Poezija - Razkrite skrivnosti Bassman - Ned 29 Okt, 2006 12:04 Naslov sporočila: Razkrite skrivnosti
To je spremna beseda iz moje prve pesniške zbirke. Sicer je zaenkrat le v eletronski obliki, a nekje je treba začeti. Upanje na izdajo prave tiskane zbirke pa še ni umrlo:
»V vsakemu izmed nas domuje vsaj en črviček, ki raste skupaj z nami. Velikokrat se temu črvičku sčasoma pridružijo še drugi in tako postane rast toliko bolj vzemirljiva, saj s pomočjo njih odkrivamo vedno nove in nobe zaklade.
če smo dobri gostitelji, te naše črvičke skrbno negujemo in jim skušamo zagotoviti čim boljše pogoje za rast. Kajti tudi oni morajo rasti. Skupaj z nami.
Pot do njih velikokrat vodi po zapletenih temačnih hodnikih, na katerih se velikokrat zgubimo in obupamo. Včasih pridemo celo do vrat, za katerimi slišimo tihi klic in prošnjo za osvoboditev, pa se zadnji trenutek zlomimo in omagamo. črvički pa čakajo, da zberemo pogum, jih obiščemo in jim pogledamo naravnost v oči.
Ko postanejo preveliki, jim moramo kot dobri gospodarji nekako pustiti prosto pot. Da se pokaže svetu. Da vdihne vase novo energijo.
Rada imam svoje črvičke. Velikokrat jih žal zanemarjam, a ko le morem prisluhnem njihovim zgodbam. Iz njih sestavim pesmi ali sestavek in jih tako ovekovečim.
Zgodbe so različne. Nekatere so polne bolečine, ki neusmiljeno pustoši po poljih naše duše, druge govorijo o iskanjih, ko se izgubimo v labirintu skušnjav in ne najdemo poti ven. Velikokrat se dotikajo preizkušenj, ki zamajajo naše zaupanje vase, a nas hkrati navdajo z novimi močmi. In navsezadnje govorijo tudi o zakladih srca, ki predstavljajo neskončni izvir energije, smeha in veselja, sreče in... ljubezni.
Pričujoča knjiga je prvi pohod četice mojih črvičkov, verjamem pa, da ni zadnji. Upam, da boste tudi vi prisluhnili tem malim korenjakom in njihovim zgodbam. Morda v njih najdete tudi sebe. »
Nekaj pesmi:
PRAVLJICA
Podaj mi roko.
Naj te popeljem v pravljico.
Bosa se bova sprehajala po pešceni jasi,
Pod prsti cutila svilene mehurcke,
Razblinili se bodo pod najinimi stopinjami
In naju obdali z žametnimi trakovi.
Gola bova stopala po snežni preprogi,
Se skrila v objem njene mehkobe,
Nadela nase oklep ljubezni,
V njem prižgala bova ogenj strasti.
Zbujala se bova pod cvetoco cešnjo,
Postala tatova, ko polna bo plodov,
Zaspala bova v tihem gozdu,
Listnata odeja prekrila bo sledi,
Da najina pravljica lahko znova se rodi.
PREBUJANJE
Tvoje dlani potujejo po mojem telesu,
Kot bi njega koža bila gladina oceana,
Katerega carobnost je pravkar unicil orkan,
V njega globine zasejal je nešteto ran.
Blazinice prstov se dotikajo brazgotin,
Njih magicnost in toplota mir vzbuja,
Njih nežnost in strast obcutke prebuja.
Trpka bolecina pocasi zapušca pristan,
Ogromno žrtev za seboj pustil je njen pohod,
Vsak njen korak nov neizbrisljiv pecat,
Reka krvi prelita po neskoncni širini njenih trat.
Pokrij me z odejo, spleteno iz najine ljubezni,
Skrij me v zavetje svojih gorecih custev,
Naj se te okleni moje drgetajoce telo,
Naj nad mirno gladino razjasni se nebo.
OBRED ŽRTVOVANJA
Spet si nazaj v svoji mali celici,
Gledam te skozi svetlece se rešetke,
Na njih so še sveži madeži krvi,
Odtisi tvojih krvavih dlani,
Ko zaman skušala si se upreti
Ponovnemu vstopu v celico smrti.
Nemocna ležiš pred žrtvenim oltarjem,
Ob tebi v beli obleki mucenica sedi.
Prepušcaš se njenim hladnim rokam
Ko stresajo strup na tvoje odprte rane,
Ki zaznamovale bodo še en neuspeli pobeg.
Ponujam ti roko, a ti slepa si zanjo.
V senci mucenice tavaš v megli.
V labirintu glasov izgubi se moj krik
Tam, kjer padel je tvoj zadnji klic na pomoc.
Na tvojem obrazu žalosten nasmeh,
V tvojih oceh prazen pogled,
Na tvojih licih krvave kaplje poti
Nad tvojim bitjem znova angel smrti bdi.
DOTIK DOMIŠLJIJE
Rada bi se sprehodila po pešceni plaži,
Odvrgla s sebe sleherni kos oblacila,
Legla tik ob modrini morja
In cakala na prvi val.
Dih bi mi zastal,
Ko bi svoje hladne dlani
Položil na moje razgreto telo,
Ob vsaki vzpetinici crvstih oblin
Nastajali bi izviri strasti,
Iz njih nastali bistri bi potocki,
Ob njih prelivanju koža bi vztrepetala,
Ob njih izginjanju hrepenela bi po novem stiku.
Veter bi sušil preostale kapljice,
Skrite pred njegovim lovskim nagonom,
Drgetale bi v prošnji za pomilostitev,
Da bi vsaj še malo obstale na pregretem telesu,
Da bi se vsaj še trenutek
Lahko pozibavale ob vsakem mojem vdihu.
Ko odprem oci,
Zagledam tvoj speci obraz.
Tvoje roke pocivajo na socni koži,
Njih dotiki ustvarjajo vedno nove fantazije.
ZA ZAPRTIMI VRATI
Nabrekle žile rinejo skozi kožo
Ta pocasi razpada pod težo brazgotin
V kapljicah krvi izginjajo sanje
Oživljajo demoni, ki prežijo na svoj plen.
Sline se jim cedijo in mešajo s krvjo
Ko vgriznejo v zadnjo utripajoco žilo
In srkajo iz žrtve poslednje vzdihljaje
Potem pa poniknejo v šepetu strasti.
Za težkimi koraki vrata se zapro
Na postelji pociva njeno raztrgano telo
Kriki ujeti v njenih objokanih prsih
Izgubljajo še ostale drobtinice moci.
Nekje zunaj sliši se smeh...
Tam za zaprtimi vrati ....
Pa v nemi tišini trohni še en nedolžni cvet.
THE SAVIOUR
A last dance of our souls
Drowning wrapped naked
In the neverending lake of dreams.
Your devoted spirit giving up the fight
Screaming in silence for deliverence
Clinging to the living spring
Of the shelter
My heart has built for you.
I can feel the demons
Destroying the peace in your veins
Stealing the last drops of your strength
Leaving you disappear
In the shadows of delusion.
Let me cover your wounds
With the silk velvet of my love
Allow me to defeat
The army of evil fays
They're holding you captured
With their imaginary fears.
Let me set you free
With giving you a part of me.
THE ABYSS
She woke up in the middle of the night
Unable to move
Her body tied up to an invisible mirror
Showing her heart falling into pieces
Her skin drawning in the pool of blood
As those heavy chains keep her in prison.
Willing to escape she's reaching for your hand
But you're just a vision
Grown from an another lost illusion
Feeling your presence though you're not there
Hoping your touch will cut those chains
And she could fly away following your voice.
She fall asleep
While falling into the abyss
Waiting there to rub her dying soul
Where's her hero who made her a slave
Will he save her from the clatches
Of the demons he sent to take her?
VITEŠKI GALOP
Lebdim na svileni jutranji rosi,
Njene nežne roke hladijo moje rane,
Raztrgana krila utrujeno molčijo,
Njih nemi kriki vzklikajo na pomoč.
Naj veter požene svoje viteze v galop,
Naj sledijo žuboreči reki krvi,
Naj prisluhnejo šepetu izgubljenih senc,
ki tavajo skozi parajoče slapove teme.
Naj predrami te rezget vrlega žrebca,
Njega pogled naj govori ti o meni,
Razodene naj ti skrivnost o izviru bolečine,
Na svojih krilih naj vodi te k mojemu oltarju.
Ležim na nežni odeji tvoje kože,
Poslušam tvojo nemo izpoved,
čutim besede, ki budijo mojo kri,
Njih nežna sapa dviguje me kvišku.
Naj moj dotik govori ti o meni,
Razodene naj skrivnost o moji ljubezni,
Naj vitezi vodijo najino pogumno vojsko,
Naj zmaga v bitki popelje naju domov. Zlobko - Pon 30 Okt, 2006 08:46 Naslov sporočila:
Groza...mislm, kr neki no.
jest znam tut tkole pisat:
sam na nepokošenem travniku
pod svinčeno sivim nebom
ležim ob razliti pločevinki piva
sam in nemočen čakam na prvi sončni žarek.....
in bla bla bla naprej.... Mojsa - Pon 30 Okt, 2006 11:05 Naslov sporočila:
Ma kok se vam da tuje pesmi brat. Jaz sem tudi včasih pisala pesmi, dobila neke nagrade, sam nikol nisem štekala kako se folku da moje pesmi brat pa itak sem vedla da jih čist noben ne razume kot sem jih jaz pa se mi je zdelo brezveze da mi dajejo neke nagrade ker itak jim nč ni jasno kaj sem htela povedat, ker to so moje pesmi. Jaz nikol ne berem tujih pesmi ker mi tud ni čist nič jasno, jasni so mi sam uni kičasti verzi, tko da men je to brezveze. Bassman - Pon 30 Okt, 2006 11:16 Naslov sporočila:
Ma vsak po svoje razume to, najbolj pač avtor
