| EnigmA Napisal/a: |
| V preteklost se oziram,
da ubežim prihodnosti novi, a s vsakim korakom sproti umiram, ker to so le sanje in stari bogovi. Biló lepo je nekoč, ko trudno oko sva skupaj zaprla, obnovila sva najino moč, da temna je sila ne bi zatrla. Vedno bil si ob meni, v resnici, v mislih, v sanjah željá, moje srce se obljubilo je tebi, saj tam je večno kot je večnost morjá. S pogledom si dal mi rojstvo sreče, z besedo odprl mi nove poti, z dotikom odgnal mi sadove nesreče, s poljubom mi vrnil goreče strasti. Ob tebi moj strah je izginil, samota se je poslovila, hrepenenje si s prstom izrinil, in žalost se je za zmeraj zakrila. Le kam odšel si ti sedaj, kje na poti si me odvrgel? Zakaj uničil si nebeški raj in mojo ljubezen zavrgel? Še zmeraj ti dušo ponujam, še zmeraj le zate živim, srce si ukradel mi, saj veš, da pripadam le tebi. Neskončnega upanja dan bo odšel, vem, da nekoč vse to mine, vselej tisti čas bo prišel, ko skupaj obujala bova spomine. |
| EnigmA Napisal/a: |
| Hehe, kar tako naprej? To je umrlo že pred nekaj leti
Ah ja...puberteta; končno mimo - 1. faza! |