Zgodbe in Poezija - 03 spremembe v lajfu ankh - Ned 06 Mar, 2005 19:45 Naslov sporočila: 03 spremembe v lajfu
03 spremembe v lajfu
larin dnevnik, 06.03.2005
sedeti z nino in njenim japijem ter v pogovoru z njima utapljati slabo vest, ki je smrdela po moji razvratni preteklosti, je bilo seveda naporno dejanje. z mislimi sem bila na dveh koncih. po eni strani sem poslušaša nino, ki je nakladala o igrah na srečo in kako ji je cilj jeseni obiskati las vegas, po drugi strani pa sem razmišljala o tem kakšne korake bom delala v prihodnosti. introvertiranost zna biti sebična, toda kdo jebe plehkost, s katero se je bojevala. jebe jo uroš, njega pa po¤¤¤¤¤ stroj, ki mu pravimo kapitalizem.
prvič.
najprej sem sklenila, da opravim test za aids. zanimalo me je, če sem po petih letih še hiv negativna. v bistvu sem se te odločitve od vseh nadaljnjih najbolj bala. dejstvo je, da sem v svoji pi¤¤¤¤¤ v teh zadnjih letih zibala cel kup slovenskih in peščico tujih ku¤¤¤¤¤. peklo me je. in to zato, ker sem si želela živeti, pa se vseeno nisem bala smrti. po novem svojega življenja nisem želela pokloniti le sami sebi.
drugič.
odselila se bom od starcev. privoščila si bom garsonjero kje blizu centra. sedemdeset jurjev na mesec plus stroški bo veliko finančno breme, toda saj sem pridna in delavna. težko se bo posloviti od mami, ker vem, da jo bo bolelo, ko bo še njen drugi otrok zapustil gnezdo, foter je pa itak zatopljen v delo in še tega ne ve, da je njegova hčerka odrasla. klinac, popkovino je treba presekat. saj bom hodila domov na nedeljska kosila ali kaj podobnega. obljubim.
tretjič.
ankh je tistega jutra, ko sva spala skupaj, nekaj blebetal o patru, ki je v službi pri ljubljanskih bratih frančiškanih. christian gostečnik. fak, kako odmevajo njegove besede v moji glavi:
"lara, mi smo vsi en k¤¤¤¤¤ titanik. potapljamo se. odnosi so v ku¤¤¤¤¤. če se hočeš rešit pred potopom, skoči v čoln in obišči gostečnika. izvoli njegovo vizitko, ne bom je več potreboval. znanca sva, to mu omeni, in mogoče ti bo pomagal prek vrste."
pater je izvrsten psihoanalitik, ki je študiral v ameriki. čeprav sama že imam vse tri zakramente, toda nisem verna, vem, da me bo sprejel. ker je odprt, svobodnjaški in ve, da po birmi skoraj vsaka ovčka postane izgubljena, ateist, morda celo antiteist, saj nas premami hedonizem in vera v darwina, ki s svojo evolucijsko teorijo narekuje, naj se imamo fajn dokler ne crknemo.
tako.
nini in urošu sem povedala še nekaj besed o sebi in kako potrebujem čas zase, da premislim o nadaljevanju načina preživetja časa, ki mi je še preostal. kmalu sem se poslovila in ju pustila sama.
nedelja.
spomnjala sem se svoje preteklosti in nekega potapljača, s katerim sem hodila nekaj mesecev. miran je bil potapljač na dih. nekoliko čuden, toda dober človek. fu¤¤¤¤¤ sva in bila prijatelja. nekoč mi je zaupal, da je spodaj, v globini vedno večji pritisk, ki je prijeten kot mamilo. vabi te naprej v globine in največja težava pri scuba divingu ni globinsko potapljanje, ampak vračanje na gladino. takrat se moraš motivirati. njegova motivacija je bil petletni sin, ki ga je videval vsak drug vikend. usoda ločenih očetov v sloveniji je tako kruta, da je cena ure obiska svojega otroka enaka tednu garaškega dela. miran je bil en izmed njih. v najemu je imel lokal v stari ljubljani, nekaj delnic na borzi, in se vseeno komaj preživljal, saj je denar vlagal v svoje ljubezni: sina, potapljanje in ženske. v bistvu mi je bilo žal zanj. spomnila sem se namreč dogodka, ko sva se peljala domov in so naju pričakali črnogorci. nekomu je bil dolžan denar, ki ga je porabil za adaptacijo ladje. prefukali so ga. dobesedno. razbili so mu pi¤¤¤¤¤. ležal je na tleh in opazoval kako so meni strgali bluzo, da sem kazala joške. njihov vodja je vzel pištolo, ustrelil v tla med miranovi nogi, nato pa me z vročo cevjo dr¤¤¤¤ po bradavičkah. takšnih trenutkov v svoji prihodnosti ne želim več preživljati. s komolcema sem se naslonila na koleni in se držala za glavo.
poklicala sem tino. bila je vesela, da sem se spomnila nanjo.
"hej, kako si?"
"ne morem spat, nič ne morem, samo nanj mislim." je bila obupana.
"vzemi tableto za pomiritev, pojdi ven, h komu na obisk..." sem ji predlagala.
"ne morem. še neki več je."
"čakaj, pridem v ljubljano, te bom zvlekla na sprehod. svež zrak te bo razvedril."
vedela je, da se spreminjam in čutila sem, da bi lahko postala moja najbližja prijateljica. in to ne zaradi sebičnosti, saj sem si želela vedeti čim več o ankhu, toda zaradi rojevajoče se podobnosti v meni. končno sem začela razumeti ljubeče in krepostne ženske. vedno znova od moških, ki se gonijo kot psi, dobivajo klofute, one pa še vedno vztrajajo in verjamejo v ljubezen ter iščejo pravega. verjamejo v belo poroko, kurčevo hiško z otroki in psom ter cvetličnim vrtom. želijo plačevati položnice za vrtec in šolsko prehrano. ob vsem tem pa verjamejo v moškega, ki ne bo svojega ku¤¤¤¤¤ namakal v grlo druge pi¤¤¤¤¤, ker se mu lastna žena, ki poljublja njune otroke, zdi preveč čista za takšne ostudnosti.
na poti me je klical direktor. izdelati bom morala poročila in analize prodaje za našega dobavitelja z dunaja ter vse to ponuditi njemu v elektronskem formatu v ponedeljek zjutraj. vzamem dopust za en dan, pa v podružnici že vsi pi¤¤¤¤¤. logično. mateja je bila s svojim je¤¤¤čem na smučanju v franciji, jelka pa je bila na bolniški zaradi kurčeve gripe.
toda prva na vrsti je bila tina.
v tivoliju sem parkirala potem, ko sem se pripeljala naravnost z morja. bilo je dokaj sončno in lepo. ljudje so se sprehajali s psi, v daljavi je igrala slovenska glasba iz sedemdesetih let. kmalu sem jo uzrla kako me čaka pri horsu. kot senca je bila. črna figura v sivem plašču. z dolgim obrazom je gledala v tla. bila je dobra bejba, in če ne bi imela moralnih napadov, bi imela lahko vsakega moškega, katerega bi izbrala, da jo po¤¤¤¤¤. prilepila sem si virtualno klofuto in očistila misli.
objela sem jo. imela je solzne oči.
"ti pa res zgledaš kot bi te povaljali." sem jo hotela nasmejati.
uspela sem, toda del poti sva molčali. opogumila se je in mi začela pripovedovati kar ji je ležalo na duši:
"zadnjič me je poklical ankhov brat in dejal, da poročilo postmortema pravi, da je umrl, ker mu je kri zalila delujoč del pljuč."
"jožica mu torej ni mogla pomagati." sem odvrnila. jožica je bila negovalka; za tiste ku¤¤¤¤¤, ki ste pozabili kaj se je zgodilo.
hodili sva mimo muzeja v cekinovem gradu in smiselno sva se obe počutili opeharjeni najine novejše zgodovine. iz žepa je potegnila papir in mi prebrala citat iz njegovega zadnjega maila, ki ji ga je pisal v službo.
"slisim drgnjenje lopat, odroletam in vidim belino... bi se veselil ali ne? vzamem tole nerodno tipkovnico v roke, da ti pisem. od tebe berem, da samo pluzite. tvoj potep po ljubljani odpade. ruto bos sla kupit drugic. moj poljub tebi ne odpade. spet bi šel rad na sprehod na svetje, pa ne morem. ko sem še lahko dihal, sem šel do vrtca in tam skozi žico opazoval otroke. takrat sem si želel živeti, imeti svojega otroka. učil bi ga igranja na klavir. nato sem opazoval tebe, ko sem se ljubil s teboj, ko sem se zlil vate. takrat sem užival in občudoval tvojo lepoto, ki bi jo nosil najin otrok."
"tina, to je oslarija, ne smeš si delati tega, samo podaljšuješ svojo žalost." sem jo okarala, ona pa se ni zmenila za mojo prekinitev.
"noseča sem, lara."
"kaj?"
šok. pi¤¤¤¤¤ me je presenetila.
"nisem mu povedala. nihče ne ve."
ustavili sva se in si gledali v oči, ki so se solzile zaradi sreče, žalosti, mrazu, zaj¤¤¤¤¤¤ sveta, v katerem živiva, in blagega vetra.
"in ga boš obdržala?"
"vpisala ga bom na klavir."
to je bil da.
"potem pa bodi srečna in ne cmeraj se več, tina. nekje sem brala, da žalost nosečnice slabo vpliva na razvoj otroka v maternici." sem jo vzpodbujala.
nasmehnila se je. imela je lep, brezmadežen nasmeh.
"saj sem srečna."
solza se ji je utrnila po licu in kapnila na tla.
"in jaz sem srečna zate. pomagala ti bom in ti stala ob strani, ker sem tvoja prijateljica. zdaj pa pridi sem."
objela sem jo.
"rada te imam." mi je zašepetala.
"jaz pa tebe, cmera." sem ji vrnila poklon prijateljstvu.
v bistvu sva bili obe cmeri.
ženske smo si bodisi največje prijateljice bodisi največje sovražnice.
naredili sva še krog mimo lulajočega fantka, se smejali in kmalu poslovili.
ker sem se mudila na sprehodu, me v pisarni čaka delo pozno v noč. lucka - Ned 06 Mar, 2005 20:04 Naslov sporočila:
A ima tole mogoče še nadaljevanje? :loveit:
Ankh ti si car :kjis ankh - Ned 06 Mar, 2005 20:13 Naslov sporočila:
bomo videli kaj bo jutri z laro. lucka - Ned 06 Mar, 2005 20:57 Naslov sporočila:
A ti to vsak dan sproti ustvarjaš ali privlečeš kje iz svojih starih že rahlo zaprašenih spisov?
Kakorkoli že... še vedno je isti odgovor : ŠE... :rdec: ankh - Pon 07 Mar, 2005 00:55 Naslov sporočila:
vsak dan sproti, direkt od kolegice po telefonu. ime ji je drugače, umrl je nekdo drug, prijatelji so paralelni in podobni...