[ 
Počutje: Angelic
]
Sreda, 15. avgust, 2007.-ega leta gospodovega. Naspana in spočita, stuširana, osvežena in scertljana se odpraviva po stopnicah na kavo. Iz terase je lep pogled na morje. Èlovek bi kar ostal tukaj, a pot do doma je še dolga.
Na poti proti Splitu opazujeva posledice požara, ki je tukaj divjal pred dnevi. Pooglenela pobočja in značilen vonj dajo vedeti več, kakor na tisoče besed. Promet je dokaj gost. Nekje na poti se ustaviva pri lepi skal'ci in se poženeva nanjo. Z vrha zreva v daljavo, kjer sinjo modrino dopolnjujejo strmo dvigajoče se skale... Jadranski otoki. Pomalicava in pokadiva. Nato pa pot pd noge. Khm-khm... Pardon, pod kolesa. V Splitu sva okoli poldneva in ni ga lepšega občutka, kakor srkati ohlajeno pijačko in lizati sladoled na promenadi med palmami in občudovati domačine pri vsakodnevnih opravilih. Pravi uživači, vam povem.
Naslednja postaja Murter... Nekako dokaj neznan otoček, pa čeprav v bistva spada med Kornate, oz. je najbližji Kornat obali. Na poti narabutava nekaj fig, ki nama preženejo lakoto, obenem pa nakrmiva tudi najinega konjička.
Na Murterju obiščeva bankomat (hvala bogu za to pogruntavščino - ena najbolj uporabnih s konca prejšnjega tisočletja) in zelo prijetno gostilnico ob obali, kjer spet konkretno napolniva najine želodčke. Dan se je že krepko prevesil v popoldne in doma bova pozno... večerja torej odpade. Iz Murterja mimo zadra proti Paklenici. Èeprav je znana po naravnem parku, je meni ljubša po nečem drugem. V eni izmed slaščičarn imajo izvrstne slaščice, da o angelsko dobrem sladoledu ne govorim. Privoščim si največjo sadno kupo, kar jih imajo.
Sledi užitkarska vožnja, ki je toliko bolj všečna zaradi žareče rdečkasto oranžne krogle, ki se nezadržno potaplja v morje. Približno 50 kilometrov ovinkaste (ampak res ovinkaste) ceste s pogledom na sončni zahod je luksuz, ki se ga ne da kupiti. Enostavno ga je potrebno doživeti.
Nekje pri Senju naju že ujame tema in ko se iz rijeke iz prijetnih 29 stopinj dvigneva v Rupo, naju tam pričaka precej svežih 16 vlažnih in nočnih stopinj. Domov tako prispeva predvsem dokaj pozno, a sita, polna vtisov in prijetno ohlajena. Utrujenosti pa je botrovalo kakih 700 kilometrov, ki so ostali nekje za nama in čakajo da jih prevoziva še kdaj.
Bilo je prijetno in vrneva se... Obljubiva!