1720 [ Stalni link ]

[  Počutje: Angelic ]

Končno prvomajski prazniki! Takoj v petek 27.04. se odpraviva na praznovanje najine zaroke, poroke in doživljanje prve daljše ture z motorjem. Jupiii! Sedaj je tudi priložnost, da “žegnam” svojo bojno opravo v kateri se počutim kot rambo – nihče mi nič ne more. V svojo torbico stlačim najnujnejše in spoznam, da znam biti racionalna. Auaa! Ponavadi vedno vlečem cele kufre na dopust, kot vse ženske, saj rabimo cel kup (ne)potrebnih stvari. No, sedaj pa imam eno torbo in dobro razmislim kaj in koliko bom vzela sabo. Hmmm...težka naloga – prvi izziv. Zmagam in ugotovim, da imam še plac, vendar ga prišparam za morebitbi šoping – jupiii.

Vsa pripravljena in nestrpna se parkiram na zadnji sedež, objamem dragija in vozi miško! Motor zabrni in se že odpeleva proti Cerknici, čez Bloke proti Èrnomlju. Hmm..panorama je krasna, sonček me greje in veselo obračam glavo – sedaj levo – nato desno...opazujem prebivalce, ki so kot mravljice izkoristile prosti dan za pranje avtov na domačem dvorišču, kmetje veselo orjejo in delajo osmice na njivah, srečujeva motoriste, ki so se tako kot midva odpravili morda na krajši ali daljši izlet..luštno je. V Èrnomlju si privoščiva kosilo in se odpraviva v vasico Otok na najin plac, kjer sva se dve leti nazaj zaročila. V glavi se mi zavrti film spominov, srček mi zapoje...joj kok je lepo. Tam si privoščiva nekaj obujanja spominov, kmalu pa se nama pridružita še par iz Šentjurja pri Celju, ki sta prispela iz žegnanja iz Nove Štifte. Po krajšem debatiranju se odpravimo vsak v svojo smer.



Po prečkanju mejnega prehoda v Metliki si seveda privoščiva sladoled. Pot nadaljujeva proti Karlovcu in Slunju, smer Plitvička jezera. Na zadnjem sedežu se počutim spročšeno in opazujem vasice ki vodijjo v Karlovac – razvito mesto, s trgovskimi centri, obvoznico. Lahko bi rekla, da je dokaj živahno. Živahni so bili tudi otroci na šolskem igrišču, ki so igrali fuzbal in en od fantov je tako močno brcnil žogo, da je poletela čez ograjo...in ali bo naju zadela ali ne?! In leti, leti in pade za najinim blatnikom, uffff...si oddahnem! Bemtiš, fanjte! Vožnja se mirno nadaljuje, srce se je umirilo, naslonim se na kufer in “ferbcam”..in poglej, poglej, model ima pred hišo cca.50 belih fiat uno parkiranih. Hi, hi..preprodaja še deluje. Noro!

Na bencinski črpalki dolijeva in se odločiva, da oddieva “kot komšije na kafu” v Bihaæ. Pot mirno nadaljujeva v tekoči koloni, ki se vije ko jara kača. Glej ga zlomka, začutim ugriz na mojem vratu..ojoj, kaj je to!? Lubi ustav, dej me dol! Se derem in guncam na zadnjem sedežu. Hitro najdeva mini makedamsko počivališče. Skočim dol kot še nikoli in se slačim, bolečina je neznosna...kaj za vraga imam na vratu?! Moj dragi strokovno pregleda, ugotoviva da je le pik neke ose. Vrat si pohladim z obkladkom vode..ufff paše. Počasi začnem iskat moje rekvizite, katere sem odvrgla po parkirišču in že sem pripravljena na nadaljno vožno. Kaj kmalu prideva do mejnega prehoda Izačièi, kjer nama cariniki samo pomahajo. Pomaham nazaj, hi hi. Pričakaju naju tradicionalne muslimanska naselja, štirikapne hišice v družbi novosodobnih vil – le koliko družin lahko tu živi...hmmm. Med mojim preračunavanjem o stanovanjski kvadraturi me zmoti hladen vetrič, za katero je kriva Una. Brr, kako je friško. Ampak za ovinkom je že vasica Brekovica, ki se dvigne nad Uno in evo nas “kot komšije”. Pripeljeva se na dvorišče in uaaa, zbrana je cela vas. Pozdravijo naju častljivo...kar malo nerodno ti postane. Otroci in možje se zberejo okoli motorja...zastavljajo vprašanja in občudujejo zverino. Mene pa žene pospremijo v hišo, da se “odmorim”, občudujejo mojo opravo in mi pomagajo pri slačenju. Takšnega sprejema še nisem doživela. Miza je pogrnjena s kolači, kavica čaka in družba je zbrana in pogovor se je zavlekel do poznih nočnih ur. Zjutraj nama postrežejo s hotelskim zajtrkom, pravo kavo. Zahvaliva se za gostoljubje in zaželimo nama srečno pot, ko jaz maham v slovo. Odrineva proti Plitvicam prečudovito okolje za sproščanje in uživanje ob gledanju naravnih lepot. Hmmm...človek bi kar tam ostal, a moj dragi pravi gremo naprej. Kam pa zdaj? Na slapove Krke! Jupiii, tam še nisem bla.

Skobacam se na sedež in že se voziva po Kninski krajini, kjer imaš občutek da se je čas ustavil, saj je neskončni dinarski svet nenaseljen, občudujem to veličino, ki traja in traja...sončni žarki me božajo in kaj kmalu me premami spanec na zadnjem sedežu. Dragi je to takoj opazil, saj se je zadnji konec čudno obnašal. Hitro me potreplja po nogi in slišim njegov stavek, ne spat! Ne, ne saj ne spim...samo malo dremam..hi hi. Dvignem vizir da me malo prepiha in že sem budna. Cesta se vije in vije, pogled na mesto Knin me dokončno zbudi in hitro kot kopilot pokažem na znak Kninska utrdba. Greva tja!



Povzpneva se na ponos njihovega mesta, kjer si privoščiva kosilo in občudujeva razgled mesta in hribovja, ki ga obdaja. Dragi mi razloži, da bova šla na un in ta hrib..hmmm skoraj mu ne verjamem, saj so hribi nekam daleč. Danes?! Hmm...tako daleč je to.



Po dobrem kosilu se odpraviva naprej. Dan zaključiva na Skadrinu ob izlivu Krke v Jadransko morje, kjer pomeditiram na obzidju in se prepustim božanju zadnjih žarkov današnjega sonca. Ogledava si še del parka (mlini in potočki) in oddideva na večerjo v marino, kjer uživava ob poslušanju dalmatinske glasbe in prijaznega točaja, ki nama posreduje koristne informacije.

Prespiva v Krka Haus, kjer sva spoznala še par iz Medvod. Zjutraj sva obe damici preglasile petelinčke in ptičke z najinim kašljanjem in bolečino v pljučih. Bolečino sva omilile s halls bonboni in se potolažile, da bova že premagale prehlad. Poslovimo se in najina prva postaja je pravoslavni samostan na Krki, kjer je tudi cerkev. Božansko! Pravi raj in takoj sem določila, da bova 50 obletnico poroke ovekovečila prav tu v tej cerkvi. Moj dragi me je malo čudno pogledal, se nasmejal.in si misli, oh ženska..nato sem se popravila, za 10 obletnico. Kdo bo čakal tako dolgo! Hi hi...Med najinim diskutiranjem sem opazila, da sva z najinim prihodom sva vernikom popestrila obred. Moški predstavniki so se že gnetli okoli motorja na katerega sem budno “ko sokol” pazila. Moj dragi je pa ko “aco paparazzo” slikal in skakal naokoli in lovil trenutke.

Počasi se odpraviva proti Bosni. Na poti naju spremlja Peručko jezero na reki Cetini. Veselo se zibljeva v levo in desno “v ritmu ljubavi” in za Sinjom se začneva strmo dvigat proti mejnemu prehodu Kameno, kjer spoznam razlog za mraz. Mejni prehod je na nadmorski višini 1700m. Uuu, gremo hitro v dolino..brr kakšen hlad. Spustiva se v Livno. Ob poti naju pozdravi Buško jezero. Še ena lepota narave v kateri se slika Dinara. Pot nadaljujeva mimo Donjega Vakufa, Travnika pod Vlašičem, od koder izvira znani Vlaški sir. Domačini ob cestah prodajajo med, kozjo kožo, sir, lončene posode..inp. In že sva v Zenici, mesto sivine, morda zaradi zahajoječega sonca..ali pa morda zaradi ostankov vojnih zločinov. Za obcestnimi drevesi se skrivajo porušeni domovi, z grafiti na fasadi govorijo svojo zgodbo. Moje razmišljenje zmoti “bližnjica” za Tešanj in zopet “bližnjica” do Jelaha. Bližnjica je bila namreč nadvse andrenalinska, skoraj 30 km makedamske poti me je docela izmučilo. Guncanje in lovljenje na zadnjem sedežu je moja kolena izmučilo. Želela sem samo še dol z motorja. Hvala bogu, prispela sva v Stanare, kjer sva se zadržala še naslednji dan in ga ovekovečila s šopingom v Doboju..jupiii, prišla sem na svoj račun.

Naslednji dan se odpraviva iz Doboja proti Prijedoru in pozno popoldne prideva na Kozaro, kjer naju je čakalo presenečenje. Kolona vozil se je vila s Kozare nazaj v mesto. Ostanki plastenk in drugih odpadkov nama da vedeti, da so imeli veliko prireditev za 1.maj, npr. 3-krat večje od žurke na Rožniku – Lj. Želela sva prenočiti v tamkajšnjem hotelu a žal niso sprejemali MC kartice. Torej, sva bila prisiljena odpraviti se v Prijedor. Prespala sva v hotelu Prijedor, ki te spomni na socialistične čase -temno rjavi ambient z rdečo preprogo po hodnikih, gostilničarji z dvema prestavama..hihi nobenemu se nikamor ne mudi. Po zajtrku, ki ti ga sproti pripravijo se odpraviva nazaj na Kozaro, kjer si ogledava spomenik 2.sv vojne in del muzeja. Nato se odpraviva še na Jesenovac – taborišče med 2.sv.vojno. Danes je tam postavljen spomenik na grozote, ki so se dogajale. Restavriran je vlak, ki je vozil nedolžne ljudi. Kraju se pokloniva in ga v tišini zapustiva...zasliši se le glas motorja, ki naju popelje domov.

Izlet je bil prekrasen in komaj čakava, da se avgusta odpraviva po poteh Štafete mladosti!

Poročilo z zadnjega sedeža sem za vas pripravila Suzy.

550 [ Stalni link ]

Vse skupaj se je začelo v petek, 13. aprila, leta gospodovega 2007. Obetal se je lep pomaldni konec tedna, kot nalašč za aktivno preživljanje prostega časa. Ideja se je tudi kalila že nekaj časa in proti večeru je bil cilj določen. Vas Selnica na ozemlju današnje Republike Hrvatske. Zakaj ena vas bogu za hrbtom, ki je ne boste našli na večini zemljevidov je druga zgodba, bodi zaenkrat dovolj, da je cilj opredeljen iz osebnih in čustvenih vzgibov.

Sobota, 14. april, 2007 AD

Sonce me je nežno božalo in žgečkalo po nosnicah. Odprem oči in uzrem kraljevsko modrino, ožarjeno z jutranjim soncem. Kako lepo se je prebuditi in poslušati pesem ptičjih samcev, ki se hvalijo o tem, kateri je noč preživel s siničko, kateri z vrabčevko. Morda je celo kateri izmed njih opazoval sosedovo skobčevko in pel paritveno pesem... Vstanem in se še ne čisto prebujen lotim kuhanja jutranje kave. Èakajoč, da prevre voda odprem okno in skozi nosnice mi šine svež jutranji zrak. Po nekaj vdihih ga začutim po celem telesu, vse do konic prstov. Kmalu se je po stanovanju razlegel vonj po kavi. O bog, kako božanski vonj je to, ko se meša s svežim jutranjim zrakom in svetlobo sončnih žarkov, ki se bleščijo v kapljicah na prebujajočem se cvetju. S pogledom ošinem uro, ki spokojno tiktaka in neusmiljeno šteje čas že odkar sem kot kratkohlačnik skakal naokoli. Ni bilo dvoma... Pol osmih je. Sklonim se nad njo in občudujem njen angelski speči obraz. Bog, tako lepa je - hvala ti za to jutro. Èeprav se ne prištevam ravno med vernike, se mi včasih zazdi, da je nekdo vendar zaslužen za vse lepo, ki sem ga deležen.

Nežno jo poljubim in se potrudim zašepetati (nekaj me daje prehlad, zato je bilo to bolj škripanje)... "Dobro jutro, princeska. Sonce je že visoko na nebu in kavica te čaka..." Zamežika, si pomenca oči, me objame in poljubi. Iz njenih ustnic razberem en zaspan "Hvala.". Začnem z opravljanjem. Sicer ne vem zakaj, ampak, oblačenje vseh teh pripomočkov oplemenitenih s ščitniki mi vedno vzame nekam veliko časa.

...

Okrog poldne naju boža pomladansko sonce in hladi prijeten vetrič. Voziva proti Litiji. Od ljubljane je cesta nekaj časa sicer dobra, kmalu pa se izkaže, da tako kot povsod zadnje čase v naši deželici tudi tukaj rijejo in kopljejo in... Še dobro, da nama na motorju kolone ne predstavljajo ovire. Cesta ob Savi je sicer lepa. Ravno prav ovinkasta, da leo drsiva skozi ovinke in lahko občudujeva prebujajočo se naravo. V tem letnem času je celo pregovorno sivo in otožno zasavlje videti bolj prijazno, bolj zeleno. Voziva v senci, medtem ko je pobočje na levi obsijano s soncem. Sava spokojno teče svojim tokom in se ne zmeni za naju. Obdari naju s svojim hladom. Kmalu sva na najinem prvem postajališču - Hrastnik.



Priznati moram, da me vedno znova preseneti "sivina" zasavja. Zapeljeva proti središču mesta in si privoščiva opoldansko kavico in malo nastavljanja sončnim žarkom. Nadaljujeva proti Zidanemu Mostu. Mestoma je cesta presneto ozka. Sprašujem se, kaj vraga delajo ti znaki "pozor divjad na cesti" tukaj. Nato sklenem, da se najbrž šverca na vlaku in tukaj skače dol in se gre namakat v Savo. Druge bolj logične razlage nisem našel.

Zemljevid naju malo zavede. V Radečah se ustaviva na črpalki in ugotoviva, da sva zgrešila odcep za Celje. Ampak, to ne zmoti velikih duhov. Odločiva se, da nadaljujeva proti Krškemu in Brežicam, ter da bova tam prečkala mejo. V končni fazi... No big deal. Cesta do Krškega in Naprej do Brežic je enkratna. Pretežno ravninska in ravnoprav ovinkasta. Panorama pa enkratna, če upoštevamo še letni čas, pa je to pika na i. Nekaj zlatorumenega se bohoti na dehteče zelenih poljih, splošni vtis pa dopolnjuje ocvetelo drevje in sveže urejeni vrtovi hiš in okenske police, na katerih gospodinje poskušajo vzbuditi zavist ena drugi, pri čemer se niti ne zavedajo, kako uslugo delajo naključnim motoristom, ki vsrkavamo omamne vonje narave medtem ko oči počivajo na vseh mogočih odtenkih in barvah cvetlic. Tako sva, ne da bi se točno zavedla, kako zavraga že - v Brežicah. Hja, čas je še za zadnjo kavo v Sloveniji, si rečeva in v središču najdeva pravi "jazz bar". Ambient je čudovit, muzika pa (vsaj v tistem trenutku) pravi balzam za ušesa.

Na hitro se vklopiva s kolesarsko družbo, s katero si izmenjamo nekaj izkušenj (ja, tudi kolesariva rada midva z najdražjo). Nakar povprašava, kako bi prišla čez mejo, ne da bi šla na avtocesto (kaj morem, sovražim avtoceste kadar se mi ne mudi). Postrežejo nama s čudovito idejo. Najina prvotna trasa se zopet malo spremeni. Tako se čez nekaj časa že peljeva proti Bizeljskem, preko Svete Gore proti Bistrici ob Sotli k najini nasledni postaji - v Kumrovec. Cesta je nadvse zanimiva. Najprej skozi gozdiček, nato ovinkariva skozi vasi in se počasi iz ravnine začneva dvigovati v gričke. Cesta vodi skozi nekaj, kar bi spominjalo na sotesko, če bi le tekel kak potoček, a tega mi ni uspelo zaslediti. Sproti zavijeva in greva pogledat še cerkvico na Svete Gore, pa je zaprta. Gostilno izpustiva in se spustiva v Bistrico ob Sotli. Na bencinski črpalki (potreba je pač potreba) spoznava še dva Slovaka, ki v Sloveniji nakupujeta rabljene avtomobile in jih vozijo na Slovaško. Zatorej tudi tukaj pokadimo cigareto na klopci, malo poklepetamo, nato pa - končno - čez mejo.

Na meji na srečo nobenih težav. Na drugi strani pa naju čaka dimna zavesa. Po pravici povedano, sem mislil, da je požigalništvo že "out". No, če še kdo tako misli se moti. Vržili so namreč kontroliran požig. Po nekaj dest metrih vožnje skozi gost dim so se že začeli kazati prvi znaki glavobola, na srečo pa je bilo dimne zavese kmalu konec. Pred nama pa se je prikazala vas - muzej. Prispela sva v Kumrovec. Za tiste, ki ne veste, tukaj je trgal hlače mali "Joužek", kasneje znan kot "Maršal Josip Broz - TITO". Kako je bilo takrat sicer ne vem, danes pa je vas prav spokojna.




Tukaj si privoščiva malico in malo obujava spomine na čase, ko je bil "naš titej" še živ. Okrepčana se podava proti Varaždinu. Na najino presenečeneje so po začetni zelo dobri cesti pot sprevrže kmalu v čisto pravi "endurance" ("cestakom" od srca odsvetujem to pot, raje naj jo uberejo po avtocesti do Krapine in potem po regionalki proti Varaždinu). Nadebudni sprehajalec psa nama po tem, ko cesta končno postane malo bolj vredna tega imena, pripravi še eno presenečenje - pred naju se (na peščeno-asvaltni cesti) zapodi razigran škotski ovčar. Da se je vse skupaj dobro izteklo, se spet lahko zahvalimo le "tistemu tam zgoraj". Končno se pred nami razpostre Panonska nižina. animiva stvar na teh koncih je, da so ceste kljub vsej tej ravnini popolnoma primerljive tisti na vršič... Ovinek za ovinkom. Èe bi bili ljudje malenkost bolj dovzetni voszniki, bi bile razmere idelane za malo preizkušanja zmogljivosti motorja, tako pa sva raje vozila bolj ziheraško s kakimi 70 - 110 km/h.



Iz Varaždina (1. slika z leve) nadaljujeva proti Ludbregu in nato proti najinemu cilju Selnici. Na cilju naju čaka presenečenje. Pred 15-imi leti so se sopotnici (tudi življenski ) vtisnili v spomin neki spomini - danes pa je bilo vse drugače. Takrat je še kot deklič hodila po nabrežju Drave, se igrala na dedkovem in babičinem dvorišču in počenjala vragolije s sosednjimi otroki. Danes stare hiše ni več. Stari starši počivajo svoj večni mir in staro hišo je zamenjala novejša in modernejša. Otroci so odrasli in po dvoriščih kričijo že njih otroci. Samo 15 let je minilo in vse se je tako spremenilo - vse je bilo tako tuje. Radost v srcu se je mešala s čudnimi občutki odtujenosti kraja, v katerem sva bila. Zato sva se kmalu namenila v Moravce, najini končni postaji za ta dan. Prenočišče sva miela rezervirano na Turistični kmetiji "Med Jelšami".

Med vožnjo nazaj naju je ujela noč. Tako sva bila prisiljena voziti dokaj počasi. Ceste v Prlekiji so pogosto obdarjene s peskom in blatom in seveda kljub ravnici dokaj ovinkaste. Tako sva na cilj prispela šele nekaj po 21-i uri. Kljub pozni uri so naju nadvse gostoljubno. Pojedla sva večerjo in jo podgrepila z nadvse okusno prekmursko gibanico (škoda le, da sem pretiraval v prvem delu in za res bogato odmerjen cel kos gibanice je zmanjkalo prostora, tako da ga je nekaj ostalo na krožniku). Na najino željo nama je bilo postreženo s čajem in res prijetno druženje z gostiteljico in prijeten klepet se je zavlekel vse tja do pol druge ure ponoči, ko naju je začel premagovati spanec. V sanje sem se pogreznil ob skovikanju sove nekje v daljavi...
Nedelja, 15. april, 2007 AD

Sonce je tudi to jutro opravilo svojo nalogo. Zbudil sem se ob pol deveti uri. Lepo dekle ob meni je še spokojno spalo. Skozi okno se mi je odprl prelep razgled, ki sem ga sinoči zaradi teme zgrešil. Šele sedaj sem se ozrl po sobi in ugotovil, da sem noč preživel v nadvse prijetnem ambijentu.


Po osvežilnem tuširanju in oblačenju sem se po spominu odpravil po stopnicah navzdol in v sončni svetlobi je bila jedilnica še lepša kot sinoči.



Stopil sem ven in se ozrl po okolici, ter si ogledal domačijo, kjer smo se nastanili. Okolica je bila kot nalašč za kolesarjenje in/ali rolanje, v neposredni bližini pa so terme. Obljubil sem si, da se sem še vrnem.



Ko sem se vrnil v jedilnico, me je na mizi čakal kralljevki zajtrk. Priznati moram, da me ima, da bi se kar preselil na te konce Slovenije, saj se mi zdijo neznansko lepi. Piko na i pa doda še hrana, ki bi jo še angelčki jedli. Po zajtrku sva si privoščila še kavico na terasi, ptem pa je počasi prišel čas slovesa, saj je bil pred nama še en popotovalni dan. Èe si v bližini Mure, je skoraj zločin, da si ne bi pogledal še ene izmed značilnosti teh krajev - mlinov na Muri. Na poti k Mlinu me je presenetilo poimenovanje vasi. Nekatere imajo res izvirna imena. Midva sva si od mlinov ogledala Babičev mlin. Fotografiranje v notranjosti žal ni dovoljeno.



Nato sva se podala proti Ormožu. Zaradi slikovitosti sva se odpravila skozi Jeruzalem, saj so razgledi z jeruzalemskih gričkov naravnost pravljični (slike so sicer z lanskega popotovanja po teh krajih).



Iz ormoža se odpraviva na Ptuj. O samem Ptuju mislim, da ni potrebno preveč govoriti. Arhitekturno bogato mesto s še bolj bogato zgodovino in veičastnim razgledom na mesto in okolico ter tukaj že kar veletok Drave iz gradu. Edino, kar mu gre zameriti so temačne škripajoče stopnice, ki te popeljejo do gradu. Seveda pa je človek pripravljen marsikaj odpustiti, če je postrežen z dobrim sladoledom.




Po ogledu Ptuja in dobrem sladoledu ter kavici, se napotimo proti Velenju. Pot nas vodi mimo Slovenske Bistrice. Žal se Štajerci izkažejo kot precej objestni vozniki in dvakrat se na tej poti v zadnjem trenutku ognemo nesreči. Še dobro, da sva vozila turistično, torej sorazmerno počasi z zajetno mero varnostne razdalje. Zatorej se po prihodu v Velenje odločiva, da potrebujeva najprej še eno kavo. Odločiva se, da bo najbolj primerna lokacija "Ribiški dom" pri jezeru, kar se izkaže kot pravilna odločitev, saj je kraj na naju deloval pozitivno in kmalu sta bili obe srhljivi doživetji pretekle ure potisnjeni nekam daaaaleč nazaj, midva pa sva se užitkarsko nastavljala sončnim žarkom, se smejala in srkala vsak svojo Cocto.



Poleg Velenjskega gradu in bencinske črpalke v Velenju niti nisva imela kakih večjih načrtov. Počasi sva se odpravila proti domu. Pot naju je vodila skozi Mozirje, Gornji Grad, preko Èrnivca, skozi kamnik in Ljubljano in ob približno pol šesti uri popoldan sva že jedla pizzo v domačem kraju (jah, po takem dnevu se nama ni dalo kuhati).



Za nama je bil prekrasem konec tedna in pot, ki bi jo z veseljem ponovila. V resnici pa je tako, da vsakič znova odkrijemo kaj novega in zato nobena pot ni enaka drugi, kar se na koncu pozna tudi na zemljevidu.

Še nekaj za ljubitelje statistike:

Prevoženih prbl. 650 km v dveh dneh. Poraba goriva prbl. 32 litrov. Vse skupaj naju je stalo prbl. 90 EUR. Vozila sva s potovalno hitrostjo prbl. 70 - 75 km/h. Po AC sva vozila samo kakih 10 km na hrvaški strani, sicer pa izključno po lokalnih (stranskih) cestah. Motocikel: Kawasaki KLE 500. Fotoaparat: Nikkon D50.

Z vami sva izkušnjo z obale Save, Drave in Mure delila: PikiJapok & Suzy