102 [ Stalni link ]

[  Počutje: Cool ]

[  Trenutno: Playing  ]

Ne vem, koliko poznate navade, a ponavadi se nekako spoštuje tradicija. In med motoristi je tradicija, da se spomladi naredi otvoritveno vožnjo, jezeni pa zaključno vožnjo sezone. Ne gre tega jemati dobesedno... Bolj gre za prijetno druženje in sklepanje novih prijateljskih vezi in izmenjavo dragocenih izkušenj z drugimi popotniki in popotnicami. In morda boste presenečeni, da jih je na dveh kolesih kar nekaj.

Letos sem bil eden izmed organizatorjev zaključne vožnje tudi jaz. Prva trasa, ki sem si jo zamislil je bila najprej spremenjena zaradi makadamske ceste, ki ni bila po godu vsem zainteresiranim. Nekaj dni kasneje pa še neurje... trasa pa je šla nekako ravno čez Baško grapo.

Pa ni vse padlo v vodo. Èas je bil, da se na hitro oblikuje nova trasa in z nekaj domišljije mi je v zadnjem trenutku tudi uspelo. Traso smo torej uspeli zastaviti in čakalo se je samo še vremensko napoved za nedeljo. Tokrat nas vremenkoti niso razočarali... Nedelja je bila res čudovit dan.

Zbor je bil od 10-ih dalje v Planini pri Rakeku. Ob 11-ih smo krenili mimo Unca, Rakeka in Cerknice... pa čez Grahovo in v Bloški polici skrenili levo, čez Novo vas in Sodražico, prečkali Ribnico, se zapeljali skozi Kočevje, kjer se pešci kar niso mogli načuditi prijazni gesti, ko se kolona 23-ih motorjev zaustavi pred prehodom za pešce in jih spusti mimo. Vsi so nas občudujoče in hkrati presenečeno gledali. V Livoldu smo spet skrenili levo proti Èrnomlju. Lepi ovinki po ozki vendar vseeno prazni, morda kar malo preveč prazni cesti.

Razlog je kmalu znan. Cesta je na določenem delu zaprta in treba bo po obvozu. Vendar kakem obvozu... makadamskem. S težkim srcem se vendar odpravimo naprej. Makadamu pa kar ni videti konca. Vozimo se po gozdu, ne da bi točno vedeli kje in zaupamo občutku, da se na razcepih odločamo prav. Naenkrat pa sredi divjine čisto pravi prometni znak... No, pravzaprav dva. Eden opozarja na delo na cesti... drugi pa zapoveduje najvišjo dovoljeno hitrost, ki je 70 km/h. Pri najboljši volji se po tisti cesti s svojim mopedom ne bi upal peljati kaj dosti več kot 50 km/h...

Po cca. 9 in pol kilometrih se končno dokopljemo do asvalta. Ustavimo se pri prvi gostilni, da počakamo na vse ostale in spet oblikujemo urejeno kolono. Pravi užitek je bilo opazovati nekatere, ki so nebogljeno strmeli v svoje prašnje konjičke potem, ko so sneli čelado.



Pavzo izkoristimo še za obisk stranišča, nato pa nadaljujemo proti Èrnomlju in cilju naše prve etape - Podzemlju, kjer smo dogovorjeni za kosilo. Ni trajalo dolgo in že smo se veselili obeda... Pred gostiščem pa so se zbirali radovedneži in občudujoče zrli v konjenico, zbrano na parkirišču.





Samo postrežbo moram pohvaliti v obeh pogledih. Gostoljubem sprjem, vse je bilo pripravljeno, kot smo se dogovorili, khrana pa nadvse okusna. Postrežba pa hitra in korektna. SKratka, bili so izpolnjeni vsi pogoji za prijetno kramljanje in obedovanje in spomini na prah na konjičkih so kar nekako sami od sebe izpuhteli, v prostoru pa se je razlegal prešeren smeh.





Èeprav bi se po obilnem kosilu, res prijetni postrežbi in polno smeha verjetno bolj prileglo kako poležavanje ob bližnji Kolpi, smo ob 15-i spet skočili v sedla in odrinili dalje. Tokrat proti Metliki, nato čez Semič in skozi Dolenjske Toplice, pa mimo Novega Mesta proti Krškem, kjer je bil tudi cilja naše druge etape. No, pravzaprav niti ne samo Krško, ampak dirkališče v Cerkljah, kjer so si nekateri dajali duška na pisti, ki je v zadnjih vzdihljajih.





Od tam smo se odpravili ob Savi proti Ljubljani oz. proti koncu zadnje etape - Zbiljskemu jezeru. V Radečah smo ponovno napojili naše konjiče in na Zbilje prišli okrog pol osme ure, kjer so nas prijazno pozdravili labodi.



Skupaj smo še spili pijačko, malenkost pokramljali, nato pa nas je hlad začel opozarjati, da smo že zakorakali v jesen in da je čas, da gremo vsak po svoje proti domu. Za nami je bil prijeten jesenski dan in 366 kilometrov v družbi sokolegov. Bo treba ponoviti.

42 [ Stalni link ]

[  Počutje: Amused ]

Kot sva si obljubila, je bilo treba omenjeno cesto prevoziti še enkrat. In, ker se železo kuje, dokler je vroče, sva se takoj v petek, 17. avgusta, 2007.-ega leta gospodovega po končani službi odpravila na Murter. Tokrat za nekaj dni. Se greva malo razvajat. Zakaj pa ne. Uživati je treba, kolikor se le da. Zato si privoščiva še podaljšan konec tedna. In sva prosta še v ponedeljek. Zakaj bi se nama kam mudilo?

Na Murter prispeva okoli 21.-e ure in se naseliva v enem najbolje urejenih avto campov na Jadranski obali (vsaj po mojem prepričanju)... Sprejem prisrčen in človek se tukaj res počuti dobrodošlega.

97 [ Stalni link ]

[  Počutje: Angelic ]

Sreda, 15. avgust, 2007.-ega leta gospodovega. Naspana in spočita, stuširana, osvežena in scertljana se odpraviva po stopnicah na kavo. Iz terase je lep pogled na morje. Èlovek bi kar ostal tukaj, a pot do doma je še dolga.

Na poti proti Splitu opazujeva posledice požara, ki je tukaj divjal pred dnevi. Pooglenela pobočja in značilen vonj dajo vedeti več, kakor na tisoče besed. Promet je dokaj gost. Nekje na poti se ustaviva pri lepi skal'ci in se poženeva nanjo. Z vrha zreva v daljavo, kjer sinjo modrino dopolnjujejo strmo dvigajoče se skale... Jadranski otoki. Pomalicava in pokadiva. Nato pa pot pd noge. Khm-khm... Pardon, pod kolesa. V Splitu sva okoli poldneva in ni ga lepšega občutka, kakor srkati ohlajeno pijačko in lizati sladoled na promenadi med palmami in občudovati domačine pri vsakodnevnih opravilih. Pravi uživači, vam povem.

Naslednja postaja Murter... Nekako dokaj neznan otoček, pa čeprav v bistva spada med Kornate, oz. je najbližji Kornat obali. Na poti narabutava nekaj fig, ki nama preženejo lakoto, obenem pa nakrmiva tudi najinega konjička.



Na Murterju obiščeva bankomat (hvala bogu za to pogruntavščino - ena najbolj uporabnih s konca prejšnjega tisočletja) in zelo prijetno gostilnico ob obali, kjer spet konkretno napolniva najine želodčke. Dan se je že krepko prevesil v popoldne in doma bova pozno... večerja torej odpade. Iz Murterja mimo zadra proti Paklenici. Èeprav je znana po naravnem parku, je meni ljubša po nečem drugem. V eni izmed slaščičarn imajo izvrstne slaščice, da o angelsko dobrem sladoledu ne govorim. Privoščim si največjo sadno kupo, kar jih imajo.

Sledi užitkarska vožnja, ki je toliko bolj všečna zaradi žareče rdečkasto oranžne krogle, ki se nezadržno potaplja v morje. Približno 50 kilometrov ovinkaste (ampak res ovinkaste) ceste s pogledom na sončni zahod je luksuz, ki se ga ne da kupiti. Enostavno ga je potrebno doživeti.

Nekje pri Senju naju že ujame tema in ko se iz rijeke iz prijetnih 29 stopinj dvigneva v Rupo, naju tam pričaka precej svežih 16 vlažnih in nočnih stopinj. Domov tako prispeva predvsem dokaj pozno, a sita, polna vtisov in prijetno ohlajena. Utrujenosti pa je botrovalo kakih 700 kilometrov, ki so ostali nekje za nama in čakajo da jih prevoziva še kdaj.

Bilo je prijetno in vrneva se... Obljubiva!

62 [ Stalni link ]

[  Počutje: Sleepy ]

Torek, 14. avgusta, 2007-ega leta gospodovega se prebudimo dokaj pozno... Sonce je že visoko na nebu in... Èas je za nadaljevanje poti. Seveda je prvo na sporedu obvezno pretegovanje in zehanje ob občudovanju zelenja in uživanju prave bosanske kavice. Neprecenljivo.




Na pot se odpravimo šele nekje okoli poldneva. Ležerno in leno se zapeljemo mimo Doboja in kmalu zapustimo območje Republike Srpske, kar je najbolj očitno po tem, da je branje tabel ob cesti lažje, saj se ni več potrebno mučiti s cirilico. Nekje okoli Zenice nas pričaka nekajkilometerska kolona... Prometna nesreča. V takih razmerah se izkaže prednost motocikla. Namesto praženja v vročini na razbeljenem asvaltu se počasi nameniva mimo kolone in v kakih 10-ih minutah sva že na mestu nesreče. Policisti naju prijazno usmerijo mimo.

Naslednje prijetno presenečenje je gradbišče avtoceste proti Sarajevu. Èe bo kdaj še komu padlo na pamet tuliti čez DARS, naj krepko premisli... Označbe tam so bile postavljene prosto po Prešernu, da o kakem upoštevanju ne govorimo. Èe ob tem omenim še to, da sva se Sarajevu približevala ravno v času prometne konice, potem si lahko približno predstavljate, kakšen kaos je vladal takrat tam... Obisk Sarajeva izpustimo... Kdaj drugič. Privoščiva si le "sarajevskih 10 u pola sa kajmakom" na obrobju mesta, da se promet vsaj delno umiri. Odrineva sicer v gnečo, ki jo s pridom izkoriščajo ciganski otročiči, ki prosijo za kak fening ali cent... e markah ali evrih pa navadno lahko samo sanjajo. Je pa zanimivo doživetje opazovati nagneteno 6 pasovnico, polno pregrete pločevine in kontrastno ubogo podobo teh otrok, ki tekajo med avtomobili in za drobiž tvegajo življenje.

Najina naslednja postaja je tako Jablanica, oz. slavni TITO-v most, ki še danes opominja na briljantni um tega človeka.




Èeprav gre za mesto-muzej, pa vseeno ni opaziti kake posebne turistične ponudbe. Celo tabla, ki te usmeri v spominski park je zakrita z grmičevjem in se je potrebno kar potruditi, da najdeš vse skupaj. Privoščiva si še popoldansko kavico in nekaj osvežilnega in se odpraviva naslednjemu cilju naproti... v Mostar.

Obisk Mostarja je svojevrstno doživetje. Ostanki starega mesta, preplavljenega s socialistično arhitekturo, novimi pljastik fantastik stavbami brez okusa, vse skupaj začinjeno z ruševinam, ki opominjajo na grozote izpred dobrega desetletja. Na parkirišču pred novim starim mostom naju pričaka stric, ki za parkirnino hoče neverjetnih 5 €. Na srečo se pusti odpraviti z 2 markama za pivo, saj se strinja, da najin moped pa res ne zavzame nobenega prostora in da za kontejnerjem za smeti res nikogar ne moti.






Pot nadaljujeva po dolini Neretve. Kanjon je tudi svojevrstno doživetje, ki ga je težko opisati. Krepko je že čutiti morski zrak, ki se vali iz le nekaj kilometrov oddaljenega Jadrana in kot bi mignil, sva čez mejo, na Hrvaškem. Pot nadaljujeva do Ploč. Iz ceste navzdol občudujeva delto Neretve, ki s svojim izlivom ustvari pravo polje, prepredeno z rečnimi kanali. Prespiva v prijaznem okolju restavracije, kjer oddajajo tudi sobe. Po božanski večerji utrujena zaspiva kot ubita. Za nama je danes kar napornih 450 kilometrov.