Poezija - nekaj pesmi... Morska - Tor 23 Avg, 2005 20:37 Naslov sporočila: nekaj pesmi...
DOLGA POT DO TEBE
Dolga pot je vodila do tebe
Bila je strma in zavita v meglo
Ki je skrivala pred menoj znamenja
Odbijajoča se od tvojega srca
Negotovo sem se približevala tvojemu obličju
Strah mi je vztrajno postavljal
Vedno nove prepreke in pasti
Ki so srkale še tisti košček poguma
Ki je ostal skrit
Nekje v zadnjem kotičku moje duše
Trepetajoče pred neznanimi občutki
Ki so se prelivala po njenih stenah.
čakala sem, da odpreš vrata
Me povabiš v svoje skrivališče
Me popelješ skozi temne previse
Do izvira reke hrepenenja
Kjer bi lahko odgrnila zavese senc
Ki so tako dolgo kot stražarji
čuvale tvoje hladno zavetje
Pred vdorom žarkov nežne omame.
Negibno si stal na stolpu želja
S pogledi si božal moje rane
Ko sem se spotikala ob nevidne pasti
Vsak padec otežil je moj korak
A vedno ko sem se hotla obrniti
Misleč, da je bitka izgubljena
Sem nekje daleč zališala šepet
Nežen glas, ki me je vabil k sebi.
čutila sem topel val energije
Vedno močneje, vedno jasneje
Pustila sem mu, da me vodi
Preko vseh tistih ostrih skal
Bil si vse bliže
Strah v meni pa vse večji
Po prstih sem se bližala
Tistim težkim ogromnim vratom
In ko me je od njih ločilo
Le nekaj drobnih korakov
Se je jeklena gmota razprla
Kot vitez iz pravljice stopil si k meni
Se nežno dotaknil moje trepetajoče biti
Združila sva pogum, najino strast in čustva
Ter skupaj premagala strahove
Na kolenih odplazil se je v temo
Puščajoč za seboj le razpadle okove.
IGRA STRASTI
Pridi, čakam te.
Si upaš z menoj tja,
Od koder ni vrnitve?
Tja, kjer se končajo sanje
In se prične neskočnost.
Le trenutek minljivosti
In že si ujet v pajčevino omame
Kot metulj,
Ki zavedla ga je sladkost hrepenenja
Zdaj nemočem čakaš na končno sodbo.
Zdrzneš se, ko jo zagledaš
Gospodarico te čudežne dežele
Skozi svileno tančico požira te z očmi
In te vabi v svoje kraljestvo.
Brez boja pristal si v njenih krempljih
Ki nedolžno trgajo tvoj ponos
Vse globlje pogrezaš se v brezno brez dna
a iz objema boginje oditi se ne da.
Kot ujetnik brez ječe
In vitez brez meča
Kot nebo brez oblakov
In srce brez krvi
Postal si lutka v igri strasti.
NA VRHU SVETA
Na vrhu sveta odpravljam se k počitku
Zberem še zadnje moči
da si sezuejm težke, premočene čevlje
in se sprehodim se po svileni jasi
Pod nogami čutim roso
Pogrezam se v mehko preprogo
Ki moj korak spreminja
V lahkotne meglice,
Plavajoče v vetru.
Za trenutek obstanem
Tesnoba v prsih mi otežuje dih
Tresoče roke pomikam po koži
Nemirno iščoč odrešilno sapico.
Gumb za gumbom pada na tla
Ko trgam s sebe grobo tkanino
Stiskam zobe in tiho ječim
Ko s koščki le nje trgam del sebe
Težek oklep pred menoj leži
Kapljice krvi polzijo po njem
Moje telo pa se lahkotno dviga
Osvobojeno njegovih jeklenih rešetk.
Na krilih jate belih golobic
Zapuščam brezno strahu in dvoma
Nič več tesnobe, prevar in pasti
Nič več bitk obsojenih na poraz.
Kraljestvo miru držim v rokah
Ko odločno stopam proti obzorju
Na svilene jase položim svojo bit
In se prepustim njenemu objemu.
Na vrhu sveta našla sem svoj mir
Pustila za seboj reke zla izvir
V naročju lune našla sem tebe
Ki vztrajno čakal si na mojo zmago.
ZLOBNI ANGEL
Tu si.
čutim te.
Globoko v meni.
čuvam te.
Okrog tebe pletem rešetke
Nežne in mehke
Iz perja angelovih kril
Ki te je iztrgal iz mojega objema.
Ukradla sem tvojo dušo
In mu odrezala krila
Da nikoli več ne bo sejal semen trpljenja.
Zdaj ve..
Ne bi te smel vzeti.
Najine stopinje v vetru je odnesel vihar
Tako kot je zlobni angel ugrabil tebe
Bil je gluh za moje krike obupa
Slep za moje roke, hrepeneče po tvoji koži
Hladen za bolečino, ki je razjedala moje telo.
Ostala je sled.
Neugasljiv ogenj
Trdna vez med nama.
Nihče je ne more razdreti.
Niti vojska angelov z jeklenimi krili.
Ob meni si.
Kot paznik v ječi.
čuvaš me, da ne pobegnem.
Obsojena sem na brezkončnost tvojega zavetja
Zločinka, ki je ukradla tvojo dušo
Da bi le za trenutek
Spet začutila življenje v tebi. Bassman - čet 19 Jan, 2006 15:35 Naslov sporočila:
Lepo a so to tvoje pesmi? Morska - Sre 25 Okt, 2006 17:37 Naslov sporočila:
Ja. Moje. Samo moje. copkica12 - Pet 10 Jun, 2011 02:10 Naslov sporočila:
...
Ko spim na brisači,
začutim dotik.
Nekdo pleza čez mojo rit.
Dotik nemogoč,
trup je čisto vroč,
vznemirja me,
saj želim si te!!!
nakoncu ugotovim,
da le pikapolonica je bila,
ki povzpela se je,
čez moja dva hriba copkica12 - Pet 10 Jun, 2011 02:10 Naslov sporočila:
...
Ko spim na brisači,
začutim dotik.
Nekdo pleza čez mojo rit.
Dotik nemogoč,
trup je čisto vroč,
vznemirja me,
saj želim si te!!!
nakoncu ugotovim,
da le pikapolonica je bila,
ki povzpela se je,
čez moja dva hriba
