Ni ga hujšega, kot sedeti na jadrnici in se z motorjem voziti v brezvetrju. Vendar je bil ta dan ravno tak. Ne vem kaj se je zgodilo z vremenom na Jadranu, vendar to kar se dogaja, presega vse meje dobrega okusa. V desetnih dneh »jadranja« (sem moral dat besedico kar v navednice), sploh nisem dvignil glavnega jadra. Neugodno. Premikali smo se iz zaliva v zalivcek, »tek toliko, da promjenimo pejsaž«. Res žalostno. Sedaj smo lovili prostor v zalivčku na otoku Lavsi.
Ne levi strani se je vlekel otok Kornat, na desni so bili zunanji otoki. Približevali smo se Levrnaki. Zvok motorja, tiho drhtenje jadrnice in vsake toliko nezgrešljiv zvok avtomatičnega pilota, ki je korigiral smer plovbe, je motilo drugače spokojno atmosfero poznega popoldneva. Vetrič, ki ga je ustvarjalo, da ne bo pomote, premikanje jadrnice, je ravno prav hladil. Glavna vročina se je že umikala. Dan je bil spokojen, vse ladije, plovila take in drugačne oblike, so bila daleč stran.
Maya je dojila mojo malo hčerkico. Sedela je nasproti mene v kokpitu. Gola. Kot zmeraj na barki sredi dneva. Navadili smo se na ta stik z naravo, kjer si več ne predstavljam, da bi skočil v vodo s kopalkami na sebi. 20 let jadranja pusti sledove. Sploh si ne znam več predstavljat, drugačnih počitnic, drugačnega dopusta.
Mala se je prisesala na dojko in jo počasi praznila. Lepo je gledat to naravno vez, ki je verjetno najgoblja vez med ljudmi. Zavidam ženskam to danost. Ne verjamem, da je moški sposoben občutiti tako navezanost, pa naj bo to žena ali mama ali pa kak drug moški, vseeno. Do žene čutiš drugače, do mame nimaš iste navezanosti, kot jo ima ona do tebe, do moških pa... pač kakor kdo... Hmm... morda pa so homosesksualne zveze kaj drugačne? Eee... ne verjamem.
Mala je nehala vlečt. Morda je hecno za nekatere, vendar je pri letu dni mala še zmeraj vlekla. Maya pa je še zmeraj, vdano in predano, proizvajala mleko in jo dojila. Šele ko si priča tej predanosti, tej povezanosti, temu brezpogojnemu razumevanju otrok in mam, se v polni meri zaveš, kaj to je. In, kot moški, lahko to samo občuduješ. Sam bi verjetno obtičal v Polju po nekaj neprespanih tednih. Ženske pa zdržijo leta. Hm, ni kaj, Bog je naredil hudičevo dobro delo iz tistega rebra. Ta izdelek je bistveno boljši od osnove. Verjetno je na moškem telesu samo malo vadil. Moški smo itak samo potrošna roba. Zato pa smo taki...
Maya se je dvignila in si položila malo na ramena. Odšla je proti kljunu barke. Bog je res naredil dobro delo. Zaobljenost in zapeljivost ženskega telesa je kot mamilo... Mamilo, ki si ga želiš in ga čutiš, čeravno je daleč stran.
Mayina ritka, ta okrogla, včasih malček prevelika (če se zredi, ji vse zgrmi v ritko), ravno prav prevelika, da mi je še bolj všeč, ker ni popolna, ker je ravno prav mehka, ker se ravnoprav poda, ki jo lahko ravnoprav nežno gneteš, jo poljubljaš in jo grizeš, ta ritka je sedaj bila popolna. Nič prevelika, brez trohice sala, kot da bi ji mala izsesala vso maščobo iz telesa. Ta ritka se je sedaj oddaljevala od mene, se stresala pri vsakem koraku in migla, vsaj meni se je tako zdelo, blazno zapeljivo in vabljivo.
Maya se je ustavila na premcu. Naslonila se je na zvito prednjo jadro. Moj bog sem pomislil, kot Venera iz morske pene. Hitro sem zdrsnil v kabino po fotoaparat. Trenutek je bil preveč lep, da ga ne bi ovekovečil. Škljocnilo je, in slika je bila narejena. Maya se mi je nasmehnila. Mala se je prestavila iz enega ramena na drugega.
Stali sta tam, moja žena in sad najine ljubezni. Sad vseh tistih strastnih noči, juter in popoldnevov, ki se še niso končali... »Veliko je treba vaditi, da lahko narediš tako popolnega otroka«, sem pomislil. »Še dobro, da imava kondicijo...Vaja res dela mojstra.«
Spomnil sem se na rojstvo. Na to nedomuljivo dejanje, ki mi še sedaj ni najbolj jasno. Res sem bil tam zraven, pomagal sem Mayi pri dihanju, včasih sem skoraj dihal namesto nje (morda zato, da se ne bi onesvestil in ji potem ne bi mogel pomagati, kaj pa vem) ampak še zmeraj mi ni jasno, kako je sploh mogoče, da otrok pride ven. Da pride ven čez tisti tunel užitka, popolne stopljenosti dveh, ki se ljubita, ki je tako lepo ozek in tesen in pri orgazmu tako pulzira?
Kako lahko tak masterpiece narave ali Boga, kakorkoli že, ki je ravno prav velik za moj(/njen?) jang, izrine otroka? Kako se lahko otrok prerine skozi? če bi ne videl, bi skoraj ne verjel... No saj veš, da pride otrok tam ven, ampak čisto doumljivo pa to ravno ni. Kakšen napor, kakšna bolečina je potrebna, da izrineš otroka... In kakšno olajšanje, ko je otrok zunaj, ko ga prvič stisneš k sebi in ga začutiš. Ko se prvič dotakneš svojega otroka, ki si ga devet mesecev čutil v sebi...
Eni pravijo, da lahko ljubiš samo eno osebo. Napaka. Ko že misliš, da tako, kot ljubiš svojega prvega otroka, ne boš mogel več nobenega drugega, ker enostavno ni več prostora za še eno tako ljubezen, se zgodi, da se ti ljubezen kar podvoji, ko, kar naenkrat, imaš dva, ki ju ljubiš enako močno...
Stali sta tam, mala je dremala na njeni rami. Sonce je božalo Mayino kožo namesto mene, ki sem sedel zadaj v kokpitu in le s pogledom drsel po njej. Lasje so rahlo plapolali v vetrièu, razsuli so se po ramenih. Gladek hrbet, malèek ukrivljen nazaj zaradi teže male, okrogla, jabolèna ritka, bedra, ki so me tolikokrat stisnila v ljubezenski klin, da se nisem mogel ganiti, so bila napeta, malo razkoraèena, da je Maya lahko lovila ravnotežje. Med njimi sem bolj slutil kakor videl razporek, ki je me je omamljal, kadarkoli sem se zazrl vanj.
Mala je trdno zaspala. Maya se je previdno obrnila in se mi začela približevati. Skrbno je držala otroka, ki ga bo položila spat v sprednjo kajuto jadrnice. Zavzdihnil sem, kakor zmeraj, ko mi kaj paše. Lepo ju je bilo videti.
Maya se je vrnila z dvema kozarcema, hladnega rdečega vina. Razkošje na jadrnici. Vsedla se je nasproti mene na klop in mi ponudila kozarec. Nasmehnil sem se. Počasi sva pila vino in uživala v trenutkih....
Opazovala me je izpod čela, z napol zaprtimi očmi. Poigravala se je s kozarcem vina, v katerem je še ostalo, za požirek, rujne tekočine. Pomočila je prst v vino, dvignila ga je in počasi prinesla k ustom. Na koncu prsta se je vino nabiralo v drobno kapljico, ki je grozila da bo, zdaj, zdaj, padla na tla. Rahlo se je tresla zaradi premikanja. Maya je nagnila glavo nazaj iztegnila jezik in čakala, da bo kapljica padla na njen jeziček... Kapljica je, vsej težnosti navkljub, trmasto vztrajala na prstu. Nazadnje je, kadar gora ne gre k Mohamedu, gre pač Mohamed h gori, jeziček dosegel kapljico in prst in začela se je drobna igrica oblizovanja vina, ki sem jo dobro poznal, samo da so bili takrat akterji drugi.
Vedel sem kaj bo sledilo. Rad sem imel te najine igrice. Včasih nedolžne, včasih perverzne, za marsikoga verjetno prav nemogoče, a za naju so bile samoumevne, raziskovala sva zemeljske užitke, se spuščala v neznana brezna, kjer je samo ljubezen vodilo, pa zopet plezala na vršace orgazmov, ki so naju na koncu odrešili vseh muk.
Dobro znana napetost v mednožju je počasi zahtevala pozornost. Prestavil sem se v udobnešji položaj. Malce zleknjen, naslonjen na rob kokpita, z ritjo na robu klopi, z rokami naslonjenimi na palubo, sem užival ob predstavi. Srkal sem zadnje kapljice vina in jo opazoval.
Maya je nadaljevala. Vsake toliko je, tako na skrivaj, tako izpod èela, poblisnila proti meni, preverila, kako reagiram na zapeljevanje... Zadovoljna s stanjem je nadaljevala, kot da me ni.
Znova je pomočila prst v vino, vendar tokrat prst ni ponovil poti proti ustom, temveč se je ustavil na levi dojki, na bradavici. Rdeča kapljica vina se je razlila po bradavički in temna koža se je zasvetila. Maya se je začela igrati sama s sabo. Prst je počasi krožil okoli bradavičke, šel zopet po vino in se vrnil, tokrat na drugo stran. Zgoba se je ponovila.
Užival sem v takih igircah, opazoval sem, kako se spreminja razpoloženje telesa, kako bradavičke nabrekajo, kako počasi se tempo dihanja stopnjuje in postaja čedalje globlji, kako se sramne ustnice povečujejo, nabrekajo, kako ščegtavček počasi toda zanesljivo sili na zrak, med kocinami, kako se rožnata barva njenega mednožja začenja mokro svetiti. Rad sem jo imel. Bila je tako moja v teh trenutkih.
S še zmeraj zaprtimi očmi, se je Maya prestavila. Spustila se je nižje na klop, tako da je z ritko prišla na rob klopi, razširila je noge in se uprla z njimi na nasprotno klop. Z eno nogo na moji levi strani, z drugo na desni. Bil sem obkoljen. Razprto mednožje se je nevarno, mokro svetilo in me prav nesramno izzivalo. Najraje bi se zakadil vanj, ga poljubljal, lizal, sesal, ga trpinčil na tisoč in en čudovit način... Ampak, to je Mayina predstava.
Kozarec, s preostankom vinca, se je dvignil in nagnil. Droben curek rdečega vina je poškropil popek na svoji poti do mednožja. Razlil se je po rožnati koži sramnih ustnic, ščegetavčka, mednožje je potemnelo...
»Poliži mi prosim vino«, je zahtevala. Počasi sem se približal temu vrtičku naslade. Popihal sem vanj, mišice so malček trznile, potem sem iztegnil jezik in samo z vršičkom jezika, počasi milimeter za milimetrom, natančno, kot stroj, polizal celotno vino, in vse kar je bilo zraven. Nalašč, se nisem ustavljal na krajih, kjer je užitek največji. Raje sem nadaljeval z zmeraj enakim tempom... Maya mi je odrinila glavo. »Vsedi se nazaj,« je ukazala. Ubogal sem.
Sedel sem tam kot prej, Maya ravno tako, tam kjer sem se prej sprehajal z jezièkom je sedaj kraljevala Mayina roka, Mayini prsti. Druga roka je božala prsi, nežo stiskala bradavièke. Trebuh je bil napet, premikal se v skladu z dihanjem. Mayina glava je poèivala, naslonjena nazaj...
Tudi sam sem moral nekaj ukreniti. Tudi moja roka je zdrsnila navzdol in začela reševati, kar se je rešiti dalo. Napetost je naraščala.
Sedaj sta se obe Mayini roki ukvarjali z vrtičkom. Z levo roko je razširila sramne ustnice in pritiskala na pubis (vedel sem, da jo pritisk na pubis zelo vzburja), z desno pa je obdelovala ščegetavček, vsake toliko, je sredinec šinil v nožnico ali pa še nižje v anus, se pomudil tam za hip, se poigral in se zopet vrnil na ščegetavček... Maya je začela tiho stokati... Kakor je stopnjevala tempo, tako se je počasi začela ritka dvigati s klopi. Uprta z nogami na mojo klop in z rameni vratom in glavi na vrh kokpita in začetek palube, je začela delati lok...
Kako božansko sem pomislil, kako božanske so ženske v objemu strasti. Kako so lepe, čudovite, pa četudi je obraz včasih spačen od užitka, četudi je stokanje ali ječanje ali pač kakršnikoli glasovi, ki jih v teh trenutkih proizvajajo, so hmm, tako nekako nezemljski.
»Daj mi ga,« je izdavila, »daj mi ga v ritko«.
Vstal sem s štrlečim onejem, jo prijel pod rit in prevzel težo na svoje roke, razširil ritnici, naslonil sem ga na luknjico... Maya ga je prijela z roko, z nogami me je objela in začel sem prodirati v njo... bilo je tesno, bilo je lepo... bilo je globoko... Bil sem čisto v njej.
Stal sem sredi kokpita, zasajen v njej, ki sem jo ljubil. Seks je lepa stvar, strast, naslada, opoj. če temu dodaš še ljubezen, tisto pravo, brezpogojno, ki je nenasitna v dajanju in prejemanju... Ko se združi meseno in metafizično, ko postaneš eno, ko se energije pretakajo...
»Ne se premikat, samo drži me tako«.
Naslonjena na vrh kokpita z rameni, (¹e dobro, da je podlo¾en ) in nasajena z moje strani me je pri¾ela z nogami...
Maya se je vrnila, k svojemu vrtièku...
Lahko sem samo gledal, bil sem v njej, čutil sem trepetanje mišic, vsake toliko stisk anusa, čutil sem valovanje naslade v njej, podžigalo me je, vendar nisem mogel nič. Nisem se mogel premakniti, pa tudi hotel se nisem. Moj one je štrlel v njej. Bila sva eno.
Z desno roko se je čedaje siloviteje drgnila, leva rok je pritiskala, dojke so bile ujete med obe roki in bradavički sta štrleli v zrak in zahtevali svoj delež pozornosti...
Malce sem se razkoračil, in skoraj počepnil, zelo neprijeten položaj, vendar mi je to omogočilo, da sem sprostil roke. Mayina nasajena ritka je sedaj počivala v mojem naročju in jaz sem imel proste roke. Začel sem božati dojke, se igrati z bradavičkami, Mayo je začelo razmetavati... Primež je bil čedalje močnejši, tempo čedalje hitrejši, vzvalovalo je, Mayi je zastal dih, mišice so se napele, stisnilo mi ga je, nepogrešljiv občutek orgazma, popustilo, zopet stisnilo, prihajalo je v valovih, dihanje je bilo neredno, plitvo, stoki so se mešali z vzdihi in izdihi, sunki kontrakcij so stresali telo... Prišlo ji je. Primež je popustil...
»Še ti,« je rekla.
»Obrni se, ne morem več tako«...
Spustil sem jo na klop in ga izvlekel. Maya je vstala, se obrnila, se naslonila z rokami na rob jadrnice in mi nastavila ritko, razširil sem ritnici, tam me je že čakala luknjica, naslonil sem se in prodrl vanjo še enkrat... V bistvu mi je prišlo v hipu, bil sem čisto razmetan že od prej, ko nisem mogel nič, samo čakati... Sedaj, ko sem se lahko končno začel premikati v njej, se mi je vse strnilo v moment, v trenutek in iz mene je privrelo... Prehitro? Kaj me briga, nisem več zdržal, potopil sem se v Mayo, se naslonil na njen hrbet in užival v trenutkih...
Zaslišalo se je huronsko vpitje, in žvižgi odobravanja. Presenečeno sva se obrnila. Medtem, ko sva bila midva zaposlena drug z drugim, naju je dohitela velika jadrnica, sedaj je bila oddaljena kvečjemu 30 metrov. Trije pari na njej so navdušeno stali na palubi, vsak oborožen z daljnogledom, eden celo z video kamero. Mahali so ko utrgani, navdušeni nad predstavo, kar se je dalo zaključit tudi po stanju določenih organov moških lastnikov.
Z Mayo sva prasnila v smeh...
Se zgodi.
(To be continued...)
Vir:
www.spolnost.com; Pripravil: Simply Unquotable
Nekaj tako dobrega je pač treba deliti tudi z drugimi! Ni tako?
, 