[ 
Počutje: Sleepy
]
Torek, 14. avgusta, 2007-ega leta gospodovega se prebudimo dokaj pozno... Sonce je že visoko na nebu in... Èas je za nadaljevanje poti. Seveda je prvo na sporedu obvezno pretegovanje in zehanje ob občudovanju zelenja in uživanju prave bosanske kavice. Neprecenljivo.
Na pot se odpravimo šele nekje okoli poldneva. Ležerno in leno se zapeljemo mimo Doboja in kmalu zapustimo območje Republike Srpske, kar je najbolj očitno po tem, da je branje tabel ob cesti lažje, saj se ni več potrebno mučiti s cirilico. Nekje okoli Zenice nas pričaka nekajkilometerska kolona... Prometna nesreča. V takih razmerah se izkaže prednost motocikla. Namesto praženja v vročini na razbeljenem asvaltu se počasi nameniva mimo kolone in v kakih 10-ih minutah sva že na mestu nesreče. Policisti naju prijazno usmerijo mimo.
Naslednje prijetno presenečenje je gradbišče avtoceste proti Sarajevu. Èe bo kdaj še komu padlo na pamet tuliti čez DARS, naj krepko premisli... Označbe tam so bile postavljene prosto po Prešernu, da o kakem upoštevanju ne govorimo. Èe ob tem omenim še to, da sva se Sarajevu približevala ravno v času prometne konice, potem si lahko približno predstavljate, kakšen kaos je vladal takrat tam... Obisk Sarajeva izpustimo... Kdaj drugič. Privoščiva si le "sarajevskih 10 u pola sa kajmakom" na obrobju mesta, da se promet vsaj delno umiri. Odrineva sicer v gnečo, ki jo s pridom izkoriščajo ciganski otročiči, ki prosijo za kak fening ali cent... e markah ali evrih pa navadno lahko samo sanjajo. Je pa zanimivo doživetje opazovati nagneteno 6 pasovnico, polno pregrete pločevine in kontrastno ubogo podobo teh otrok, ki tekajo med avtomobili in za drobiž tvegajo življenje.
Najina naslednja postaja je tako Jablanica, oz. slavni TITO-v most, ki še danes opominja na briljantni um tega človeka.
Èeprav gre za mesto-muzej, pa vseeno ni opaziti kake posebne turistične ponudbe. Celo tabla, ki te usmeri v spominski park je zakrita z grmičevjem in se je potrebno kar potruditi, da najdeš vse skupaj. Privoščiva si še popoldansko kavico in nekaj osvežilnega in se odpraviva naslednjemu cilju naproti... v Mostar.
Obisk Mostarja je svojevrstno doživetje. Ostanki starega mesta, preplavljenega s socialistično arhitekturo, novimi pljastik fantastik stavbami brez okusa, vse skupaj začinjeno z ruševinam, ki opominjajo na grozote izpred dobrega desetletja. Na parkirišču pred novim starim mostom naju pričaka stric, ki za parkirnino hoče neverjetnih 5 €. Na srečo se pusti odpraviti z 2 markama za pivo, saj se strinja, da najin moped pa res ne zavzame nobenega prostora in da za kontejnerjem za smeti res nikogar ne moti.
Pot nadaljujeva po dolini Neretve. Kanjon je tudi svojevrstno doživetje, ki ga je težko opisati. Krepko je že čutiti morski zrak, ki se vali iz le nekaj kilometrov oddaljenega Jadrana in kot bi mignil, sva čez mejo, na Hrvaškem. Pot nadaljujeva do Ploč. Iz ceste navzdol občudujeva delto Neretve, ki s svojim izlivom ustvari pravo polje, prepredeno z rečnimi kanali. Prespiva v prijaznem okolju restavracije, kjer oddajajo tudi sobe. Po božanski večerji utrujena zaspiva kot ubita. Za nama je danes kar napornih 450 kilometrov.