Zgodbe in Poezija - Pravljica o pravljici rose22 - Sre 18 Apr, 2007 17:21 Naslov sporočila: Pravljica o pravljici
Živela je PrinceSka . Že kot majna deklica je sanjala Princa (viteza) na belem konju... vedela je kakšen je, ni pa vedela kje živi. Ležala je pod babičino češnjo in sanjala... Stala je sredi travnika obdana z marjeticami, veter pa je mršil njene dolge črne lase... Zagledala ga je v daljavi. Ponosno je jahal na svojem belem konju... sprva je bil le bežen obris v daljavi... Približeval se ji je, pri tem pa je imel svoje oči uprte le vanjo.... in ko se ji je približal in se zazrl vanjo s svojimi temnimi očmi se je čas za trenutek ustavil. Stala sta tam... sredi travnika... in si zrla v oči. Vedla sta, da sta se že srečala... vedela sta, da sta ustvarjena drug za drugega.... če bi lahko bi ujela tisti trenutek v večnost. Princ je pograbil Princesko za roko in jo zavihtel na svojega konja. Ta se ga je oklenila in skupaj sta odjezdila v njegovo kraljestvo.
Iz sanjarjenja jo je prebudila babica. Okarala jo je, saj je vedal da ponovno sanjari. Dejala ji je:" Ne sanjaj Princa na belem konju! Princi živijo le v pravljicah! Tja pa ti ne moreš, tako kot on ne more iz pravljice k tebi."
In leta so minevala... Princeska je iz majhne deklice rasla v žensko. In še zmeraj je včasih ležala pod češnjo in sanjala Princa (viteza), čeprav so ji vsi pravili, da živi v oblakih. In ko ni sanjala, je včasih zašla na tisti "travnik" kjer je mimo prijahal kak "wannabee Princ (vitez)". A glej ga zlomka! Zgodilo se je, da je že v daljavi videla, da ni pravi in je stekla za drevo ob potoku, kjer se je potuhnila, da je odjahal mimo... včasih pa enostavno "wannabee Princ (vitez)" ni bil dovolj močan, da bi jo povzdignil na svojega konja... A zmeraj se je vračala pod češnjo... sanjati. Tega ji nihče ni mogel vzeti.
Nekega dne pa je stala tam (kot vedno) in se igrala s sončnimi žarki. Niti opazila ga ni… on pa je stal tam s svojim belim konjem in jo gledal. Ko ga je zagledala sta se globoko zazrla drug drugemu v oči. Prijel jo je za roko in jo nežno povzdignil na svojega belega konja. Oklenila se ga je in skupaj sta odjahala v njegoo kraljestvo. A beli konj je drvel prehitro in Princeska se ni uspela dovolj možno držati. Preden sta prišla do njegovega dvorca je padla s konja on pa je odjezdil dalje.
Pobrala se je in hotela steči za njim, a bilo je prepozno… Vrnila se je domov.
Naslednji dan je spet ležala pod češnjo in sanjala. Stala je sredi travnika obdana z marjeticami, veter pa je mršil njene dolge črne lase... Zagledala ga je v daljavi. Ponosno je jahal na svojem belem konju... sprva je bil le bežen obris v daljavi... Približeval se ji je, pri tem pa je imel svoje oči uprte le vanjo.... in ko se ji je približal in se zazrl vanjo s svojimi temnimi očmi se je čas za trenutek ustavil. Stala sta tam... sredi travnika... in si zrla v oči. Vedla sta, da sta se že srečala... vedela sta, da sta ustvarjena drug za drugega.... In ko ji je podal roko, da bi jo zavihtel na svojega belega konja, ga je pogledala v oči, se obrnila in stekla proč. Odvezala je svojega črnega vranca in se zavihtela na njega. Pognala ga je v galop in dohitela Princa, ki je žalosten odhajal. Ko jo je zagledal se je ustavil. Princeska mu je podala roko, Princ jo je močno stisnil. Pogledala sta se v oči… in skupaj z roko v roki počasi odjahal vsak na svojem konju na njegov dvorec.
Princeska je odprla oči. Zagledala je babico, ki se je le nežno smehljala. Poljubila jo je na čelo in stekla v hlev po svojega konja, ki jo je čakal tam že leta in leta. Prvič v življenju se je povzpela nanj in prvič sama odjahala na tisti travnik. čez čas se je vrnila. Ulegla se je pod češnjo in želela sanjati… a sanj ni bilo več. Odprla je oči in takrat je spoznala, kaj ji je kot majhni deklici pravila babica… Življenje je »naša pravljica«, ki si jo pišemo sami. In ne sanjaj »princa«, ki te bo odpeljal s seboj…. V tem času se raje nauči jahati svojega konja, da vama bo lažje na poti, ki jo bosta ubrala, ko se srečata v realnem svetu."