Rada bi se sprehodila po peščeni plaži,
Odvrgla s sebe sleherni kos oblačila,
Legla tik ob modrini morja
In čakala na prvi val.
Dih bi mi zastal,
Ko bi svoje hladne dlani
Položil na moje razgreto telo,
Ob vsaki vzpetinici črvstih oblin
Nastajali bi izviri strasti,
Iz njih nastali bistri bi potočki,
Ob njih prelivanju koža bi vztrepetala,
Ob njih izginjanju hrepenela bi po novem stiku.
Veter bi sušil preostale kapljice,
Skrite pred njegovim lovskim nagonom,
Drgetale bi v prošnji za pomilostitev,
Da bi vsaj še malo obstale na pregretem telesu,
Da bi se vsaj še trenutek
Lahko pozibavale ob vsakem mojem vdihu.
Ko odprem oči,
Zagledam tvoj speči obraz.
Tvoje roke počivajo na sočni koži,
Njih dotiki ustvarjajo vedno nove fantazije.
NOčNA SIMFONIJA
Sprehajam se po notnem črtovju,
Eno za drugo note nabiram,
Iz njih mavrični šopek naredim.
Položim ga v tvoje dlani,
Ti pa nato notne cvetlice,
Razporediš po mojem telesu
In iz njih izvabiš najlepše melodije.
Moje telo se šibi pod tvojimi prsti,
Ko z njimi igraš na moje strune,
Postajam nežen glas violine ,
Ki obtiči nekje v zraku,
Obeša se na sapice vzdihov,
In naju zaziblje v nočno simfonijo.
Otožen zvok violončela
Upre se nežnosti violine,
Ko hlad vzdraži kapljice strasti,
Ko šopek not počasi oveni
Pod težo tvojih spečih dlani.
Strune utihnejo,
Orkester se umiri,
Dirigent se prikloni,
Najina ljubezen v sen se potopi.