| Avtor |
Objave |
 Gost
1.0 flika/e
|
|
Provokativna in nenavadna vprašanja na okroglih mizah katoliškega študentskega centra - Samozadovoljevanje celibaterjev, poroka da ali ne, istospolne zveze
Maribor - "Ali se celibater samozadovoljuje?" je vprašanje iz občinstva prenesla voditeljica prve okrogle mize na letošnjih, po obisku in odzivu obiskovalcev izredno uspešnih, Nikodemovih večerih v Slomškovi dvorani v Mariboru. Vprašanje ni bilo edino provokativno in za običajno razumevanje cerkve na Slovenskem nenavadno, morda celo neprimerno. Take so bile vse teme štirih zaporednih okroglih miz, ki so jih organizirali v Katoliškem študentskem centru Sinaj, resda svojevrstni alternativi v slovenski cerkvi. Občinstvo je bilo navdušeno. Cerkev se počasi odpira in začenja previdno govoriti o stvareh, ki so običajna za družbo in torej tudi za cerkev.
V vodstvu Sinaja so se dobro pripravili na letošnjo novost, to je okrogle mize s premišljeno izbranimi gosti. Vsak pogovor je ponudil različne poglede, od zagovornikov cerkvenih stališč do strokovnih analiz "od zunaj" do ljudi, ki so na vprašanja odgovarjali iz svojih življenjskih izkušenj. V vodstvu Sinaja so namreč presodili, da je danes, v času kulturnega in duhovno-religioznega pluralizma, treba "graditi dialoški most" . Po njihovem so katoličani prisotni s svojo vizijo in vrednotami, a ne kot tisti, ki imajo v žepu absolutno resnico, ki bi se ji vsi morali pokoravati, pač pa kot tisti, ki "jim je zaupan večtisočletni zaklad" . "Tega naj ne hranimo zase, marveč naj ga delimo z drugimi; hkrati pa se v ponižnem poslušanju učimo od sogovornika," pravijo v Sinaju. Po njihovem "pogoj za dialog ni konsenz na vsebinskem nivoju, pač pa spoštovanje različnosti in zmožnost argumentiranja" , njihov namen pri organizaciji okroglih miz pa je "omogočiti vsebinsko verodostojen pogovor, ki naj ne bo golo akademski, pač pa življenjski" .
Samozadovoljevanje
S tega vidika je vprašanje, ali se mora celibater samozadovoljevati, popolnoma "življenjsko" , zanimivo in tudi pomembno.
Mlajše redovnice Andreje Godnič, gostje okrogle mize o tem, koga ljubi celibater, ki ji je voditeljica namenila vprašanje o samozadovoljevanju, to ni zmedlo. Po njenem je treba upoštevati, da so celibaterji, torej tudi ona, ljudje kot drugi. Godničeva je pojasnila, da v posvečenem življenju ne govorijo o celibatu, temveč o popolni podaritvi Jezusu Kristusu - njo, pravi, je osvojil Jezus Kristus. Po njenem celibater ne potrebuje samozadovoljevanja, če se "podari scela". Godničeva verjame cerkvi, ki pravi, da je celibat karizma, dar duhovnikom, ki zaslišijo klic. Pri tistem pa, ki se ne more popolnoma predati Kristusu oziroma ne zmore takšne podaritve življenja, je po njenem "drama" . Take vidi, zazna oziroma začuti, "kot pri možu, ki je v zakonu nepotešen" ; taki ljudje so po njenih besedah "prosojni" . Po njenem torej celibater ne potrebuje samozadovoljevanja, če se zmore popolnoma predati, sicer pa je po njenih besedah samozadovoljevanje "moralno gledano, vemo, greh" .
Poročenost, neporočenost?
Kje je v Bibliji podlaga za celibat, ki ga je katoliška cerkev uzakonila?
"V Svetem pismu je ni, je pa tam samskost nakazana kot možnost in kot kvaliteta," meni pastoralni teolog Vinko Škafar . Njegov vzor je odločitev Jezusa Kristusa za samsko življenje, odpoved zakonu zaradi nebeškega kraljestva, celibat pa prostovoljna izbira in božji dar. Po Škafarju je Kristus zagotovilo, da je tudi v samskosti možno "biti za druge" .
Mlada evangeličanska duhovnica Jana Kerčmar (tudi mati Jana in oče Aleksander sta duhovnika) pa pravi, da ceni ljudi, ki so tako predani Kristusu, vendar misli, da je potreba po zakonskem življenju in po družini normalna človeška zadeva. Navsezadnje se je leta 1525 tudi Luter poročil s Katharino von Bora, ki je bila redovnica, in ostala sta enako predana Kristusu. Po Kerčmarjevi lahko poročeni poleg tega, da ljubijo partnerja in družino, prav tako dobro ljubijo tudi Kristusa.
Dve večji cerkvi, evangeličanska in pravoslavna, v Svetem pismu ne najdeta podlage za predpisani celibat, zato so njuni duhovniki lahko poročeni. čeprav vzroka za padanje števila katoliških duhovnikov ni mogoče videti samo v celibatu, pač pa šele v povezavi z mnogimi drugimi družbenimi in kulturnimi dejavniki, je na vprašanje, kaj bi katoliška cerkev izgubila z odpravo celibata, sociolog religije Marko Kerševan odgovoril, da bi se najbrž spremenil profil duhovnika, spremenili bi se odnosi znotraj katoliške cerkve, pa tudi odnosi med cerkvijo in njenim okoljem. Po njegovem pomeni celibat ločevanje, elitarnost, distanco do družbe oziroma širšega okolja. Kolikor ima celibat pozitivne učinke za cerkev (usmerjenost v skupnost, večja enotnost, osredotočenost ...), ima tudi negativne plati. Položaj duhovnika v katoliški cerkvi je drugačen kot v drugih dveh velikih krščanskih cerkvah. Tam je duhovništvo služba znotraj običajne družbene delitve dela med ljudmi, resda za tiste s "posebnimi darovi" , medtem ko je v katoliški cerkvi položaj duhovnika "povzdignjen" .
O ljubezni istospolnih partnerjev
Poleg okroglih miz o nasilju za štirimi stenami in o poroki oziroma vprašanju, ali je zakon še izbira večine, je bila za cerkveno okolje najbolj vznemirljiva seveda tista o ljubezni istospolnih partnerjev. A da ne bo pomote - reakcije občinstva (kakih 400 ljudi, dvorana je bila vse štiri dni nabito polna, ljudje so morali stati tudi pred vrati) so bile daleč od zadrtosti, zavračanja, obsojanja, zaničevanja, zgražanja in podobno, kot bi morda pričakovali glede na izjave in stališča vidnih predstavnikov cerkve o homoseksualnosti.
Še pred začetkom okrogle mize je občinstvo nagradilo z dolgim in vznesenim aplavzom homoseksualni par za pogum, da sta prišla; in med okroglo mizo še večkrat odobravajoče pritrjevalo Mitji Blažiču, ko je odgovarjal moralnemu teologu Ivanu Štuhecu, da homoseksualnosti ni treba - in je tudi ni mogoče - zdraviti, saj gre le za eno od oblik spolne identitete, ki jo je treba pustiti ljudem, da jo živijo; ne pa jih namesto tega zaradi nje "kaznovati" , diskriminirati, moralno diskvalificirati, poniževati in jim kratiti pravice, ki so za različnospolne že dolgo povsem običajne in vsakdanje. Nič velikega ali posebnega, samo priznanje resnice - istospolna partnerja živita skupaj, a skupaj ne moreta najeti stanovanjskega kredita; sta partnerja, a ko se eden znajde v bolnišnici, se osebje do njega mora obnašati, kot da je popoln tujec (ne smejo mu povedati nič o bolezni partnerja niti mu dati drugih informacij itn.); ko eden od partnerjev umre, mora drugi za pogrebom kot tujec, ne pa kot njegov bližnji, kar je dejansko bil. In če bi v zakonodaji uredili take stvari tudi za istospolne, zato ne bi bilo niti ene različnospolne poroke manj in niti ene družine ali enega otroka manj, zagotavlja Blažič.
Že mogoče, je menil Štuhec, vendar zakonska izenačitev homoseksualne in heteroseksualne skupnosti ne pride v poštev zato, ker kratko malo ne gre za enaki skupnosti in ju ni mogoče izenačiti; ne odrekam vam človekovih pravic, ki vam gredo kot drugim, "odrekam vam pravice, ki jih ne morete imeti po naravi stvari," je menil Štuhec in utemeljeval tezo, da je "bipolarnost" moškost-ženskost naravna danost.
"Ampak v moji naravi je, da sem gej," pravi Blažič.
Dejan Pušenjak
Vir: Delo - kronika; 30.11.2003
|
|
|
|
|
|
| |
|
|
|
|
Poglej naslednjo temo
Poglej prejšnjo temo
NE moreš Objaviti novih Tem
NE moreš Odgovoriti na to Temo
NE moreš Urejati svojih Objav
NE moreš Izbrisati svojih Objav
NE moreš Glasovati na Objavah
Ne moreš prilepiti datoteke na tem forumu
Ne moreš Prenašati datotek na tem forumu
|
časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
 104789 Attacks blocked
|
|
|
[ Time: 0.3512s ][ Queries: 36 (0.0989s) ][ Debug on ] |
|
Koledar
