Ljubezen in odnosi - Istospolni partnerji in otroci Blisk - čet 21 Jan, 2010 11:11 Naslov sporočila: Istospolni partnerji in otroci
Nekaj, kär je prekopirano iz drugega foruma!
V Nemčiji so o posvojitvah otrok s strani istospolnih partnerjev razpravljali v letu 2008. Ena od pobudnic takšne zakonodaje je bila ministrica za pravosodje Brigitte Zypries. Med mnogimi, ki so se odzvali, je bila tudi nemška zdravnica pediatrinja Christl Ruth Vonholdt.
V enem izmed svojih člankov z naslovom "Und das ist nicht gut so" ("Tako pa to ne gre"), je glede te tematike zavzela svoje stališče, pri čemer se je ozirala predvsem na blagor otrok.
članek je bil objavljen 6. oktobra 2008 na spletni strani Nemškega inšituta za mladino in družbo (Deutsches Institut für Jugend und Gesellschaft). Tukaj objavljamo preveden povzetek.
Avtorica najprej navaja tri primere, ki opozarjajo na temeljna vprašanja v zvezi s tematiko enakega obravnavanja homoseksualnih in heteroseksualnih parov pri pravici do posvojitve otrok.
1. Deklica je bila stara 17 mesecev, ko se je njena mama ločila od svoje lezbične partnerke. Otrok, ki je bil spočet z umetno oploditvijo, je od takrat naprej živel s svojo materjo, očeta ni nikoli poznal. Prejšnja materina partnerica pa je zdaj vložila zahtevo za pravico do skrbništva nad danes šestletno deklico. O njeni prošnji naj bi se odločali oktobra 2008, saj jo je ameriška zvezna država Vermont razglasila za enakopravno roditeljico, za drugo mamo.
2. Kanadčanka Dawn Stefanowicz v svoji avtobiografiji »Out from Under« (2007) opisuje svoje otroštvo s homoseksualnim očetom. čeprav je imela očeta zelo rada, je njegovo hitro menjavanje spolnih partnerjev in to, da se je ves svet vrtel samo okrog njegovih partnerjev in spolnih odnosov, močno vplivalo in prizadelo njen razvoj in s tem celo življenje.
3. Leta 2007 je v Angliji prišla v javnost novica o spolnem nadlegovanju štirih mladoletnih dečkov, ki so bili v skrbništvu homoseksualnega para. Pristojni socialni delavci so se bali, da bi bili označeni kot homofobični, zato so nekoliko oklevali o tem, kako ukrepati.
Avtorica meni, da skoraj ni področja, na katerem bi bila družboslovna dejstva tako jasna: struktura družine vpliva na razvoj otroka. Otroci najbolje odrastejo, če živijo z obema biološkima staršema, ki sta poročena. Tako okolje naj bi otroku omogočalo najmanj psihičnih bolezni in najboljše možnosti za razvitje zdravega partnerstva v prihodnosti. Raziskave kažejo, da sta oče in mama v odnosu do otroka nezamenljiva.
Dva raziskovalca zvez (Klaus in Karin Grossmann) ugotavljata, da oba starša, oče in mama, doprineseta k vzgoji otroka in prav s tem, ko se dopolnjujeta, pripomoreta k psihični varnosti otroka.
Neka ameriška raziskava o posledicah, ki jih ima pomanjkanje očeta ali mame v družini, podaja naslednje rezultate: kar 63% mladostnikov, ki naredijo samomor, 71% nosečih najstnic, 85% mladoletnih zločincev in 75% odvisnikov od drog prihaja iz družin brez očeta.
Dolgoročna raziskava, opravljena na Švedskem (2003), kaže, da so otroci, ki odrastejo brez očeta ali mame, pogosteje psihično bolni, v večji nevarnosti, da naredijo samomor, in pogosteje trpijo za zasvojenostjo.
Torej pri pravici do posvojitve otrok ne gre le za to, ali imajo homoseksualni pari radi otroke. Homoseksualni partnerji namreč otroka načrtno odvračajo od enega ali drugega spola in s tem tudi od ženskosti oziroma moškosti, kar na otroka deluje destruktivno.
Poleg tega pa homoseksualne družine otroku povzročajo še eno gorje: otroci, ki živijo samo z mamo ali samo z očetom, imajo namreč pravico vedeti, da v družini nekdo manjka, in to obžalovati. V nasprotju s tem pa homoseksualne zveze trdijo, da je družina z »dvema mamama« ali »dvema očetoma« »popolna« družina, in da ji pravzaprav nič ne manjka.
Tako je otrok oropan enega izmed staršev, hkrati pa mu je onemogočeno, da bi se te izgube zavedal in jo konstruktivno premagal.
Gre torej za strukturo družine, za prisotnost tako ženskosti kot tudi moškosti. Kjer tega ni, so otroci dvojno prizadeti.
Do danes še ni znanstvenih raziskav, ki bi lahko utemeljevale enakopravnost homoseksualnega in heteroseksualnega starševstva. Obstajajo sicer številni intervjuji s homoseksualnimi »starši« in njihovimi otroki, a ti ne kažejo relevantnih podatkov, saj si »starši« trudijo kar najbolje predstaviti svojo zvezo.
Vse pogosteje se poudarja, da je razlika med heteroseksualnim in homoseksualnim partnerstvom le v spolu enega od partnerjev. To pa ne drži.
Avtorica v članku ponovno navaja pogostost psihičnih bolezni (depresija, poskusi samomora, strah, zasvojenost) pri homoseksualcih, ki naj bi bila trikrat večja kot pri heteroseksualcih. Zaenkrat ni dokazano, da bi lahko te bolezni povzročala diskriminacija homoseksualcev v družbi.
Avtorica meni, da psihične bolezni pri odraslih vodijo do depresij pri otrocih, poleg tega pa je čustvena prisotnost odraslih lahko omejena. Zakaj bi torej širili krog potencialnih posvojiteljev med ljudmi, pri katerih se pojavlja določeni faktor tveganja za psihično obolenje, če je tako ali tako stabilnih zakonskih zvez, ki želijo posvojiti otroka, več kot otrok za posvojitev?
Številne študije kažejo, da so homoseksualne (moške) zveze precej manj stabilne kot heteroseksualne zakonske zveze. Po mnenju profesorja psihologije iz Basla Uda Rauchfleischa je pogosto menjavanje spolnih partnerjev pri homoseksualcih največja razlika med homoseksualnostjo in heteroseksualnostjo. Nizozemska raziskava (2003) med mlajšimi moškimi, homoseksualci, je pokazala, da imajo moški, ki sicer živijo v trdni zvezi, na leto še povprečno osem spolnih zvez z drugimi partnerji.
Pojavlja se tudi vprašanje moralnosti homoseksualnega spolnega odnosa in vpliva homoseksualnega načina vedenja na otroke.
Rezultati ankete v homoseksualnem časopisu »Genre« (1996), opravljene med več kot 1000 bralci, so naslednji: 52% jih je imelo spolni odnos v javnih parkih, 46% v javnih savnah, 26% jih je za spolne usluge plačalo, 32 % pa se jih je predajalo sadomazohističnemu spolnemu užitkom. Homoseksualci pogosteje uporabljajo erotične pripomočke. Kakšen vpliv ima to na otroka, če doma najde katerega od teh pripomočkov?
Za konec avtorica omenja tudi povezavo med spolno zlorabo in homoseksualnostjo. Študija iz leta 1988 kaže, da se mlajši moški, ki so bili kot otroci zlorabljeni s strani homoseksualcev, sedemkrat pogosteje izrečejo za homoseksualce kot tisti, ki niso utrpeli spolne zlorabe.