Pero Piše :: Preglej Teme - Moja prijateljica junkie...

Pero Piše

Ljubezen in odnosi - Moja prijateljica junkie...

chukerchek - Pon 17 Sep, 2007 09:10
Naslov sporočila: Moja prijateljica junkie...

Evo jst mam en problem. No sicer ni ravno moj ampak se me tiče.

Imam prijateljico, s katero se poznava že od osnovne šole, sicer je mlajša kar nekaj let od mene (je bila od sestre sošolka) vendar smo se zaštekale. Pred kratkim sem zvedela da je ženska na heroinu. Že kr neki časa ji lapam da naj neha, da se uničuje, da kaj ji je tega treba, skušam najdet vzrok zakaj je temu tako in ji ga pomagat odpravit, vsaj s tem da se z njo pogovarjam. No trenutno pa sem v fazi ko se mi s tem ne da več ukvarjat. Že enkrat sem dala čez vse to z mojim fantom, pa ne mislim več- kar sem ji tudi povedala.

Kljub temu da k men pride vedno zadeta je nikol nisem vrgla iz bajte, niti ji nisem ničesar očitala. Učeri mi ja pa počil film. Ženska mi non stop zatrjuje da bo nehala, celo domov je šla da se bo kao spucala. No res je bila doma 1 teden, a sem jo včeraj klicala in je bila ne samo zadeta, ampak koma zadeta. Druzi se z dvema junksoma, ki za njenim hrbtom govorita same grde stvari o njej, povrh vsega se f¤¤¤¤¤ enkrat z enim, drugič z drugim. Ženska ma srce na pravem mestu ni da ni, zarad česa jo unadva tut izkoriščata.

Ampak ok to niti nima veze. Point je da se zavedam da dokler sama ne bo hotela nehat, pač ne bo. Je tut res da je za vse skupi potrebna ne samo močna volja ampak še kej druzga. Glede na to da vse skupi prenašam že pol leta (vsakič pride k men jokat k je štala in govori kok bo vse rešila naredi pa eno figo) mam počas vsega dost.

Zdej ne vem več kaj naj naredim, ker je vse skupi začel preveč vplivat name. sanjam da je mrtva ipd. Pač skrbi me k jo mam kljub temu da me je ze večkrat zaj¤¤¤¤¤¤ rada... Mislim mene bolj skrbi zanjo k njo. tega pa nočem. Nočem it čez isti drek k sm šla neki let nazaj.

Vse sem ji že povedala, tudi to kaj lahko od mene pričakuje... zdej ne vem a sm bitch če dvignem roke od nje in se preprosto neham ukvarjat z njenimi problemi? ne morem se znebit tega glupga filinga k ga dobim vsakič k ma kdo probleme- k da hočm rešit svet, navsezadnje mam sama s sabo preveč dela, da bi si lahk privoščila se ukvarjat z drugimi. najbolj me jezi to, da sem ji takoj ko sem zvedela s kom se druzi rekla naj gre stran in da naj ne bo glupa in se spušča vse skupi. Vse sem ji razložila, ji pokazala kakšna bo lahko njena pot, ampak neeeeeeeeeeeee.... ona se je v vse skupi podala zavestno, vedoč kaj jo čaka. Seh razumem radovednost je eno, samo neumnost (da se tebi odvisnost recimo ne more zgodit) je pa druga stvar.

Punca je drugače zelo inteligentna. čustveno je pa čist u riti, kar tudi lahko razumem glede na to da jo je v mladih letih brat posiljeval, fotr je bil mafijc (racije doma, zapor) in kurbir. Imela je cilj dokončati šolo, neki narest iz sebe. Zdej pa kelnari, pa še to dvomim da bo dolg glede na njeno zadevanje.

kaj narest? dvingnt roke povedat kaj si mislim (kot že miljavžnkrat)? Stat ob strani? Povedat njeni familiji (čeprav dvomim da jim bo celo mar in imam na koncu lahko le jaz probleme)? Kaj narest če si sama noče pomagat oz. pravi da hoče, samo to itak govori vsak junkie...

Bassman - Pon 17 Sep, 2007 09:29
Naslov sporočila:

ma včasih hočeš pomagat, pa s tem narediš še več škode.
Po moje, da bi jo napizdila in poslala nekam v 3 lepe krasne, bi po moje bolj zaleglo, kot pa da ji nudiš pomoč, ker s tem se pač tolaži, da sej bo nekdo poskrbel zanjo.

Ne vem jst sem že 1x poizkušal podobno zadevo, ampak tako je, če si sama noče pomagat, ji tudi ti ne moreš!

Terminatorka - Pon 17 Sep, 2007 10:45
Naslov sporočila:

Nekaj malega na to tem sme ti enkrat že omenila, tako da se ne bi preveč ponavljala, ker v bistvu nimam kaj. Sicer pa tudi sama dobro veš kako in kaj. Da se ne bo spucala, dokler sama ne bo tega hotela, je vsem jasno. Jasno pa je tudi, da dokler bo zadeta, se ne bo spucala, tudi pogovori bodo šli vsi nekam v luft itd. itd. Nekakšen začaran krog za vse, še najbolj za njo.
Pred leti sem tudi sama mislila, da bom (na več načinov) reševala svet, potem sem se pa zbudila in pristala z nogami na realnih tleh. Ves moj trud pa je bil povsem nekoristen. človek, za katerega sem se trudila, ni bil moj frend, ampak samo senca nekdanjega frenda. In to iluzorno prijateljstvo je kmalu začel samo izkoriščat; da sem ga krila v šoli, mu zrihtala kakšno neopravičeno uro manj, posodila denar, če je bila kriza itd. Celo neke stare vinilke sem enkrat kupila od njega, ki sem jih verjetno sam enkrat v življenju poslušala. če sploh. Pa še to sam zato, ker sem imela vedno, ko mi je vrnil denar, slabo vest, ker sem vedela, da si je pri nekom drugem izposodil. Vse ostalo pa so bile večinoma prazne obljube. Meni, staršem, potem njegovemu dekletu, samemu sebi... In na neki točki sem enostavno dvignila roke od vsega skupaj, ker mi je to pobiralo preveč energije in vsega, kar gre zraven. In se sprijaznila, da mu ne morem in en znam pomagat. Ko sva se nekoliko pozneje spet pogovarjala, je bil v nekem programu za odvajanje in na moje presenečenje sredi Ljubljane. In ful enih stvari, ki bi jih sicer težko pozabil, se sploh ni spomnil, ko sem ga po čem vprašala. Pa saj ga nisem nikoli obsojala. Sam spoznala sem še takrat, da je zaman, da se trudim. Pogovorila sem se z njegovimi starši, s tem,da sem vedela, da sta oba zelo normalna in uvidevna in jima dala par kontaktov. Glede na to, da sem ga poznala od vrtca, pa ne vem, če bi to lahko naredila, če bi bila še vedno v starem okolju oz. če ne bi odšla v LJ.
Sej mi včasih iz vsega tega sočutja razmišljamo, kako jim moramo stat ob strani, da ne bodo sami itd. Sam vprašanje kako oni vidijo nas. Večinoma smo jim samo potuha. In marsikdo je šele, ko so ga tudi frendi zapustili, ko se je zavedel, da je padel res do čistega dna, zmogel naredit korak k rešitvi.
Tukaj ne gre za to, da smo heroji, neke Matere Tereze, to je čisto en drug princip, v katerem še posebej tisti s trezno glavo in po možnosti še čustven, prav tako zelo trpi. Ker je očitno edini, ki se v nekem trenutku dejansko zaveda nekega odnosa. Ki ga pravzaprav ni.
Tako da... če hočeš it skozi pekel, potem kar. Najbrž pa imaš tudi svoj lajf, svoje probleme, načrte... Včasih moraš enostavno bit tudi malo egoist. Sicer te drugi in njihovi problemi pohodijo.

Jaz zase vem, da bi se danes v podobni situaciji, samo obrnila in šla, še preden bi se zapletla. četudi bi morda znala bolje pomagat kot takrat.

mmaycha - Pet 21 Sep, 2007 22:06
Naslov sporočila:

Oki, sicer nisem bila nikoli v podobni situaciji kot si sedaj ti, ampak sem pa imela prijatelja, ki je bil nekoč odvisen, ter je bil v komuni.
Povedal mi je veliko na to temo, ter kako so mu poskušali pomagati, ampak da takrat tega ni jemal kot pomoč, ampak bolj kot na sovražno naperjenost. Njega osebno je streznilo to, da je šel v komuno.

Težko je reči kaj narest v takšnem primeru, pomoje boš sama zelo težko oz. ne moreš vplivati nanjo, ker je droga njena prijateljica.
Sama ne bi tega povedala njeni familiji, ker ne bi želela riniti med probleme, prav tako ji ne bi dajala ultimatov, ker te ne bo izbrala, ona je že izbrala drogo. Kaj narediti? Stoj ji ob strani koliko lahko, če pa meniš, da ne zmoreš, pa ji povej tako kot je, brez groženj, brez občutka krivde, ker so to njeni problemi in ti ji lahko le stojiš ob strani, ne moreš pa živeti namesto nje. če bo pokazala voljo do prenehanja, takrat pa se bori z njo. Vsaj sama bi tako postopala, čeprav, lažje je reči kot naresiti.

Drži se.

Terminatorka - Pet 21 Sep, 2007 22:32
Naslov sporočila:

Ma to so težke zadeve. Vem, da se bere kruto, kar sem napisala -da bi se obrnila in šla - samo jaz v praksi nisem videla nikogar, ki bi dejansko uspel frendu pomagat, da se izkoplje iz pekla drog. Sem pa videla kar nekaj takih, ki so poskušali pomagat, pa še sami pristali v tem; partnerji, frendi, sorodniki... zasvojencev.
Morda je lahko uspešna pomoč res dobrega frenda, dobrega v smislu, da ima močan vpliv na to osebo, mu po domače povedano lahko „opere možgane“, in če se obenem tudi spozna na problem, zna ohranit trezno glavo, ne vpletat čustev in še česa. Takšnih ljudi pa je najbrž malo.
Sama sem bila pred leti celo tako nora, da sem pristala na to, da sem tistega mojega frenda inštruirala za popravca. In ne vem, če ni bilo tisto moje najtežje poletje. Ki me je tudi zelo spremenilo. Normalno, da ne moreš samo svoje tupit, ampak tudi prisluhneš človeku, ampak v trenutku, ko izrečeš magično besedo „saj te razumem“, ko postaneš njegov iskreni zaupnik, je konec. Potem mu ne moreš več pomagat. Ko postanejo tuji problemi tvoji lastni, vsaj po tem koliko te obremenjujejo, si pa sploh čustveno že preveč zabredel. Sem absolutno za to, da je treba takim ljudem pomagat. Seveda s pravim pristopom, ampak sama sem preveč čustvena in tega ne zmorem. Vsaj takrat nisem. In padla je jasna odločitev, da tega ne bom več nikoli poskušala. Včasih si mora človek enostavno priznati, da so problemi, pri katerih vsak od nas ne more biti heroj.

chukerchek - Sob 22 Sep, 2007 09:28
Naslov sporočila:

Ne mah sej sm se že odločila.. Učeri sem zvedla da se seli za bezigrad v flet z enim od teh njenih junkovskih frendov... Mislim da je človek tok neumn, da se po vsem tem še vedno druzi z budalami .... tazga človeka pač nočem met ob seb. Nej se sliš kukr kol se hoče sam jst sm dviglna roke od nje, kar ji bom tut povedala ko naslednjič pride do mene. S tem ko se je preselila z unim si je začrtala jasno pot... jst pa po tej poti ne mislim it. Želim ji vso srečo. Razmišljam pa da bi njeni matki poslala anonimno pismo... sam verjetno tut tega ne bom naredla... ker je njena mat precej labilna in bi se lahk zgodl da bi se ji zmešal al bi jo pa iz bajte ven vrgla. Še razmišljam...

Zlobko - Pon 24 Sep, 2007 10:54
Naslov sporočila:

Cukr...brigaj se za sebe in boš imelo celo življenje dovolj dela, ne pa da se še z enim po******* junkyem ukvarjaš, škoda energije in časa, in ja: enkrat junky vedno junky... Do takih ne čutim ne usmiljenja ne sočutja.

chukerchek - Pon 24 Sep, 2007 18:39
Naslov sporočila:

Zlobko @ Mon 24 Sep, 2007 11:54 Napisal/a:

Ja lahko je teb govorit dokler nisi v tem položaju oz. ko se spravi v takšen položaj oseba k jo imaš rad... me prav zanima če bi tvoj best frend, hči, sin (kdorkoli pač že) zakorakal na takšno pot če bi bila tvoja reakcija še vedno tako pogumna!

Enkrat junkie vedno junkie niti ne bo drzal.. poznam kr nekaj folka ki so se spucali v komuni in iz sebe naredl krasno in občudovanja vredno osebo.

Terminatorka - Tor 25 Sep, 2007 18:20
Naslov sporočila:

Zlobko @ Pon 24 Sep, 2007 11:54 Napisal/a:

To je bilo pa mal kruto. nasmeh

Večina jih zabrede še kot mladoletne osebe, praktično otroci. In ne obstajajo brezveze zakoni, ki določajo kdaj človek postane polnoleten in v celoti odgovoren za svoja dejanja.
čeprav se z nekega vidika nagibam k temu, da so vsa utemeljevanja tovrstnih posameznikov, da so imeli težko otroštvo, neprimerno družbo itd. večinoma le izgovori, je vendarle treba upoštevati tudi to, da vsi najstniki v določenih letih niso enako resni, niso imeli enake vzgoje, ne živijo v enakem okolju, se ne soočajo na enak način z neuspehi v življenju, ne znajo v kriznih situacijah enako odreagirati, navsezadnje tudi pubertete ne doživljajo na enak način. In žalostno je, če si zaradi nekaj vihravih let, ko še iščejo svojo pravo identiteto, zaj¤¤¤¤¤¤ cel lajf. Tega ne bi privoščila nikomur od meni znanih in dragih oseb, pa pravzaprav niti komu drugemu. In zato sem mnenja, da je treba, če se le da, takšnim osebam pomagat. S pravim pristopom. In ne kdorkoli, ampak osebe, ki so usposobljene za to.
Pa če nekdo že ne zna ali noče pomagat, naj vsaj škodi ne. In bog ne daj, da bi se prav takšni najbolj glasni in najbolj nestrpni morali kdaj sami na 4 oči soočit s takšnim problemom.
Kakšnega posebnega vzorca, kdo v resnici so junkiji, ki jih srečujemo na cesti, ni. Mnogi od njih so celo nadpovprečno inteligentni in čustveni. In vsak tak kao luzer na cesti je lahko jutri moj ali tvoj otrok. Pa tudi če bomo imel še boljši načrt za njegovo vzgojo, se vendarle lahko kje zalomi.

Zlobko - čet 27 Sep, 2007 09:03
Naslov sporočila:

chukerchek @ Mon 24 Sep, 2007 19:39 Napisal/a:

Zlobko @ Mon 24 Sep, 2007 11:54 Napisal/a:

Enkrat junkie vedno junkie niti ne bo drzal.. poznam kr nekaj folka ki so se spucali v komuni in iz sebe naredl krasno in občudovanja vredno osebo.

S kakšnimi ljudmi se ti družiš ne vem. Vem pa da moj best frend ni nikoli in nikoli ne bo postal po****n Junky.

Cukrček, ne bluzi mi s tem: "poznam kr nekaj folka ki so se spucali v komuni in iz sebe naredl krasno in občudovanja vredno osebo", zato ker :

a) sama veš da to ni res

b) si že slišala za rek: "povej mi s kom se družiš pa ti povem kdo si?"
v kolikor pa je res pa lahko glede na tvojo izjavo mirno sklepam(o) da si tudi sama junky.

Drug Addict Uses Own face As Fishing Bite ! POZOR! Samo za dobre želodce

chukerchek - čet 27 Sep, 2007 09:43
Naslov sporočila:

Looooooooooool..

lej sploh se ne mislim več ukvarjat s tabo. Sam povem ti da če si zmožen folk ocenjevat le po njihovih dejanjih in ne znaš pogledat čez celotno zgodbo.. če ne znaš pogledat čez njihove napake in jih videt take kakršni so brez da jih obsojaš (govorim za vse ljudi in ne samo za junkse) .. se vpraši kaj hudiča je s tabo narobe da si tok fucking zagrenjen, da vidiš v ljudeh samo slabo...

Življenje je igra. MI smo igralci. Vloge igramo toliko časa dokler je ne odigramo perfektno.

Terminatorka - čet 27 Sep, 2007 10:14
Naslov sporočila:

Ne vem kako kdo drug spozna takšno družbo, ampak jaz sem v določenem obdobju spoznavala precej glasbenikov in med njimi je bil ta problem kar precej razširjen, tudi če je šlo za resne, šolane glasbenike. Nismo pa bili neki hudi frendi, prej znanci. Drugo pa je oseba, s katero sva bila dolga leta sošolca in potem sošolca še v srednji šoli. Mal težko bi se kr delala, da ga ne opazim. Je pa res, da se pozneje v prostem času nisva družila, torej nisva bila več frenda v pravem pomenu besede, ker sva imela čisto različne interese in lajf. Glede šole pa sem mu pomagala tudi na prošnjo njegovega očeta, ampak po svoje to obžalovala. Ne samo, da ni naredil popravca, sploh ni šel pisat. In takrat sem ga črtala iz lajfa, ker sem videla, da nima nobenga smisla se trudit. Ne vem, imela sem občutek kot da bi me izkoristil za potuho. Matrala sem se z njim celo poletje - in učit džankija ni ravno enostavno, še posebej če gre za nek odkrit odnos, ko točno veš kako in kaj je z njim, v kakšnem stanju se v določenem trenutku nahaja. Potem pa tako. Hotela sem mu pomagat, da bi prebrodil to sranje s šolo, ker ostale ocene je imel za čuda zelo visoke, pa da bi se potem nekako uspel spucat. Ja, ja, vem, zelo optimistični plan zelo trezne osebe.

Je bilo pa to eno obdobje, ko je pri nas v ne ravno velikem kraju s praktično čez noč pojavilo na desetine narkomanov. Razlog je zelo preprost- neposredna bližina meje in ena zelo dobro organizirana združba, ki jo je fural en tipček, ki je nekaj časa delal v Italiji. Ne vem, kako jim je uspevalo neke štirinajstletnike spravit v to, ampak jim je.
Pa ni mi jasno, kako to, da policija ni ukrepala, če je bilo vse več kot očitno, celo to, v katerem praznem stanovanju se med drugim zbirajo oziroma so ga kupili izključno za te potrebe. Pa da se med vikendi marsikaj sumljivega dogaja na igrišču za osnovno šolo itd.
In vem, da sem samo enkrat v življenju rekla "havala bogu", ko mi je kdo sporočil novico o kakšni smrti. To pa je bilo , ko sem bila mislim da prvi ali drugi letnik faksa, pa me je mama poklicala, da mi pove, da se je en tip iz našega kraja ubil z avtom, očitno zadet. Za vse, kar je namerno hudega naredil mnogim OTROKOM ( ne kr enim, ampak takim, ki jih poznam poimensko in vem, da so bili stari 14 ali celo manj, ko so se prvič srečali s trdimi drogami)je lahko plačal samo z življenjem.
Saj vem, da vsak človek sam odloča o svojem lajfu, samo včasih stvari niso samo črno-bele. Sem se pa kr malce zgrozila, ko sem nedavno v zapisniku seje občinskega sveta prebrla cifro, koliko "registriranih" narkomanov ima naša občina in koliko folka je po posameznih krajih na metadonu. In to je od vedno bil, je in bo en velik problem Primorske, ki ima poleg Ljubljane največ odvisnikov, pa čeprav ne gre za izključno urbano področje. In to potem ni več problem par posameznikov, ampak očitno en širši družbeni problem, ki se lahko pojavi tudi v ta boljših familijah. In so bili tudi starši, ki so tudi zaradi opazk, poglej si, kakšnega sina imaš, torej tudi ti že ne moreš bit kaj prida, delali celo samomore.
In živi bog me ne bo prepričal, da je 14-letnik izključno sam kriv, da pride v stik z drogo. Ok, mogoče je, ampak pri teh letih ne more samo on nosit odgovornost za to.

Zlobko - Pet 28 Sep, 2007 10:24
Naslov sporočila:

chukerchek @ Thu 27 Sep, 2007 10:43 Napisal/a:

Dejanja NAREDIJO človeka, in po dejanjih SE sodi ljudi.

Zagrenjen? JAZ? hehehe... sploh ne...enostavno ne maram JUNKYJEV in njihovih zagovornikov.

chukerchek - Pet 28 Sep, 2007 11:53
Naslov sporočila:

Zlobko @ Fri 28 Sep, 2007 11:24 Napisal/a:

chukerchek @ Thu 27 Sep, 2007 10:43 Napisal/a:

Dejanja NAREDIJO človeka, in po dejanjih SE sodi ljudi.

Zagrenjen? JAZ? hehehe... sploh ne...enostavno ne maram JUNKYJEV in njihovih zagovornikov.

Pa kdo kle sploh koga zagovarja? če ze koga zagovarjam je to oseba ki jo imam rada, kar pa ne pomeni da se z njenim početjem strinajm tut zato sem dviglna roke od nje..

Se pravi če tvoj best frend naredi nekaj kar je proti tvojim pričakovanjem in ti ni všeč oz. je skregano s tvojo moralo, potemtakem ga linčaš in skenslaš iz življenja, zato ker si je samo upal bit zmotljiv? Mal preveč naivno gledaš na situacijo...

Zlobko - Pet 28 Sep, 2007 13:02
Naslov sporočila:

chukerchek @ Fri 28 Sep, 2007 12:53 Napisal/a:

Zlobko @ Fri 28 Sep, 2007 11:24 Napisal/a:

chukerchek @ Thu 27 Sep, 2007 10:43 Napisal/a:

Dejanja NAREDIJO človeka, in po dejanjih SE sodi ljudi.

Zagrenjen? JAZ? hehehe... sploh ne...enostavno ne maram JUNKYJEV in njihovih zagovornikov.

Draga moja...so dejanja ki so sprejemljiva ter so DEJANJA, ki so moralno nesprejemljiva in za katera ni opravičila.
Zavestna zloraba ter uporaba trdih drog je dejanje ki je moralno nesprejemljivo.Za to ni opravičila, saj uživanje in odvisnost od prepovedanih drog generira kriminaliteto, ki se v pojavnih oblikah odraža v različnih kaznivih dejanjih kot so premoženjska kazniva dejanja ( tatvine, vlomi, ropi, umori....)

Terminatorka - Pet 28 Sep, 2007 13:13
Naslov sporočila:

Uh, to ste pa že filozofski problem naredili iz tega. nasmeh

Kaj pa recimo hipotetično vprašanje. Imaš recimo 15-letnega otroka, ki, kdo ve kako in zakaj, pride v stik s trdimi drogami. Kaj narediš? Vzameš puško in ga ustreliš?

Bassman - Pet 28 Sep, 2007 15:10
Naslov sporočila:

Terminatorka @ Pet 28 Sep, 2007 2:13 pm Napisal/a:

Uh, to ste pa že filozofski problem naredili iz tega. nasmeh

Kaj pa recimo hipotetično vprašanje. Imaš recimo 15-letnega otroka, ki, kdo ve kako in zakaj, pride v stik s trdimi drogami. Kaj narediš? Vzameš puško in ga ustreliš?

Ok če je na začetku mu poizkušaš vbiti v glavo, da to NI ok.

če je globoko zabredel, bi se selil ziher kakih 200 km stran v novo okolje.

časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Powered by phpBB2 Plus and Kostenloses Forum based on phpBB