Poezija - Nokturno Orfea - Tor 29 Jun, 2004 12:30 Naslov sporočila: Nokturno
Razbijam svoj beli Kras,
z muko razbijam ga
in mislim na Beethovnov obraz.
Pianist sem z železnimi rokami.
Kras se lomi, zemlja krvavi,
a dan se ne zdrami.
Pokáj bele ladje iz pristana?
Za žolto jadro je skril svoj obraz
mornar. (Sonce gori.) Kaj sanja?
Razumem. Tiho vstaja prevrat.
S tipalkami žgočimi duše osvaja. -
Si sredi poti? Začni od kraja!
Očisti se v ognju, postani nam brat!
(Srečko Kosovel) Anonymous - Tor 29 Jun, 2004 12:40 Naslov sporočila:
Na Bregu
Na bregu stojim in v morje strmim:
Pod mano srdito valovje
rohni ob kamnito bregovje;
do neba praši se megleni dim,
v obraz mi brizgajo pene
od skalne stene;
a stena skalna
ostane stalna,
in jaz se na robu ne ganem,
viharju kljubujem, ostanem !
Ko v steno valovje, usode vihar
ob me se zaganja;
a duh se ponosni ne vklanja:
ti streti me moreš, potreti nikdar,
usode sovražne besneči vihar !
(Simon Gregorčič)