| Avtor |
Objave |
 ankh
No.1 uporabnik
Starost: 50
Pridružen/-a: 22:10, 17-Dec-2003
objave: 1679
Teme: 83
Kraj: ljubljana
26164.4 kinta/e
698.5 šold/e
422.4 flika/e
|
|
Pod srebrno luno
Avtor: Crux Ansata
Bil sem neobrit in moje podočnjake bi lahko primerjal s podočnjaki nočnega čuvaja. Že drugi dan sem imel na sebi kopalni plašč. Zaudarjal sem kot pokvarjen sir. Slabo mi je bilo in sililo me je k bruhanju. Počutil sem se kot nekakšen boem v ustvarjalni krizi. Potreboval sem osvežitev in to je bila misel nanjo.
Napotil sem se v kuhinjo in v desnici kmalu držal steklenico vodke. Pogled krvavih oči se je ustavil na pomarančnem soku, vendar si izvijača nisem pripravil. Zgolj nekaj požirkov naravnost iz steklenice ognjene pijače brez vonja bi mi dalo pogum, da bi se odpravil k njej in ji povedal kaj zares čutim. To bi ji namreč moral povedati Jaz, ne pa nek nostalgični tridesetletnik pod vplivom trošarinskega izdelka.
Toda ne; spet sem moral ohraniti svojo čast in ponos, zaradi katerih morda nikoli ne bom spoznal ljubezni, niti ne imel družine. Osamljen bom hiral v varovanem oddelku nekega doma starejših občanov in občina mojega stalnega prebivališča bo krila razliko med mojo pokojnino in oskrbnino, odredila mojo deložacijo ter zaplenila mojo plesnivo nepremičnino, v kateri žalujem za izgubljenimi lepotami. Prav mi je. Vsako žensko, ki mi je nekaj pomenila, sem nagnal čez prag.
Predramil me je zvonec domofona. Soseda me je oštela zaradi zanemarjanja čiščenja stopnišča. Bojda ga nisem počistil že nekaj let. Nadrl sem jo, da nisem kriv, če cucki drugih stanovalcev spuščeni tekajo po stopnicah in opravljajo svoje potrebe tudi pred njenim in mojim pragom ter ji zaloputnil vrata v obraz.
Dovolj mi je bilo vsega, bil sem slabe volje in zato sem sklenil prespati popoldan. S prijetnimi mislimi na simpatično novinarko, ki jo srečujem na literarnih večerih v lokalni knjižnici, sem se preselil v svoj eter.
Sanjal sem jo. Njena bleda koža se je sivo svetlikala, ko sem jo gladil pod srebrno luno. Grizla je moj talisman, ki mi je visel okoli vratu. V strasti tistega trenutka je pretrgala verižico in srebrni ankh je naenkrat izginil. Nato sem videl prestrašen obraz in slišal krik. Pogledal sem in ugotovil, da sem se spremenil v nekakšno dlakasto zver, volkodlaka. Že v sanjah sem spoznal, da gre za močno prisotnost fantazijskih momentov v moji podzavesti. Spoznanje, da sem zverina, pa je bilo očitno prevelik zalogaj, da se nanj ne bi odzval tudi zavestno. Tako sem se zbudil in znašel na sedežni garnituri moje zatohle dnevne sobe.
Vstal sem.
|
|
|
|
najveèji èlovekov užitek in èudež je ankh: zalivanje zibeli življenja s tekoèino življenja.
|
|
    |
   |
ankh
No.1 uporabnik
Starost: 50
Pridružen/-a: 22:10, 17-Dec-2003
objave: 1679
Teme: 83
Kraj: ljubljana
26164.4 kinta/e
698.5 šold/e
422.4 flika/e
|
|
Ves potreben sem se spomnil zadnjih sanj in kako vznemirljivo bi bilo biti v njej, jo držati za vrat in poljubljati po laseh. Bila bi moja lepotica in bil bi njena zver. Kmalu sem pozabil na svojo notranjo krvavitev. Spomnil sem se namreč knjige Cruxa Ansate in njegove poezije, v kateri omenja srebrno luno in likantropijo, bolezen spreminjanja ljudi v zveri noči. Skozi dnevno sobo sem odšel v knjižnico in našel predmetnih osemindvajset jambskih enajstercev. Ves presenečen sem jih v slogu Pavleta Ravnohriba zrecitiral mojim največjim prijateljem, štirim zidovom.
I. – Ob pečini duh
Poslušam zvečer njen duh ob pečini;
a pesem, ko bliže bi stopil do nje,
utihne in izpred obličja mi gré,
da molči duh o svoji zgodovini.
Poslušam čez dan ljudi tam okoli;
vsak svojo zgodbo o duhu je imel,
ko pevec v krčmi o tem pesem je pel,
skladbe lepše nisem slišal nikoli.
Vzel bil sem lutnjo, do pečine odšel;
zaigral sem, da bi spregovorila,
in res ni šla, sliši se petja odmev.
Njen sopran omenja srebrno luno,
zver, ki jo živo v prepad je pahnila,
in znamenje ankha - ljubezen njuno.
II. – Duhova pesem
Spet polna luna sije mu na obraz,
ko iz objema spusti mojo rožo;
spet krvni nemir divje žge mu kožo,
ko spreminja močnó v svoj drugi se jaz.
Obesila za vrat mu bom znamenje,
srebrno, simbol večnega življenja;
da kljuboval bo širjenju trpljenja,
in hiral pod Kronosom kot kámenje!
Jutro je vstalo, a moj cvet je mrtev,
moč ljubimčeve dlani ga je zmlela;
zadnja postala njegova sem žrtev,
ko še nadeti mu ankh sem hitela.
Krvava umiram, konec je vsemu,
zver pa ostaja ujeta v njemu.
Nekaj časa sem v šoku stal naslonjen na hladen kamin in premišljeval. Ta spesnjena zgodbica za lahko noč nosi tudi drugo plat kovanca. Pesnik govori o zakletem duhu, ki se prikazuje ob pečini. Vsakič, ko se mu približa, izgine. O njem sliši pesem v lokalni krčmi, vzame glasbilo in s to melodijo odide do pečine. Takrat duh ne uide in začne peti z milim ženskim glasom. Novo, pravo besedilo pesmi je drugi sonet, ta pa govori o umoru, ki se je zgodil v skrivnostnih okoliščinah, v katerih glavno vlogo igra simbolika ankha, ki je tudi moj talisman. Osuplo sem nadaljeval z razmišljanjem.
Ugotovil sem, da ženske ne morejo prenašati razcepljenosti moškega. Voda in ogenj sta namreč prevelika ekstrema za tako preprosta bitja. Prekleto!
Trenutek razočaranja je prekinil telefon. Bil je Jure.
»Jel' Duèe kod kuèe?«
»O tastr. Ulet na kofe!« sem odkašljal in odložil telefon ter, ob spoznanju kako lepo je imeti dobre prijatelje, kopalni plašč zbasal v skoraj polni pralni stroj, oblekel svoja trendovska oblačila in pristavil vodo za turško kavo.
|
|
|
|
najveèji èlovekov užitek in èudež je ankh: zalivanje zibeli življenja s tekoèino življenja.
|
|
|
|
|
|
|
Poglej naslednjo temo
Poglej prejšnjo temo
NE moreš Objaviti novih Tem
NE moreš Odgovoriti na to Temo
NE moreš Urejati svojih Objav
NE moreš Izbrisati svojih Objav
NE moreš Glasovati na Objavah
Lahko prilepiš datoteke na tem forumu
Lahko Prenašaš datoteke na tem forumu
|
časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
 104801 Attacks blocked
|
|
|
[ Time: 0.9387s ][ Queries: 40 (0.5206s) ][ Debug on ] |
|
Koledar
