Pero Piše

Film/TV/Glasba/Literatura - Oddaja o vzgoji otrok
Bassman - Sre 17 Okt, 2007 19:54
Naslov sporočila: Oddaja o vzgoji otrok
Gledal sem to oddajo in moram rečt, da je zanimivo, koliko ljudi NE zna vzgajati svojih otrok in djansko je tudi problem kadar hočeš pomagati in daš kako pripombo in je lahko vse narobe. To je ponekod, velik problem, ker dejansko ne vidijo, da je njihov otrok težaven in da se to da rešiti, večina se zgovarja, da je otrok pač tak kot je in da mi ne razumemo tega.
chukerchek - Sre 17 Okt, 2007 20:27
Naslov sporočila: Re: Oddaja o vzgoji otrok
O keri oddaji ti to govoriš? O Nanny na tv3? Jst sam za to vem in je dober pokazatelj da problem nikoli ni v otrocih ampak v starših samih, kar se potem odraža na otrocih. Kako se lahko mulc v 7ih dneh popolnoma prelevi iz divjega otroka v pridnega in mirnega? Ker so se spremenili tudi starši in z njimi njihov odnosdo otrok. Sej otroc itak z vsem kar počnejo "slabga" je to samo zato ker iščejo pozornost.

Otroci so dobro zrcalo nas samih torej.. Very Happy
Bassman - Sre 17 Okt, 2007 21:05
Naslov sporočila:
Ja sej o tem razlagam, da dejansko ni otrok problem, pač pa starši in kako vzgajajo otroka!
Terminatorka - Sre 17 Okt, 2007 22:03
Naslov sporočila:
Ja no, sej je cukr napisala, da je to pravzaprav point oddaje. Me veseli, da si ga dojel. nasmeh
Jaz sem videla to oddajo že v enih 3 različicah. Najbolj bedna mi je bila ena nemška.Pogosto izberejo tudi res zelo ekstremne primere.
Sej to je normalno, da vsak človek ni rojen vzgojitelj svojih otrok. Zato je pa dobro, da ljudje vidijo, da se da tudi navidez nerešljive situacije izboljšat. Sam enim ljudem ta vloga res ni pisana na kožo in potrebujejo malce pomoči in vzpodbude.

Sej po drugi strani pa imaš tudi drugačne ekstreme, ko se vzgoji otrok posvečajo 100%, jim je to res nekaj najpomembnejšega v lajfu, pa lahko prav tako zaradi prevelike skrbi, da bi bilo vse prav, naredijo kakšne hude napake, ki se jih sploh ne zavedajo.

Je pa zagotovo vsaka vzgoja, tudi tista še boljša, postavljena na preizkušnjo v času otrokove pubertetniške muhavosti. Takrat se najbolje vidi kateri starši so dejansko dobri pri vzgoji. Ne le v tistem momentu ampak kaj so uspeli pridelati vvseh letih za nazaj.
Bassman - čet 18 Okt, 2007 07:17
Naslov sporočila:
lol, kot da sem tok neumen, da težko dojemam ha ha
Terminatorka - čet 18 Okt, 2007 10:00
Naslov sporočila:
saj nisem tega rekla. Itak blo mišljeno sarkastično. Včasih kaj mal nerodno ubesediš. Pa ne vzemi si k srcu tega. nasmeh

Se pa vsem kdaj zgodi, da kaj tudi težko dojamemo. In ti ziher nisi izjema. kaže jezik
badabum - čet 18 Okt, 2007 12:04
Naslov sporočila:
Terminatorka @ Sre 17 Okt, 2007 23:03 Napisal/a:

Je pa zagotovo vsaka vzgoja, tudi tista še boljša, postavljena na preizkušnjo v času otrokove pubertetniške muhavosti. Takrat se najbolje vidi kateri starši so dejansko dobri pri vzgoji. Ne le v tistem momentu ampak kaj so uspeli pridelati vvseh letih za nazaj.


Najpomembnejša so prva tri leta, ko je možganska masa najmehkejša glina pod soncem, morebitne težave v času pubertete so le posledica zasranega froca tik po... zapustitvi štartnih blokov. pomežik
Terminatorka - čet 18 Okt, 2007 17:07
Naslov sporočila:
badabum @ čet 18 Okt, 2007 13:04 Napisal/a:


Najpomembnejša so prva tri leta, ko je možganska masa najmehkejša glina pod soncem, morebitne težave v času pubertete so le posledica zasranega froca tik po... zapustitvi štartnih blokov. pomežik


Očitno si pojem 'vzgoja' različno razlagamo. Pa saj si ga tudi različni specialisti s področja psihologije, antorpologije, pedagogike itd. No, bom malce na daljše napisala. Že ko se mi da. Ker vidim, da me niste razumeli. nasmeh
Jaz sicer bolj izhajam bolj s stališča, da je vzgoja duhovno in značajsko oblikovanje otroka. Kar je po mojem mnenju možno šele takrat, ko je otrok sposoben RAZUMETI kaj je prav in kaj narobe. Vem, da so pri tem različni strokovnjaki deljenih mnenj in nekateri zagovarjajo stališče, da se vzgoja začne že z dnem, ko otrok priveka na svet, da lahko že kot dojenček, če ni pravilno "vzgajan", postane ena nebogljena trma in izvrsten manipulator, ki obvlada vse tehnike izsiljevanja. Ampak to je še vedno dojenček in vzgoja na tem nivoju je bolj podobna dresuri živali, nekako v stilu vzrok - posledica. Normalno, da je treba otroka tudi na tej stopnji pravilno "vzgajat", ampak jaz bi temu raje rekla, da ga je treba pravilno seznaniti s svetom okoli njega in ga počasi navajati na to, da bo čez čas razumel zakaj je nekaj prav ali narobe. Drugače povedano, če boš dojenčku rekel Fuj in mu s tem dal vedeti, da nekaj ni ok in bo on to z večkratnim ponavljanjem 'razumel', je to pomembno, ampak ni pa to še prava vzgoja. Verjamem, da imajo malčki, ki imajo na tej stopnji neodgovorne starše, veliko možnosti, da tudi pozneje, ko bodo že razumeli določene stvari, ne bodo deležni pravilne vzgoje in ne bodo razvili pravilnega vrednostnega sistema, ampak lahko je tudi obratno. Poudarjanje, da so prva tri leta otroka pomembna pa se pogosto bolj kot na vzgojo nanaša na stvari, ki so povezane z otrokovim fizičnim razvojem; da se dovolj giba, ima pravilno prehrano in dovolj svežega zraka, razvije dober imunski sitem, motoriko, govor itd. itd. če to prištejemo še pomenu primarne vzgoje otroka, pa pridemo do ugotovitve, da je za vzgojo pravzaprav najpomembnejših prvih 6 otrokovih let, ki pogojujejo tudi njegov nadaljnji moralni razvoj. Zato sem tudi napisala, da se še posebej v puberteti (pri nekaterih otrocih se to obdobje začne kmalu po desetem letu starosti) vidi kaj so starši v prejšnjih letih „pridelali“, da je takrat vzgoja na preizkušnji. Kaj pa vem, nekakšna starševska mala matura iz vzgoje. In če začneš šele takrat vzgajat otroka, si že zdavnaj prepozen. V tem se 100% strinjam z badabumom. Tako da upam, da ni kdo to razumel kot trditev, da je najpomembnejša vzgoja v puberteti. Takrat se vzgoja kvečjemu znajde na kritični točki. Seveda je pa logično, da v takšnem otrokovem obdobju ne moreš vzgoje kar izpustit z vajeti.

Opažam pa pri različnih mladih starših, da se pogosto ne zavedajo, da vzgoja otroka, še posebej malčkov starih do 6 let, ni samo direktna vzgoja, ki temelji na direktni komunikaciji z otrokom, ampak še vse kaj drugega. Otrokova vzgoja poteka tudi ali še posebej takrat, ko ga načrtno ne vzgajajo; to so vplivi okolja, vzdušje in na splošno razmere v družini. Še posebej sposobnost izkazovanja čustev je za to zgodnje obdobje zelo pomembna (pri tem se vsaj meni osebno zdi pomembno tudi likovno in glasbeno izražanje, pa ne bi zdaj morila s tem).


Vem za primer 3 in pol letne deklice, ki je bila super dojenček. Njena mama je takrat "vzgojo" brez težav obvladovala in lepo skrbela za otroka oz. Deklici posvečala razmeroma veliko pozornosti. Je pa imela in ima še vedno težave z dekličinim očetom.
Dokler je bila mala še dojenček to ni vplivalo nanjo, ko pa se je začela bolj razumsko zavedati sveta okoli sebe, pa so nastopile različne vedenjske težave, od tega, da jo je nenormalno strah, ko njen oče kam gre in vedno misli, da se ne bo vrnil do tega, da je sicer zelo ubogljiva, ampak preveč boječa. Ko so mi pozneje sorodniki opisali neko družinsko sceno, ko sta se starša te deklice kregala, zmerjala, tepla, mati pa je ob vsem tem nenehno v naročju držala deklico, ki je jokala kot dež, me vse skupaj sploh ni presenetilo.
Tako da tukaj bi jaz izpostavila tudi to vprašanje, kakšen sploh je dobro vzgojen otrok. Pravila lepega obnašanja in uradni bonton so le en vidik vzgoje. Marsikateri otrok je ubogljiv, priden, poslušen in USTRAHOVAN. Ne bo izsiljeval za igrače sredi trgovine, ne bo se jokal in zavračal hrano pri kosilu, ne bo se tepel z bratci ali vrstniki in starši bodo ponosni nase, kakšno ubogljivo mašino so sproducirali. Ampak vsak laik bi moral vedeti, da pri vzgoji ni vedno najpomembnejši rezultat ampak še posebej pot po kateri do tega rezultata pridemo. Ker ta je pravzaprav VZGOJA.
In če potem v puberteti kakšnega otroka, ki pred tem sicer ni povzročal težav, kar odnese, nekaj v njegovi vzgoji zagotovo ni bilo ok.
badabum - čet 18 Okt, 2007 18:41
Naslov sporočila:
Prav teh nekaj zgornjih trditev sem imel v mislih, ko sem omenil prva tri leta.

Zadnjič sem neki mladi mamici (hčerki 5,5 in 2 leti) omenil, da starejša že kaže očitne znake obsedenosti s pozornostjo (torej bolj kot običajno bitje teh let) in očitno pomanjkanje fizičnega dotika s starši ter da je mlajša tudi na poti v isto kašo.

Odgovor?

"Vem, sam ej, a veš, a veš, ne morm, moji starši me tud niso nč po rokah nosil, tko pač je in kaj nj zdj... mi prav nič ne manjka..."

"A tako... tudi prav."

Škoda. Zdaj čakam na prve znake kasnejšega odnos do moških, gospa mama rada dajejo gospoda očeta v nič. Pred otroci, se razume.

Vse seveda zaradi mamičine ljubosumnosti na njenega očitno uspešnejšega brata (vsaj v njenih očeh, četudi sama pravkar pripravlja doktorat, magisterij je itak že zdavnaj opravila... s področja, ki jo sicer ne zanima, a pustimo to...).

Freud stuff, lots of fun, vam povem (četudi je včasih že precej mučno).

Mah ja, saj niso moji geni, bmk.
chukerchek - Pet 19 Okt, 2007 11:29
Naslov sporočila:
žalostno, da se mama celo zaveda in ne ukrene ničesar. sama vem da vzgoja ni mačji kašelj, ampak se mi zdi da če se nečesa zavedaš je prav da to popraviš. Kaj te pa stane? Kaka ura delanja nalog skupaj ali igranja več na dan in so vsi veseli.

Ubogi otroci no...
časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Powered by phpBB2 Plus and Kostenloses Forum based on phpBB