Zgodbe in Poezija - 05 demoklejev meč ankh - Tor 08 Mar, 2005 13:34 Naslov sporočila: 05 demoklejev meč
05 demoklejev meč
larin dnevnik, 08.03.2005
ponedeljkov popoldanski sestanek z jakopičem je šel kot po maslu, tadeji pa je med tem uspelo dobiti zagotovilo od trgovca, ki nam je bil dolžan milijonske zneske, da bo zadevo v polovičnem znesku do jutri poravnal na naš transakcijski račun. podrobnosti z dela sicer v dnevnik ne bi rada zapisovala, ker bi me to pri številnih bralcih utegnilo razkrinkati, vendar pa sem se jutri ob enajstih dogovorila za sestanek pri naši najbolj zvesti oglaševalni agenciji.
hvala bogu, da se je temu ku¤¤¤¤¤ na roke delanemu mudilo na naslednji sestanek. kaj hitro bi se lahko zgodilo, da bi ga mare povabil na večerjo in seveda tudi mene zraven.
ura je bila pol sedmih, ko sem se odpravila domov.
imela sem občutek, da smrdim kot sir s plesnijo.
doma sem se stuširala, preoblekla, naličila, in se ob koščku pite, ki jo je mami spekla včeraj, ter skodelici kave pogovorila z njo.
"oprosti mami, ker sem vaju z atom zanemarjala zadnje dni, saj veš."
"skrbi me zate. nekam bleda si. si v redu?" me je ogovorila.
vedela je, da sem pred enim tednom videla človeka umreti, toda skrbi, ki sem jih nosila v sebi, niso bile povezane z ankhovo smrtjo, ampak s svojo prihodnostjo, ki je bila ovita v rezultate testiranja za hiv.
"mami, si ti kdaj videla človeka kako umira, ti pa si popolnoma nemočen?"
"saj veš, da sem. tvojga dedija."
spomnila sem se dogodka, ki mi ga je kasneje opisovala. z njimi je bil zdravnik, pa mu niso mogli več pomagati. prisegla je, da je zašepetal, da ima vse rad. tega sicer nikoli prej v svojem življenju ni izrekel nikomur, kajti bil je zelo hladen človek. takrat je v zadnjem pogledu mojega starega očeta prenehalo biti srce tisti stari hiši na notranjskem, v kateri je izdihnil. in preselil se je v srca svojih otrok, ki so ga videli umreti.
"mami," sem jo pogledala v oči in nadaljevala: "naj te ne skrbi zame. nase pazi, na svoj pritisk in sladkor. samo to je narobe, da imam sliko umirajočega ankha še pred seboj. saj postaja vedno bolj bleda. ne skrbi, prosim, vse bo v redu."
nisem ji želela sporočiti svoje odločitve, da bi se v mesecu ali dveh preselila na svoje.
"poglej, kaj mi je ata kupil na švedskem..."
pokazala mi je prav prisrčen prtiček in vazo v obliki črke v. bila sta izvrstna barvna in oblikovna celovitost za kredenco v njuni spalnici.
svojo mater sem vedno znala pomiriti in ji prikrivati svoje resnične katastrofe in poraze.
da bi čigav otrok čim bolje doživel svoje življenje, mora početi stvari, ki se njegovim staršem zdijo sporne, tega pa jim nikoli ne sme zaupati, ker je ljubezen staršev do otrok največja in najdaljša izmed vseh ljubezni. tip te bo zaj¤¤¤¤¤¤ in se f¤¤¤¤¤ s tvojo najboljšo prijateljico medtem, ko boš ti imela trebuh. preveč potreben bo, da bi si ga zdrkal, in prevelik pr¤¤¤¤¤, da te ne bi zaj¤¤¤¤¤¤.
kmalu sem že sedela v galeriji na mestnem trgu. takoj za mano je prišla tudi ana. rojena je bila v ukrajini, v slovenijo pa je prišla študirati ruščino in slovenščino na ljubljansko filozofsko fakulteto. obe sva bili grozni.
"slab dan?" sem jo vprašala.
"ja. z gregom sva se skregala."
"kako to?"
"dolga zgodba je. odselila se bom iz njegovega stanovanja. vzela bom tamalega in ga bom zapustila. dovolj mi je. čudak je. nisva za skupaj." je bila resna.
imela je otroka z nekom iz ukrajine. več ni povedala kot le to, da je bilo malemu ime mihal. študirala je, skrbela za otroka, delala in odraščala v močno žensko.
"kaj bosta dami pili?" naju je prekinil natakar.
bil je postaven, temen in lepih obraznih potez.
"gotovo je feget." sem brzdala svojo spolno slo.
"v bistvu že imam ogledano stanovanje, samo je preveliko zame. iščem še eno cimro." me je zbistrila ana.
"kje pa je?"
"v bežigradu proti ježici."
"veš, da tud jaz želim zapustiti starše in iti na svoje. tekom enega meseca. sicer iščem garsonjero, toda..."
"si greva skupaj ogledati stanovanje?" me je rešila nerodnosti.
"ja."
dogovor naju je obe pomiril in za hip sem pozabila na demoklejev meč, ki je visel nad menoj. žima bo počila enkrat jutri po dvanajsti uri. če bom pod njim, sem pozitivna. pozitivna v svojo smrt.
ura je bila čez deset, ko sem se že odpravila spat. vzela sem še apaurin in legla.
oblivala me je vročica.
pogledala sem na stolp, kjer se je svetlikal digitalni časovni zapis.
23:01.
nikakor nisem mogla zaspati.
23:14. vzela sem še en apaurin.
01:37. nič.
02:04. srce mi je razbijalo.
02:42. "dragi bog, obljubim, če bom negativna, me nikoli več ne bodo fu¤¤¤¤ brez kondoma."
sprehodila sem se do dnevne sobe, prižgala televizor in gledala www.povej.netče na non-stop www.povej.net programu. samo tega se spomnim, da so trije tipi fu¤¤¤¤ eno pi¤¤¤¤¤. prestavljala sem programe. ni šlo. nisem se mogla zamotiti.
03:31. odšla sem nazaj v posteljo.
03:34. "sem pravkar zadremala?"
03:35. "ne."
03:57. hotela sem se zamotiti z mislimi, ki bi me odvrnile od premlevanja mojega hiv predznaka.
04:15. spominjala sem se ankhovega pogreba. želel si je, da bi njegov pepel posuli v veter doline kraljev. resda je bil usekan na antični egipt in verjel, da je nekoč tam že živel, toda mogoče se mu je proti koncu že bledlo in je imel take zamisli. ostal je v trugi. njegovi sorodniki so bili namreč katoličani. stala sem tini ob strani in opazovala številne njegove sorodnike žalovati za njim. bojda ni bil rad povezan s svojim sorodstvom. tako tudi solz nisem videla veliko. v bistvu je najbolj jokala tina. smilila se mi je, saj je bila na pogrebu svojega dragega, katerega družine sploh ni poznala.
04:19. človek v svojem življenju velikokrat ugotovi, da je bil rojen v družino, v katero ne spada. tak človek je v življenju sam. in ankh je bil samotar. čudak. puščavnik. ne morem tajiti, da me še vedno ni zapustil. tokrat sem njegov spomin povzdignila nad zaskrbljenost nad prihodnostjo skoraj morebitne razvratnice lare.
04:21. vzela sem še en apaurin.
"spim?"
06:48. prebudile so me sanje. sanjala sem, da me je napadla boa ali piton. ovijal me je. zadušila se nisem, sem pa padla v nezavest. ko sem se zbudila, sem bila do kolen že v njem. brcala sem z nogama, toda čim bolj sem se odrivala, tem globlje sem lezla, dokler nisem bila v njem že do pasu. zbudilo me je razbijanje srca. oddahnila sem si, da so to le sanje in se spet hitro umirila.
06:50. kmalu sem morala zopet zadremati...
07:29. ...saj me je kmalu prebudil san salvador na telefonu.
uredila sem se in ob pol devetih sem že sedela v pisarni. čakalo me je prijetno presenečenje. na mizi sem imela vrtnico z vizitko, na kateri je pisalo: "najboljša si!"
vsaj tisti trenutek sem bila srečna.
"kdo bi to bil?" sem se spraševala.
ostrigla sem ji trnje in jo spustila v vazo.
kmalu je bila pri meni mateja, ki se je vrnila s smučanja, in že takoj poskrbela za mojo boljšo voljo s pripovedovanjem o svojih francoskih dogodivščinah ter kako ima rada svojega damjana in kako je prepričana, da je to to, bla, bla.
zamotila sem se s papirji, ob pol enajstih pa se odpravila na sestanek.
kaj sem se pogovarjala in dogovorila, je letelo v enega v drugo uho ter ven. če si ne bi prej v pisarni v notes zapisala najnujnejših zadolžitev, bi bilo moje dogovarjanje z alešem o reklamiranju našega novega izdelka, popoln dizaster.
"si v redu, lara?" me je vprašal na koncu najinega sestanka.
"ja, samo nervozna sem. osebne probleme imam."
vleklo me je na zavod za transfuzijo krvi.
kmalu sem bila tam in čakala.
minute so bile kot ure.
končno mi je neka ženska v roke izročila rožnat papir, na katerem je pisalo: "lara andrašec, hiv nereaktiven."
"kaj to pomeni?" sem panično vprašala.
"vse je v redu." se je nasmejala ženska.
svet je spet postajal barvit.
"se pravi, da sem hiv negativna?" sem še kar vrtala vanjo.
"seveda." lucka - Tor 08 Mar, 2005 16:53 Naslov sporočila:
Kaj naj rečem Ankh
MA ne bom se več ponavljala, itak veš da si dober.
Krasen opis razrvane ženske psihe in njenih strahov, ki se odražajo v nočni mori.
