Blodenje nekega popotnika

Lastnik Bloga: [ PikiJapok ]
Contributors: [ (ni) ]
Blog: [ Preglej Vnose ]
[ Prijatelji ]
Pojdi: [ Nazaj/Naprej ]
Koledar
« < » > Marec 2025
1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31
Kričač
faranak
Tor 10 Sep, 2024 03:15

یوکسیت

Uporabniško ime:

Spletna stran:

Image verification:
Image verification

Povej:

Preglej in vnesi Smeške

 
Kontaktiraj nas PikiJapok

Elektronski naslov



Zasebno Sporočilo

Pošlji zasebno sporočilo

MSN Messenger - naslov

PikiJapok@hotmail.com

Yahoo Messenger - naslov



AIM - AOL Instant - naslov



ICQ številka



Nekaj o PikiJapok

Pridružen/-a

Ned 20 Avg, 2006 19:30

Kraj

Logatec

Poklic



Zanima me

življenje

Blog

Blog je bil začet

Pet 04 Maj, 2007 08:48

Skupaj vnosov

22

Starost Blog

6523 dni

Skupaj Odgovorov

17

Obiskov

1486796
RSS
RSS podajanje

Pero Piše Seznam forumov -> Blogi -> PikiJapok & Suzy experience

Users browsing this blog: NI

Naj sta Romeo in Julija v resnici obstajala ali ne...

Sob 16 Jun, 2007 18:55

Iz Logatca smo štartali pozno, okoli poldne - vse skupaj pa nam je vzelo cca. 12 ur (s pešačenjem po Veroni vred). Žal se nismo mogli dotakniti famozne Julijine dojke, saj hišo zaprejo že ob 16-ih, vseeno pa je to tura, ki se jo splača izvesti. Èe bi šli malo bolj zgodaj, pa bi lahko skočili še na obisk Gardalanda, ki je v bližini.

Pot nas je vodila čez mejo, nato pa smo se odločili, da zavijemo z AC, kjer nas je čakalo neljubo presenečenje. Avtomat za cestnino je prenehal delovati... Midva sva sicer prišla skozi, Snoopy pa ne več...

Image
Image

Pasja vročina nas je spremljala, ko smo se prebijali stari cesti skozi italijanska mesta in mesteca. Panorama je bila sicer kar zanimiva, mi pa smo iskali prijeten kotiček, kjer bi se okrepčali in ga tudi našli...

Image

V Veoni nas je naključni mimovoz karabinjerjev opozoril, da ga ne smemo "srat". Motoje smo parkirali pred obzidjem in se odločili za sprehod po mestu.

Image
Image
Image
Image

Končno smo prispeli do Julijine hiše in uzrli znameniti Julijin kip, ki se nam je nasmihal iz dvorišča. Žal so bila vrata zaklenjena in tipanje znamenite dojke je izostalo... Pa drugič.

Image

Smo si pa privoščili razgledovanje po trgu, na katerem smo lahko občudovali kreacije najbolj znanih kreatorjev mode, pa tudi najrazličnejše okuse, pa tudi sloje mimoidočih... Mi smo se seveda predajali izvrstnemu okusu italijanskega kapučina.

Image

Verono smo zapustili v romantičnem duhu in se polni vtisov vrnili proti domu. Na poti domov se je nekje na gorenjskem že grozeče bliskalo, vendar smo domov prispeli suhi in prijetno utrujeni.

Image

Še za ljubitelje geografije...

Logatec -> Postojna -> senožeče -> Sežana -> Opčine -> Monfalcone -> S. Giorgio di N. -> Latisana -> Portogruaro -> Ponte di Piave -> Treviso -> Cittadella -> Vicenza -> Verona -> (AC) Venezia -> (AC) Trieste -> Sežana -> Senožeče -> Postojna -> Logatec


Image

Èudovitih cca. 650 (popolnoma suhih) kilometrov (števec kaže sicer 673, ampak smo se dvakrat "zgubili"), ker pa se je Snoopy-iju mudilo v Medvode smo najprej divjali tam okoli 180 km/h, nato pa smo se pred Padovo za nazaj ločili in je odbrzel naprej, midva pa sva nadaljevala v zmernem tempu.

Vsake toliko moraš konjička peljati k veterinarju

Tor 22 Maj, 2007 18:56

[  Počutje: Amused ]

Danes pa je najin konjiček obiskal veterinarja. Ta mu je prikoval nove podkve (beri: zamenjal gume) poleg tega pa opravil še nekaj posegov za boljšo vitalnost. Tako je dobil novo olje in filtre, vbrizg goriva je sinhroniziran, veriga in verižniki (zobniki) so zamenjani, ravno tako so vstavljene nove zavorne ploščice, blažilniki so nastavljeni in napolnjeni s plinom, svečke so zamenjane... Ko sem se peljal zvečer proti domu je najin konjiček prav zadovoljno predel. super oèala

Malo manj zadovoljno sva nergala midva, za kar sva imela celih 528 razlogov. adijo Tolažila sva se z mislijo, da pač vsi vemo, da motociklizem ni ravno najcenejši hobi. Obenem pa so letos cene zavarovanj pri registraciji drastično nižje. Pri nama je tako cena za celih 220 EUR nižja od lani. JUUU-HU! Tako sva imela že 220 razlogov, ki so naju spravljali v boljšo voljo. Mr. Green

Dodatno naju je v boljšo voljo spravil obisk pizzerije in špageterije Papparotti v Domžalah (ob cesti Domžale - Kamnik). Toplo priporočam. Prijazno osebje in okusno pripravljene jedi so jamstvo za nasmeh na ustnicah. Very Happy

Dodatni razlog za dobro voljo pa je bil, da sedaj lahko brez skrbi načrtujeva naslednja popotovanja. Konec junija načrtujeva izlet na Grossglockner. Glede na to, da bo to podaljšan konec tedna, pa bova verjetno izlet začinila še z obiskom solnega princa v Salzburgškem gradu, pa verjetno najbolj znanega mesta na Donavi - Dunaja in še malo skočila do Bratislave. oèala

Prijetno utrujena in zasanjana sva se spravila k počitku... Za jutri pa načrtujeva lenarjenje in "certlanje". Skrbeti je potrebno za uravnoteženo in razgibano (tudi spolno) življenje. Embarassed

Pot pod noge: Hrvaška in Bosna in Hercegovina

Pet 27 Apr, 2007 18:57

[  Počutje: Hypnotized ]

Petek 27. aprila, 2007. leta gospodovega. Vremenska napoved je ugodna, avto-karta je pripravljena, vse je spakirano. Srkava kavico in se sprašujeva, kaj vse naju čaka. Današnja "ruta" je dokaj zanimiva in pisana. Okrog enajste ure zajahava najinega konjička in se zapeljeva proti Rakeku. S soncem obsijan gozdiček in ravno prav ovinkasta cesta naju spravi v idilično popotniško razpoloženje. Še preden se dobro zaveva, sva že ogreta in pripravljena. JUU-HU!!! Prepevam si: I'm on the road again,....

Pot naju vodi skozi Rakek proti Cerknici, pa skozi Martinjak in Grahovo. Na desni strani polje, vse okoli naju pa cvetoče in zeleno in obsijano s soncem... Èlovek bi se zlahka navadil takšnega življenja. Včasih se mi za kak trenutek zazdi, da celo razumem nomadska plemena.

Na Bloški Polici zavijeva levo in se odpraviva čez Bloke. Tukaj so doma smučarija in medvedi. Za smučanje je že prepozno, medvedi pa so se tudi očitno odločili, da se bodo danes raje prepustili martinčkanju. Večje število motoristov naju spomni na "žegnanje motoristov" v Novi Štifti. Pa vendar zapeljeva mimo odcepa. V duhu se priporočim dobrim vilam in nadaljujeva pot proti Ribnici in Kočevju. Posrečena pogruntavščina so tile žegni a kaj ko tisti, ki bi najbolj potrebovali, da se jim pridiga duhovnika zarije v tisto osamljeno možgansko celico navadno dogodek spremljajo od daleč, navadno izza šanka, pri čemer jim je najpomembnejša misel, kako vase spraviti večjo količino piva od današnjega tekmeca.

V Livoldu (malo naprej od Kočevja) se odcepiva levo, proti Èrnomlju. Èaka naju nekaj precejšnjih vzponov, malo tudi spustov, cesta pa je tukaj malenkost slabša in zahteva nekaj več previdnosti. Predvsem zato, ker domačini v raztrosenih vasicah po moje ne pričakujejo dveh nič hudega slutečih popotnikov na mopedu in si zlahka prilastijo celo cesto za svojo. No, pot se na srečo izteče lepo in kmalu se nama odpre čudovit razgled na Belo Krajino.

Image

Pri cerkvici Sv. Ane si privoščiva postanek. Okolica naravnost vabi k počitku in občudovanju lepot narave ob koncertiranju ptičev. V takšnih trenutkih se mi kljub moji bolj ateistični naravi zazdi, da sem neznansko blizu bogu. Kdo bi vedel, morda pa je poanta ravno v tem in ne v naukih, ki nam jih strežejo instant duhovniki s prižnic.

Image Image Image

Prepričava se, da bodo trte tudi letos obrodile dovolj cvička in modre frankinje, nato pa se počasi odpraviva v dolino. V Èrnomlju si privoščiva kosilo. Nato pa se odpraviva na za naju poseben kraj... Kraj, kjer sva se zaročila. To je staro letalo v bližini vasice Otok na poti iz Èrnomlja proti Metliki. Tam si privoščiva nekaj obujanja spominov, kmalu pa se nama pridružita še par iz Šentjurja pri Celju, ki sta prispela iz žegnanja iz Nove Štifte.

Image

Na mejnem prehodu v Metliki ni bilo prevelike gužve in kmalu liževa sladoled na Hrvaški strani. Očitno se je sezona za Hrvate že začela, saj je cena sladoleda napisana kar v evrih.

Peljeva mimo Karlovca in proti Slunju. Na bencinski črpalki se ustaviva in opraviva pravo malo poizvedbo. V bližini Bihaèa domujejo (skoraj) sosedje. Vedno naju vabijo, da se kdaj oglasiva pri njih in sedaj je izvrstna priložnost. Poleg tega je prenočišče v Bihaèu 25 KM (slabih 13 €) na Plitvicah, najini končni postaji za ta dan pa bi naju prišlo 60 €. Prva sprememba poti je torej dogovorjena. Najprej opraviva cel kup telefonskih klicev, da prideva do telefonske številke najinih bodočih gostiteljev. Nato ju presenetimo s telefonskim klicem in se napoveva na kavo. Odpraviva se v Bihaæ. Voziva v koloni in leno prehitevava Naenkrat me, ravno med pospeševanjem začne bitje na zadnjem sedežu pretepati in stiskati. To početje podkrepi še z izpuščanjem neartikuliranih zvokov od česar sem razumel predvsem Ustavi! in Dej me dol!!!. Potreba je pač potreba, nekako zmanevriram vrivanje nazaj v kolono in kot po čudežu se je ravno v tistem trenutku na desni pojavilo nekaj podobnega avtobusnemu postajališču in makadamskemu odcepu.

Sopotnica je razjahala tako hitro, da sploh nisem dojel, da je kaj takega mogoče, nato pa je začela uprizarjati striptiz s tolikšno hitrostjo, da se mi je kar zavrtelo. Jaknja je ležala nekje na sredi postajališča, ledvični pas malo naprej, medtem si je že poskušala čez klavo potegniti okolivratno rutko. Končno mi je uspelo razumeti, kaj se dogaja. Ni šlo za živalsko potrebo po dajanju dol pač pa za nadležen obisk mimoleteče ose, ki se ji je pri vsem razpoložljivem zračnem prostoru uspelo parkirati ravno za vrat moje sopotnice. Nadvse nadležna situacija, ki pa se je na srečo končala brez večjih zapletov. Pik smo nekaj časa hladili, nato pa namazali s kremico in pot sva kmalu nadaljevala.

Mejni prehod Izačièi je bil pretočen in kmalu sva bila v Bosni. Pričakale so naju značilne bosanske hišice štirikapnice v družbi bolj ali manj mogočnih gradenj gastarbajterjev in vojnih dobičkarjev. Tako lahko na enem mestu doživimo malodane arhitekturne značilnosti vse evrope, nekatre bolj, druge (te nažalost prevladujejo) pa zgrajene s precej manj okusa. V Bihaèu se odcepiva proti Veliki Kladuši in kmalu prideva do table, ki označuje najino nasledno postajo - vas Brekovica.

Image

Sprejem je bil tradicionalno bosansko gostoljuben. Pričakala naju je cela družina in vsi so se nama pridružili ob pitju kave. Postrežba v vsej svoji preproščini pa je bolj priticala kakemu kraljevskemu obisku, kakor obisku dveh popotnikov na slučajnem postanku. Seveda niso hoteli nič slišati o tem, da bi spala kjerkoli drugje, kakor pri njih. Še preden sva uspela kakorkoli protestirati sta gostiteljica in eno izmed deklet že pripravili sobo na najino prenočevanje. Klepetali smo do poznih ur, nato pa smo se počasi predali nočnemu počitku.

Jutro je bilo ponovno obsijano s soncem. Postelja je bila (moram priznati) odlična. Kakor hitro sva vstala, so nama postregli s kraljevskim zajtrkom in seveda obvezno jutranjo kavo. Ob slovesu se je ponovno zbrala cela družina in nama zaželela srečno pot.

Image

Morda še za nameček pripomba, da bi se tudi pri nas, ko so nass polna usta strpnosti, lahko sem ter tja vendar zgledovali po Bosancih. Kljub vsemu hudemu izpred dobrega desetletja, so naju pričakali odprtih rok in nama ponudili vse gostoljubje, pa čeprav sva bila pravoslavec in katoličanka na muslimanski zemlji. Preden zares odideva se še enkrat ozreva navzgor, kjer se bohoti džamija in navzdol, kjer Una že leta teče svojim tokom in se ne zmeni za politikantske zdrahe lokalnih veljakov.

Image Image

Najina pot se nadaljuje proti Plitvicam. Te od tu niso daleč - kako urico in že sva tam. Na mejnem prehodu nobenih zapletov in že sva vijugala skozi Ličko Petrovo Selo in se vzpenjala po ovinkasti cesti v smeri Plitvic. Plitvice so kot vedno pravljične in kot nalašč za sproščanje in vsaj nekajurno distanciranje od vsakdanjih skrbi.

Image Image

Vrsta je bila presneto dolga. Kakor bi se vse okoliške šole odločile ta dan mladce popeljati na ogled tega bisera narave. A kdo bi jim zameril. Vsi, ki na Plitvicah še niste bili, vam je lahko žal. Priporočam, da zamujeno čimprej nadoknadite. Namenoma vam ne bom postregel s slikami čudovitih slapov in jezerc, ki se bleščijo v pomladanskem soncu od sinje modre do smaragdno zelene. To boste občudovali sami ob vašem obisku. Privoščil vam bom samo sliko zemljevida, ki je obešen na vsakem vhodu v park, da bosti imeli približen občutek, kaj vse vas tam pričaka.

Image

Da bi si ogledali vse te lepote narave potrebujete približno 4 - 6 ur... Sploh če si vmes privoščite še kosilo v naravi na enem izmed za to namenjenih prostorov (kosilo lahko prinesete s seboj, ali pa se pustite postreči). Èe pa se vam zdi takšen sprehod vendar predolg, so vam v parku na voljo tudi posebni vlakci, ki vas bodo obvarovali pred preveliko obrabo vaših velecenjenih tačk.

Image Image Image

Naju pa je že vabila cesta. Nadaljujeva proti Kninu - mestu iz prbl. 9. stl. Na poti sva priča nekončnim kraškim planjavam, živopisanim vasem v Liki in nenaseljenim področjem dinarskega sveta, kjer poleg obilice kamna domujejo zgolj kak kuščar ali kača. Pokrajina se nato prevesi v nepregledno zeleno morje gozdov in gorskizrak se začne mešati s prvimi znaki mediteranskega.

Image

Kosilo si privoščiva na Kninski trdnjavi. V daljavi se že vidi Dinara, za katero se skriva Hercegovina, vendar naju pred tem čaka še ena postaja - nacionalni park Krka. Tukaj na Kninski trdnjavi pa ugotovim, da sem v resnici čisto povprečen moški. Vse kar potrebujem je vonj po bencinu, dobra hrana, čudovita panorama in prekrasna ženska. Tukaj sem vse to imel v paketu in počutil sem se neznansko srečnega.

Image

Po dobrem kosilu in prijetni vožnji se spodobi še lep zaključek dneva in sedenju na obzidju ob izlivu Krke v Jadransko morje in bingljanje z nogami ob občudovanju žarečega sončnega zahoda je res nekaj tako lepega, da bi bilo škoda zamuditi. pred večerjo se odpraviva še ob reki navzgor do starih mlinov, nakar si privoščiva večerjo ob Dalmatinski glasbi in mediteranskemu zraku. Božansko, vam povem.

Image

Naslednje jutro naju prebudi kikirikanje petelinčkov. Odrineva prva. V hiši, kjer sva prespala spoznava še dva popotnika iz Medvod, ki sta imela nekaj manjših nevšečnosti z motociklom (izpraznjen akumulator). Izmenjamo nekaj besed in si zaželimo srečno pot, nato pa se midva odpraviva po najini poti naprej - naslednji cilj je pravoslavni samostan na Krki.

Image

Image

Po ogledu se počasi odpraviva proti Bosni. Na poti v Sinj naju dobršenj del poti spremlja Peručko jezero na reki Cetini, v katerem se odseva Dinara.

Image

Pokrajina ob poti je razgibana, ceste pa so (na Hrvaškem kot vedno) odlične za motoriste. Za Sinjom se pot začne strmo vzpenjati proti mejnemu prehodu z Bosno in Hercegovino - Kamenovo. Na mejnem prehodu naju pričaka oster gorski zrak (cca. 1700 m nadmosrke višine) in prijazni, pregovorno lenobni Hercegovski cariniki. Mejo prečkava skoraj brez ustavljanja. Pot najo vodi navzdol proti Livnem. Na samem začetku Livanjskega polja naju pozdravi še eno občudovanja vredno jezero, ki se je sinje modro svetlikalo in nastavljalo zrcalo vršacem, ki so ga obdajali. Buško jezero je še ena zadevica, za kaero sem prvič slišal, a si vsekakor zasluži pozornost mimoidočega popotnika.

Image

Pred mestecem Livno se ustaviva na bencinski črpalki, napolniva rezervoar in v bližnjem lokalčku privoščiva še nama nekaj osvežilnega. Privoščiva si še en pogled nazaj proti Hrvaški, kjer se bohotijo zasneženi vrhovi Dinare, ki smo jo ravnokar prečkali.

Image

Pot naju vodi preko Kupresa v Donji Vakuf, kjer si privoščiva æevape za 2 KM (prbl. 1 €) in sirnicu za 1 KM (prbl. 1/2 €). Nadaljujeva mimo Travnika pod Vlašièem kjer domujeta znani Vlaški sir in avtohtona pasma psov Bosanski tornjak do Zenice.

Image

Priznati moram, da Zenica deluje še veliko bolj sivo, kot predvojno in niti sočni žarki zahajajočega sonca je ne uspejo predramiti in ji nadeti prijaznejše podobe. Reka Bosna pa spokojno teče in če bi ji znali prisluhniti bi verjetno znala povedati prenekatero zgodbo o časih, ki so minili.

Malo za Žepčem zavijeva levo in si privoščiva pravi endurance. Od Novega Šeher-ja dalje proti Tešnju naju čaka makadamska pot čez Crni vrh. Po prbl. 9-ih kilometrih prispeva v Tešanj. Odločiva se, da je kljub pozni uri čas za kavo. Makadamska pot skozi gozd je bila pravo adrenalinsko doživetje.

Okrepčana se podava proti Jelahu in naprej (ponovno po makadamu) proti vasici Stanari, kjer si končno lahko spet privoščiva nekaj počitka. Nedelja je za nama in tretji dan najine poti. Pogrezneva se v trden spanec.

V ponedeljek se prebudiva v deževen dan. Za nama je bilo približno 1100 km poti in nekaj počitka se nama bo prav prileglo, si misliva. Dan preživiva v Doboju, kjer opraviva nekaj nakupov in se razvajava ob bosanski kuhinji in kavi. Že popoldne se vreme stabilizira, vendar se vseeno odločiva, da bova počakala na jutrišnji dan.

V torek se prebudimo v sončen in ponovno topel dan. Dan preživimo na sprehodih po okoliških gričih (iz teh koncev izvirajo moji starši, zatorej se spodobi, da si jih vsake toliko pobliže ogledam). Spreod začinimo z banjico sladoleda, zaključimo pa s poznim kosilom - tradicionalnim odojkom z ražnja. Okrog pol šeste ure zvečer ponovno osedlava najin moped in se podava mimo Banja Luke proti Kozari.

Na poti na kozaro naju čaka presenečenje. Takšnega prometa ne doživiš niti v Ljubljani ob pol štirih. Neskončna kolona avtomobilov se je vila navzdol. Seveda, saj je vendar 1. maj. Drugo presenečenje naju čaka na vrhu. V hotelu ne jemljejo EC/MC kartice. Samo Viso. Groza. Spustiva se nazaj v Prijrdor in prenočiva v hotelu v mestu.

Hotel je bil nekje srednja žalost. Pač ostanek rajnke države, ki je preživel zadnjo vojno vihro. Prenočišče z obilnim zajtrkom za skromnih 36 € za dve osebi pa je vendar nudil. Po zajtrku se ponovno odpraviva na Kozaro.

Image Image Image

S kozare se odpraviva še na eno znano točko iz 2. sv. vojne - taborišče Jasenovac na Hrvaškem. Na meji tudi tokrat brez zapletov in nepotrebnega čakanja. Spomenik iz Jasenovca izpričuje žalostno zgodbo, ki se je v prejšnjem stoletju dvakrat ponovila.

Image
Image

Kot bi ne dal dovolj jasnega sporočila se je morija ponovila pred dobrim desetletjem med neko novo generacijo istih narodov. Kar nekako začutila sva grozo tega zloglasnega kraja in s kepo v grlu sva se odpravila proti domu. Najprej mimo Sunje, Siska, Petrinje, Gline, Karlovca, da se izogneva gneči mimo Ozalja čez mejo v Metliko, mimo Žuženberka, Ivančne gorice in po avtocesti proti domu.

Image

Za nama je šest čudovitih dni in 1640 km dolga pot, polna vtisov in doživetij. Èe sva komu dala idejo za kaj podobnega, sva zelo vesela. Prepričana sva, da sva marsikako podrobnost izpustila in da bo vsakomur ostalo dovolj za svoja lastna doživetja in občutke na teh poteh.

Še nekaj za ljubitelje statistike: Skupaj prevoženo 1640 kilometrov v 4-ih "voznih dneh". Dnevno sva vozila nekje med 300 in 500 kilometri. Moped je popil 75.5 litrov 95 oktanskega bencina. Povprečna poraba je torj bila 4,6 litra. Na Hrvaškem je bencin malenkost dražji (8,00 HRK = cca. 1,08 €) v bosni pa malo cenejši (1,80 BAM = 0,92 €). Ocenimo lahko da sva zapravila 75,50 € za gorivo in prbl. 25,00 € (2 X 25,00 BAM) za hotel v Bihaèu in prbl. 30 € (2 X 100,00 HRK) za sobo v mestu Lozovac na slapovih Krke na Hrvaškem. V Prijedoru pa sva bila dokaj pozna, zato sva zagrabila prvi razpoložljiv hotel in plačala zan sobo prbl. 36 € (2 X 36,00 BAM). Vmes sva dvakrat zastonj prespala pri mojih sorodnikih. Hrana in pijača sta v BiH sorazmerno poceni, na Hrvaškem pa se je nekako že občuti vpliv začetka turistične sezone. Celoten strošek potovanja ocenjujeva na 200,00 €. Vozila sva se s Kawasakijem KLE 500, opreemljen s kovčkom GIVI Maxia - 52 l in dvema stranskima torbama GIVI po 41 l vsaka. Slike so posnete s fotoaparatom Nikkon D50 (širokokotni objektiv 18 - 55).

Z vami sva vtise delila PikiJapok & Suzy.

Pot pod noge: Hrvaška in BiH (poročilo z zadnjega sedeža)

Pet 27 Apr, 2007 18:57

[  Počutje: Angelic ]

Končno prvomajski prazniki! Takoj v petek 27.04. se odpraviva na praznovanje najine zaroke, poroke in doživljanje prve daljše ture z motorjem. Jupiii! Sedaj je tudi priložnost, da “žegnam” svojo bojno opravo v kateri se počutim kot rambo – nihče mi nič ne more. V svojo torbico stlačim najnujnejše in spoznam, da znam biti racionalna. Auaa! Ponavadi vedno vlečem cele kufre na dopust, kot vse ženske, saj rabimo cel kup (ne)potrebnih stvari. No, sedaj pa imam eno torbo in dobro razmislim kaj in koliko bom vzela sabo. Hmmm...težka naloga – prvi izziv. Zmagam in ugotovim, da imam še plac, vendar ga prišparam za morebitbi šoping – jupiii.

Vsa pripravljena in nestrpna se parkiram na zadnji sedež, objamem dragija in vozi miško! Motor zabrni in se že odpeleva proti Cerknici, čez Bloke proti Èrnomlju. Hmm..panorama je krasna, sonček me greje in veselo obračam glavo – sedaj levo – nato desno...opazujem prebivalce, ki so kot mravljice izkoristile prosti dan za pranje avtov na domačem dvorišču, kmetje veselo orjejo in delajo osmice na njivah, srečujeva motoriste, ki so se tako kot midva odpravili morda na krajši ali daljši izlet..luštno je. V Èrnomlju si privoščiva kosilo in se odpraviva v vasico Otok na najin plac, kjer sva se dve leti nazaj zaročila. V glavi se mi zavrti film spominov, srček mi zapoje...joj kok je lepo. Tam si privoščiva nekaj obujanja spominov, kmalu pa se nama pridružita še par iz Šentjurja pri Celju, ki sta prispela iz žegnanja iz Nove Štifte. Po krajšem debatiranju se odpravimo vsak v svojo smer.

Image

Po prečkanju mejnega prehoda v Metliki si seveda privoščiva sladoled. Pot nadaljujeva proti Karlovcu in Slunju, smer Plitvička jezera. Na zadnjem sedežu se počutim spročšeno in opazujem vasice ki vodijjo v Karlovac – razvito mesto, s trgovskimi centri, obvoznico. Lahko bi rekla, da je dokaj živahno. Živahni so bili tudi otroci na šolskem igrišču, ki so igrali fuzbal in en od fantov je tako močno brcnil žogo, da je poletela čez ograjo...in ali bo naju zadela ali ne?! In leti, leti in pade za najinim blatnikom, uffff...si oddahnem! Bemtiš, fanjte! Vožnja se mirno nadaljuje, srce se je umirilo, naslonim se na kufer in “ferbcam”..in poglej, poglej, model ima pred hišo cca.50 belih fiat uno parkiranih. Hi, hi..preprodaja še deluje. Noro!

Na bencinski črpalki dolijeva in se odločiva, da oddieva “kot komšije na kafu” v Bihaæ. Pot mirno nadaljujeva v tekoči koloni, ki se vije ko jara kača. Glej ga zlomka, začutim ugriz na mojem vratu..ojoj, kaj je to!? Lubi ustav, dej me dol! Se derem in guncam na zadnjem sedežu. Hitro najdeva mini makedamsko počivališče. Skočim dol kot še nikoli in se slačim, bolečina je neznosna...kaj za vraga imam na vratu?! Moj dragi strokovno pregleda, ugotoviva da je le pik neke ose. Vrat si pohladim z obkladkom vode..ufff paše. Počasi začnem iskat moje rekvizite, katere sem odvrgla po parkirišču in že sem pripravljena na nadaljno vožno. Kaj kmalu prideva do mejnega prehoda Izačièi, kjer nama cariniki samo pomahajo. Pomaham nazaj, hi hi. Pričakaju naju tradicionalne muslimanska naselja, štirikapne hišice v družbi novosodobnih vil – le koliko družin lahko tu živi...hmmm. Med mojim preračunavanjem o stanovanjski kvadraturi me zmoti hladen vetrič, za katero je kriva Una. Brr, kako je friško. Ampak za ovinkom je že vasica Brekovica, ki se dvigne nad Uno in evo nas “kot komšije”. Pripeljeva se na dvorišče in uaaa, zbrana je cela vas. Pozdravijo naju častljivo...kar malo nerodno ti postane. Otroci in možje se zberejo okoli motorja...zastavljajo vprašanja in občudujejo zverino. Mene pa žene pospremijo v hišo, da se “odmorim”, občudujejo mojo opravo in mi pomagajo pri slačenju. Takšnega sprejema še nisem doživela. Miza je pogrnjena s kolači, kavica čaka in družba je zbrana in pogovor se je zavlekel do poznih nočnih ur. Zjutraj nama postrežejo s hotelskim zajtrkom, pravo kavo. Zahvaliva se za gostoljubje in zaželimo nama srečno pot, ko jaz maham v slovo. Odrineva proti Plitvicam prečudovito okolje za sproščanje in uživanje ob gledanju naravnih lepot. Hmmm...človek bi kar tam ostal, a moj dragi pravi gremo naprej. Kam pa zdaj? Na slapove Krke! Jupiii, tam še nisem bla.

Skobacam se na sedež in že se voziva po Kninski krajini, kjer imaš občutek da se je čas ustavil, saj je neskončni dinarski svet nenaseljen, občudujem to veličino, ki traja in traja...sončni žarki me božajo in kaj kmalu me premami spanec na zadnjem sedežu. Dragi je to takoj opazil, saj se je zadnji konec čudno obnašal. Hitro me potreplja po nogi in slišim njegov stavek, ne spat! Ne, ne saj ne spim...samo malo dremam..hi hi. Dvignem vizir da me malo prepiha in že sem budna. Cesta se vije in vije, pogled na mesto Knin me dokončno zbudi in hitro kot kopilot pokažem na znak Kninska utrdba. Greva tja!

Image

Povzpneva se na ponos njihovega mesta, kjer si privoščiva kosilo in občudujeva razgled mesta in hribovja, ki ga obdaja. Dragi mi razloži, da bova šla na un in ta hrib..hmmm skoraj mu ne verjamem, saj so hribi nekam daleč. Danes?! Hmm...tako daleč je to.

Image

Po dobrem kosilu se odpraviva naprej. Dan zaključiva na Skadrinu ob izlivu Krke v Jadransko morje, kjer pomeditiram na obzidju in se prepustim božanju zadnjih žarkov današnjega sonca. Ogledava si še del parka (mlini in potočki) in oddideva na večerjo v marino, kjer uživava ob poslušanju dalmatinske glasbe in prijaznega točaja, ki nama posreduje koristne informacije.

Prespiva v Krka Haus, kjer sva spoznala še par iz Medvod. Zjutraj sva obe damici preglasile petelinčke in ptičke z najinim kašljanjem in bolečino v pljučih. Bolečino sva omilile s halls bonboni in se potolažile, da bova že premagale prehlad. Poslovimo se in najina prva postaja je pravoslavni samostan na Krki, kjer je tudi cerkev. Božansko! Pravi raj in takoj sem določila, da bova 50 obletnico poroke ovekovečila prav tu v tej cerkvi. Moj dragi me je malo čudno pogledal, se nasmejal.in si misli, oh ženska..nato sem se popravila, za 10 obletnico. Kdo bo čakal tako dolgo! Hi hi...Med najinim diskutiranjem sem opazila, da sva z najinim prihodom sva vernikom popestrila obred. Moški predstavniki so se že gnetli okoli motorja na katerega sem budno “ko sokol” pazila. Moj dragi je pa ko “aco paparazzo” slikal in skakal naokoli in lovil trenutke.

Počasi se odpraviva proti Bosni. Na poti naju spremlja Peručko jezero na reki Cetini. Veselo se zibljeva v levo in desno “v ritmu ljubavi” in za Sinjom se začneva strmo dvigat proti mejnemu prehodu Kameno, kjer spoznam razlog za mraz. Mejni prehod je na nadmorski višini 1700m. Uuu, gremo hitro v dolino..brr kakšen hlad. Spustiva se v Livno. Ob poti naju pozdravi Buško jezero. Še ena lepota narave v kateri se slika Dinara. Pot nadaljujeva mimo Donjega Vakufa, Travnika pod Vlašičem, od koder izvira znani Vlaški sir. Domačini ob cestah prodajajo med, kozjo kožo, sir, lončene posode..inp. In že sva v Zenici, mesto sivine, morda zaradi zahajoječega sonca..ali pa morda zaradi ostankov vojnih zločinov. Za obcestnimi drevesi se skrivajo porušeni domovi, z grafiti na fasadi govorijo svojo zgodbo. Moje razmišljenje zmoti “bližnjica” za Tešanj in zopet “bližnjica” do Jelaha. Bližnjica je bila namreč nadvse andrenalinska, skoraj 30 km makedamske poti me je docela izmučilo. Guncanje in lovljenje na zadnjem sedežu je moja kolena izmučilo. Želela sem samo še dol z motorja. Hvala bogu, prispela sva v Stanare, kjer sva se zadržala še naslednji dan in ga ovekovečila s šopingom v Doboju..jupiii, prišla sem na svoj račun.

Naslednji dan se odpraviva iz Doboja proti Prijedoru in pozno popoldne prideva na Kozaro, kjer naju je čakalo presenečenje. Kolona vozil se je vila s Kozare nazaj v mesto. Ostanki plastenk in drugih odpadkov nama da vedeti, da so imeli veliko prireditev za 1.maj, npr. 3-krat večje od žurke na Rožniku – Lj. Želela sva prenočiti v tamkajšnjem hotelu a žal niso sprejemali MC kartice. Torej, sva bila prisiljena odpraviti se v Prijedor. Prespala sva v hotelu Prijedor, ki te spomni na socialistične čase -temno rjavi ambient z rdečo preprogo po hodnikih, gostilničarji z dvema prestavama..hihi nobenemu se nikamor ne mudi. Po zajtrku, ki ti ga sproti pripravijo se odpraviva nazaj na Kozaro, kjer si ogledava spomenik 2.sv vojne in del muzeja. Nato se odpraviva še na Jesenovac – taborišče med 2.sv.vojno. Danes je tam postavljen spomenik na grozote, ki so se dogajale. Restavriran je vlak, ki je vozil nedolžne ljudi. Kraju se pokloniva in ga v tišini zapustiva...zasliši se le glas motorja, ki naju popelje domov.

Izlet je bil prekrasen in komaj čakava, da se avgusta odpraviva po poteh Štafete mladosti!

Poročilo z zadnjega sedeža sem za vas pripravila Suzy. boxer