Pa da ne bom vedno sam kritizirala... Najlepše je bilo v 1. razredu, ko so nas v razredu na mizi pričakali pionirčki, narejeni iz dveh pomaranč, na glavi (beri: zgornji pomaranči) pa so imeli pionirsko kapico iz papirja, pa oči, usta, rutico. Pa mal pozneje smo tisti dan prišli v šolo, ker je bil zvečer še ceremonial z vojaki iz naše loklane vojašnice, ki so nam podarili pravo kovinsko zvezdo za na tisto butasto kapo. Jaz sem mislila, da je tista zvezda ne vem kaj. Potem mi pa brat doma pokaže celo vrečko kovinskih vojaških zvezd. Kot za večino čudnih stvari v njegovi posesti tudi za te nisem vedela kje jih je dobil.