Našla je iskro sveča umorjena, zagorela s krvjo je tvojih željá, daje ti dušo, ki je s toplino prepojena, ker ve, da ti si nebo mojega srcá. |