18 [ Stalni link ]

[  Počutje: Very Sad ]

Prebudim se v sončno nedeljo, 15. julija, 2007-ega leta gospodovega. Dokaj pozno, nekje okrog pol osme, morda celo osme ure. Sonce je že kar visoko, skozi okno pa se razprosira sinje modro nebo. Danes je pravi dan za Izlet na Vršič. Medtem ko se najdražja leno premetava popostelji leno srkam jutranjo kavo in poslušam prijetno koncertiranje ptičev, medtem ko se skozi okno vali že kar pošteno topel zrak.

Nekaj minut čez deveto smo že na dogovorjenem mestu, kjer nas čaka Tommy. Izmenjamo nekaj besed in se dogovorimo za prvo etapo današnjega nedeljskega izleta - cilj le-te je Most na Soči.

Mimo Godoviča in po prebujajoči se Zali, pa mimo Idrije, ... Tam smo dokaj hitro... Kako urico panoramske vožnje ob potočkih in rečici, ki s prijetno svežino dopolnjuje milino sončnih žarkov, ki zlato obseva vse odtenke zelene pokrajine.

Kmalu smo v slaščičarni ob jezeru, kjer kaj kmalu ugotovimo, da nismo osamljeni popotniki. Suzy si privošči obvezno dnevno dozo sladoleda, jaz nekaj za žejo, medtem ko se Tommy kar nekako ni mogel odločiti, kaj bi. Medtem ko je on razreševal dilemo dneva, pa sem jaz poskusil skozi objektiv zaobjeti pogled na mogočne vršace Julijcev, ki so se v nebeških višavah spokojno nastavljali sončnim žarkom - brez zaščitnih faktorjev.







Okrepčani pojdemo novim dogodivščinam nasproti. Cilj naslednje etape je Vršič, tam nekje 1620 metrov nad morjem. Vozimo se ob smaragdno zeleni Soči in ko jo gledam vso tako bleščečo in razgaljeno, mi še enkrat postane jasno, zakaj je bila muza Gregorčiču. Skozi Tolmin in mimo Kobarida in Bovca se kmalu spustimo v Trento. Vozimo se po ozki cestici, ki je na trenutke še dodatno zožana zaradi osipanja. Ravno na enem takih zožanj opazujem rdeč avto pred seboj in se veselim dejstva, da mi takšne ovirice na cesti sploh ne predstavljajo težav, saj mi dober meter širine omogoča gladko drsenje po najrazličnejših cesticah. Sopotnica mi navdušeno pokaže jadralne padalce, ki lebdijo v višavah in svobodno občudujejo lepote pod zeboj zviška. Takoj izza ovinka pa naju pričaka neljubo presenečenje. Trenutek nepozornosti je bil dovolj, da nisem opazil naglega zaviranja ravno tistega rdečega avtomobila, ki sem se mu prej posmehoval. Le ta je že skoraj stal sredi ceste v izogib trku s kolesarjem. Zaviral sem močno in čutil sem, kako sopotnica leze ob meni... Ustrašil sem se, da bo poletela čezme in pristala na asvaltu, a zgodilo se je še hujše... Razdalja je bila ravno kak meter ali še manj prekratka z zaviranje in oplazil sem odbijač vozila pred menoj. Sopotnico je vrglo dol, medtem ko sem jaz zgrmel po tleh in motor je obležal na moji desni nogi.

Tommy je bliskovito reagiral in postavil svoj motor tako, da je opozarjal prihajajoča vozila na nevarnost, nato pa Suzy pomagal dvigniti motor z mene. Noga me je tako bolela, da je nisem mogel premakniti in kar nekaj sekund sem potreboval, da sem se skobacal s ceste. Na srečo smo "sanirali" zadevo v pičlih nekaj sekundah in ni bilo kakega naleta ali česa podobnega. Zadeva se je zaključila s prelomljeno ročico prednje zavore, (malenkost) zvitim krmilom in prasko na rezervoarju za gorivo - seveda pa ne smem pozabiti omeniti pasje bolečine v nogi. Po kaki uri počitka smo nadaljevali proti vrhu. Bolečina v nogi je bila nekako konstantna a lepote Trente so blagodejno vplivale na moje počutje. Bolela me je noga in bolela duša. Ni mi bilo vseeno, da sem Suzy izpostavil nevarnosti.

Najhuje pri vsej zadevi je, da je bila situacija "nerešljiva". Vsepremalokrat pomislimo, kaj se nahaja na ravninici, ko pridemo iz ovinka, pa ne glede na to, ali vozimo avtomobil, ali motocikel. Še dobro, da smo "easy riderji" in se je vse skupaj dogajalo pri hitrosti okoli prbl. 50 km/h. Nočem niti pomisliti, kaj bi se zgodilo, če bi bili hitrejši.




Vzpon na Vršič mi je delal malo preglavic, saj je bila desna ročica krmila zvita rahlo navzdol, medtem ko je leva bila nepoškodovana... Ni ravno ugodno za lovljenje ravnotežja v jari kači ovinkov do vrha. No, na vrhu nas je pričakal svež vetrič in zlato sonce in gorski zeliščni čaj je deloval prav ugodno in pomirjujoče. Ker pa je začelo počasi tudi kruliti po želodčkih smo se z vrha odpravili malo nižje v prijetno gostilnico pregnati lakoto.




Siti in ganjeni z lepoto mogočnih skalnatih gmot, ki so se vile proti nebu poraščene z gozdovi po pobočjih in s plešatimi vrhovi smo se odpravil v Kranjsko goro, kjer smo napojili naše konjičke in se počasi ločili. Tommy-ja je pot vodila v Domžale, medtem ko sva midva zavila prti Bledu. Ker bolečina kar ni hotela popustiti, sva si tudi tam privoščila postanek ob jezeru in malo pokofetkala.




Do doma sva se še enkrat ustavila v Kranju. Bolečina je postajala že prav zoprna. No, kljub temu pa je bil izlet čudovit. Nesrečne okoliščine so naju obogatile še z eno dragoceno izkušnjo in potrdile tisto, česar sem se zavedal že prej: kljub vsej previdnosti in pozornosti na cesti, le-te ni nikoli preveč. Za vsakim ovinkom nas morda čaka presenečenje.

Sedaj, ko to pišem, me noga še vedno presneto boli. Daje me prijetna utrujenost čudovite a žal tudi boleče nedelje na katero sva prevozila 300 km in utrpela prometno nezgodo.

69 [ Stalni link ]

Ponedeljek je in v Bratislavi je čisto navaden zgodnje poletni dan. Že zgodaj zjutraj sončni žarki temeljito ogrejejo še tako hladno srce. Jutro v Bratislavi je nekako umirjeno...



Preko mestnega trga se odpraviva v mestno kavarno na jutranjo kavico in zajtrk. Žal si s postreženim časopisom nisem mogel dosti pomagati, saj Slovaščine noben od naju ne zna. zato pa sva toliko bolj uživala ob dobrem capuccinu in jabolčnem zavitku, začinjenem s petjem ptic, ki so se mešali z zvoki mestnega vrveža in toplino sončnih žarkov.




Občudujeva novodobne kočije, ki turiste prevažajo po mestu da si lahko uživaško ogledujejo znamenitosti in razmišljava, zakaj se nihče česa podobnega ne spomni v naši prestolnici. Nasploh je Bratislava polna turistov, ki se na daleč prepoznamo po fotoaparatih (najrazličnejših znamk, oblik in cenovnih razredov). Medtem ko Slovaki neopazno prav počasi stopajo svojo pot in z užitkom pogledajo po izložbah ali stojnicah...



Odpraviva se na najino vožnjo po mestu in počasi proti Budimpešti. Sopotnica fotografiranje spet opravi kar z zadnjega sedeža...





Oznake po mestu so ZELO DOBRE in kmalu se znajdiva na pravi poti... ven iz mesta in proti Budimpešti.




Na poti naju spremljajo neskončna polja pšenice, koruze in sončnic. ceste so dobre in pretežno ravne, vročina pa vedno bolj pritiska.



Že kmalu pa se znajdemo na novi meji... Poslovimo se od Slovaške in vstopimo k našim sosedom na Madžarsko.



Za mejo na bencinski črpalki oskrbiva konjička z "vinjeto" in tako se lahko mirno in brez skrbi vozomo tudi po Madžarskih avtocestah. Èe ste se kdaj spraševali, kako je na Madžarskem, vam lahko ponudim enostaven in nedvoumen odgovor... ravno je! Po približno dveh urah ravnine in pasje vročine, ki se je odločila ustaviti nekje pri 38 stopinjah celzija, pri čemer je bočni veter deloval nekako tako kot fen sredi poletja se odločim, da je čas za počitek... Budimpešta je bila le še nekaj minutk stran... Èas za poležavanje, mineralno vodo in sladoled.



V budimpešti parkirava pred mestnim muzejem in se po mestu odpraviva peš.




Takoj za vogalom naju pričaka Karlov park, ki nam s senco košatih krošenj ponudi prijetno osvežitev v nasprotju z razbeljenim betonom preostanka metropole. Mestni utrip pa je čutiti na vsakem koraku... Tudi tu je mesto polno turistov, pa tudi gospodinj, ki tekajo po nakupih in gospodov, ki posedajo po kavarnah...




Midva pa sva se kljub vročini vztrajno sprehajala po mestu in iskala kavarnico v senčki, kjer ni pretirane gužve, da lahko v miru natakarju razložimo kaj hočemo (jap, tudi Madžarščine ne znava). Končno nama uspe.





Okrepčana se odpraviva iz kavarne proti Donavi, kar se izkaže za razumno odločitev, saj naju hlad lene reke blagodejno boža in celo sonce se naenkrat zazdi spet prijazno in vse asociacije na mikrovalovno pečico so se potopile med valovi Donave.




Tudi mesto se mi je zdelo iz tega stojišča prijaznejše in to je bil pravzaprav trenutek, ko sem odkril, da mi je v resnici Budimpešta celo bolj všeč, kot Dunaj.

Iz Budimpešte jo mahneva proti Blatnemu jezeru. Na poti naju spet po nekončnih ravninah spremljajo neskončna polja... predvsem sončnic.




Na Blatnem jezeru sva v slabih dveh urah. Tukaj je pa res sveže, saj se dan počasi prevesi v večer in jezero deluje prav blagodejno na najini prepoteni telesi. Privoščiva si še večerjo in kar stežka si iz glave izbijeva idejo, da bi danes ostala kar tukaj.





Okrepčana stežka zapustiva prijeten ambient in se odpraviva proti domu. Ravnina naju spremlja vse mimo Varaždina in Ptuja, ko končno ponovno srečamo poznane slovenske Gričke.

Domov prispeva okrog polnoči, prijetno utrujena, saj je za nama ta dan kakih 800 km.



Skupaj sva jih naredila slabih 2000 v treh dneh, prečkala 6 državnih meja in bila na nadmorski višini malo pod 3 tisoč metrov in malo nad 0 metrov. Èudoviti trije dnevi, ki bi jih z veseljem še kdaj ponovil.

83 [ Stalni link ]

Zbudiva se v čudovito bavarsko nedeljo. Na hitro vstaneva, nato pa se prav leno umijeva, stuširava in opraviva... Ingolstad zapustiva šele nekje okrog pol enajste ure dopoldne.



Po stari cesti se odpraviva proti Regensburgu in uživava v panorami prostrane Bavarske. Na potu naju spremljajo najrazličnejši prečudoviti odtenki zelene barve in velike urejene kmetije, idilo pa vsake toliko zmoti le kaka "obrtna cona" in enkrat celo elektrarna.



Iz Regensburga pa se skozi naravni park "Bayern Wald" odpraviva proti Avstriji... Privoščiva si pristno bavarsko kosilo in poležavanje v travi...





V tako lepem okolju si človek enostavno ne more kaj, da ne bi malo zadremal na sončku ob petju ptičkov in čas kar prehitro beži, a treba je na pot. Naslednja postaja je mesto cesarjev - Dunaj.



Èeprav se Dunajčani po mestu vozijo s tramvaji je mesto vseeno natrpano s prometom. To pa vseeno ne zmoti velikih duhov...



Midva se na potep po mestu odpraviva z najinim konjičkom in za nameček iz zadnjega sedeža sopotnica prevzame vlogo "paparazza" in pridno fotografira kar iz motorja.







Današnji dan sva se odločila zaključiti v Bratislavi. Prispeva pozno zvečer, nekje ob 23-i uri in se zapeljeva direkt v središče mesta. Priznati moram, da je mesto veliko živahnejše, kakor npr. Ljubljana ob tej uri... Sploh ob nedeljah. Naseliva se v Hotelu Danube (4 zvezdice, pogled na Donavo) v samem središču starega mestnega jedra. Kljub zasoljeni ceni uživava. Lahko bi sicer prespala za tretjino te cene, ampak včasih se je potrebno tudi razvajat...



Za nama je danes prbl. 550 zelenih in s soncem obsijanih kilometrov.

3302 [ Stalni link ]

Vstanem ob petih zjutraj. Vreme ničkaj vzpodbudno za načrtovani izlet... Napoved sicer obetavna, a kaj, ko oblaki zunaj izpričujejo čisto drugačno sliko. Radarska slika kaže dež na Gorenjskem. Srkam kavico in kolegica, ki je tudi vstala zgodaj mi pove, da je pri njih (Škofja Loka) "huda ura"... Vseeno ob 8-ih odideva na pot. Okoli Jeprce zapeljeva v dež, ki ne poneha vse do Karavanškega tunela in še naprej... Nekje na pol poti od Villach-a proti Spittalu pa se dež vendar odloči ponehati in skozi koprenaste oblake se prikažejo sramežljivi sončni žarki.

V Spittalu zapustiva avtocesto in se nameniva proti Grossglocknerju. Voziva se po čudoviti pokrajini ob reki Moell.



Spokojna alpska dolina deluje v oblačnem vremenu že kar nekako turobno, kljub vsemu pa je moč opaziti tisto življenjsko energijo, ki se pretaka v takšnih "odročnih" krajih, kjer je trava "bolj" zelena in so potočki bolj bistri.



Malo pred Lienzom pa se začne cesta občutno dvigovati... Pozdravi naju tudi težko pričakovana tabla z napisom "Grossglockner Hochalpenstrasse". Ko prideva mimo Heiligenbluta, ki je bil kljub slabemu vremenu okupiram s turisti, pa naju še oberejo za 18 € "cestnine". Razumljivo. Vzdrževanje takšne ceste stane. Cesta se začne strmo dvigovati in kmalu naju obda tako gosta megla, da bi jo lahko rezal. Sčasoma se zaveva, da sva prišla ravno v tiste oblake, ki sva jih prej občudovala iz doline. V pravilnost hipoteze naju prepriča tudi kanček modrega neba, ki se je vsake toliko vendarle za trenutek prikazalo... Še nekaj je vredno omeniti. Èeprav sem vse tja do 2300 m.n.m bolj slabo videl, sem lahko občutil, da je presneto mraz. No, ko se je na 2500 m.n.m. megla toliko razkadila, da je bilo moč celo kaj videti, naju je pričakalo presenečenje... Vozila sva po poledeneli - ravno spluženi cesti, okoli pa je bilo mogoče opaziti snežne lise - pa ravno začelo se je poletje.









Èas je bil, da si privoščimo pošteno skodelico pravega "planinskega čaja" in pod Eddelweisspitze smo naleteli na kočo, v kateri nas je pričakala "frajtonarca" in čisto pravi svizec.



Na poti v dolino so naju spet obsijavali posamezni sončni žarki, predvsem pa se je z vsako serpetino poznalo, da narašča temperatura na sprejemljivo raven. Na vrhu je bilo namreč -3 stopinje Celzija.

Najina pot se je nadaljevala proti Werfen-u. Znameniti grad na hribu, iz katerega se ponuja veličasten razgled na okolico naju je pozdravil v vsej svoji mogočnosti. Vstopnina v grad nanese 14 € na osebo, fotografiranje pa povečini znotraj gradu ni dovoljeno.



Mimo Salzburga se peljeva na Chiemsee, kjer občudujeva račke in labode in srkava kapuccino (ki je v nemčiji sicer bolj podoben beli kavi, a o tem kdaj drugič). Cene obupne. 6 € a dva kapučina. Te kar stisne pri srcu. Nadaljujeva mimo Muenchna proti najini končni postaji za danes... To je Ingolstadt, mesto kjer izdelujejo Audi-je. Zakaj ravno tja? Leta 2006 sem tu prebil dobršen del leta, o sem pisal programsko opremo za novo linijo A5. Obljuba dela dolg in tako je moja draga prvič v življenju videla Audijev obrat in večerjala v prekrasni grški restavraciji, ki sem jo "odkril" v času bivanja tam.



Nastanila sva se v B & B Hotelu ob izvozu Ingolstadt Nord in raztovorila konjička, nato pa sva si privoščila večerjo ob svečah in čudoviti grški glasbi.




Po obilni večerji sva še malo zakovlovratila po mestu in ob Donavi, nato pa sva se predala zasluženemu počitku, saj je bilo za nama danes prbl. 650 kilometrov, pred nama pa še dooolga pot.