| Avtor |
Objave |
 Admin.
Administrator
Starost: 94
Pridružen/-a: 21:33, 29-Okt-2004
objave: 3924
Teme: 1316
3126.1 kinta/e
100.0 šold/e
-5400.0 flika/e
|
|
FEJS-ov izlet Balkan ExPress v Madrid in Lizbono je bil pravi "road trip" (1)
Muzikantos? Studentos? Teroristos?
Šoferja avtobusa sta se na pot po Evropi odpravila brez avtokarte - "Kako, za vraga, ste se vi, ki ste se še pred nekaj leti streljali, znašli v istem kombiju?" je zanimalo policista
Foto: Simona Drevenšek
Vročina nas je pregnala na mestno plažo v Nici.
Forum za evropske študente novinarstva (FEJS) je neprofitna organizacija, ki vedno pogosteje organizira ekskurzije po širši Evropi. Tokrat so bili študenti iz Bosne tisti, ki so organizirali prvi Balkan ExPress, udeležile pa so se ga vse nacije bivše Jugoslavije. Madrid-Lizbona, s postanki in ogledi Nice, Salamance, St. Tropeza, Marseilla, Genove in Monaka. A pot do omenjenih krajev še zdaleč ni bila preprosta. Za začetek so za dva dni prestavili že sam odhod. Zakaj? Ker študentje iz Beograda niso dobili vizumov. Šele po poglobljenih pogovorih s španskim veleposlanikom je končno sledila izročitev potnih listov z vso dokumentacijo. Tisti ponedeljek je bil torej v znaku napetosti. Kdaj točno odrinemo iz Ljubljane, ni vedel nihče. Ob treh zjutraj je naposled pozvonilo. "Ne skrbi, mi smo šele v Zagrebu. Te pokličem, ko bomo v Sloveniji, a pred četrto zjutraj nas zagotovo ne bo," mi je povedal Asim. Hmm. Se že začenja...
Stiski rok, objemanje s tistimi, ki se nismo videli vse od Exit festivala v Novem Sadu, in vprašanje, zakaj sem edina Slovenka... To sem raje preslišala. Kar nočem verjeti, da se ni prijavil nihče drug.
Ti pa kar v kombi
Prtljago so hitro pospravili v avtobus, in ko sem se že vzpenjala po stopnicah, mi je Miloš povedal, da je avtobus poln in da grem s kombijem. Ne, to ni bila šala! Torej, v kombi k osmim neznancem. Novih prišlekov nihče ni najbolj vesel, a smo se na srečo hitro ujeli. Po uri vožnje smo bili prava družinica, ki živi po načelu "vse v kombiju je naše". Amir, Macko, Enis, Ivan, Tanja, Saška, Bojan in Faruk so bili odlična družba, ki je ves čas poslušala Lepo Breno in Halida Bešlièa. Na poti do Genove je avtobus izginil. Po telefonu sta šoferja avtobusa, ki še nikoli nista vozila drugje kot po Mostarju in njegovi okolici, klicala, kam naj gredo. Stara zgodba - ponovno sta zgrešila odcep! Vse to bi bilo veliko lažje, če bi bila imela s seboj avtokarto Evrope. Njuna pot se je namreč končala pri Sloveniji! "Kako si sploh upata na tako dolgo pot brez karte?" je spraševal Macko. Faruk pa je hitro dodal, da so to pač "seljaki", ki mislijo, da je dovolj, če gledaš le table ob avtocesti. Dvajset kilometrov pred Genovo je naš kombi začel obupno cviliti. Ustavili smo in modrovali o morebitni napaki. Dve uri sta minili, preden nam je ustavila ženska, ki je govorila angleško, za nameček pa je imela tudi brata, ki je avtomehanik. S polžjo hitrostjo smo se spuščali po ovinkasti cesti proti pristaniškemu mestu in zavili v prvo Renaultovo delavnico. Manjkal je vijak na kolesu, kar je pomenilo, da moramo s popravilom počakati do naslednjega dne. Asim in avtobusna ekipa nas, kot smo pričakovali, nista čakala. Veselo so nadaljevali pot proti Nici. Panični nismo bili, le jeza se je kuhala v nas. Naš "road trip" se je začel kot v filmu... Poiskali smo prenočišče in se odpravili na ogled Genove. Restavracije, butiki, cerkve in nešteto McDonaldsov. Nikjer pa žive duše. Po vseh naporih smo le našli pivnico in naročili italijansko pivo, a ga nismo dobili. Natakarica nam je prijazno razložila, da italijanskih piv ne pije nihče, ker so "ogabna". Zato pa smo dobili korziško pivo Pietra in nekaj italijanskih prigrizkov - šefu smo namreč razložili, kaj vse se nam je zgodilo, tako smo dve "rundi" pili na račun hiše.
Foto: Simona Drevenšek
Potem pa v kombi, kjer smo si pripravili pravi spalnik. Dva sta spala v prtljažniku, na potovalkah in blazinah za na plažo, eden na tleh med sedeži, trije na sedežih, preostali pa so veselo prepevali s šoferjem in mu delali družbo.
Naš vrli prvi šofer Macko je vozil do Nice. Vročina nas je pregnala na mestno plažo. Trije smo bili brez prtljage. V takšnih trenutkih se človek najbolj razveseli razprodaj. Kopalke za pet evrov so zlata vredne. Proti večeru - na plaži ni bilo nikogar več, saj Francozi nekje ob šestih zvečer zapustijo plažo - smo se tudi mi odpravili na potep po mestu in ogled nekaterih znamenitosti.
En, dve, tri..., koliko vas sploh je?
Potem pa v kombi, kjer smo si pripravili pravi spalnik. Dva sta spala v prtljažniku, na potovalkah in blazinah za na plažo, eden na tleh med sedeži, trije na sedežih, preostali pa so veselo prepevali s šoferjem in mu delali družbo. Žur je bilo treba tudi zaliti s steklenico francoskega vina - da se lažje zaspi. Na francosko-španski meji, kjer nikogar ne zaustavijo, smo bili mi edine žrtve. In vse to samo zaradi registrske tablice in glasnega prepevanja, ki je treslo kombi. ""Dokumentos", prosim," je dejal policist. Macko nas je pričel buditi. Iz kombija smo capljali eden za drugim in policistu, ki je najprej videl le tri ljudi, potem ko je odprl vrata, pa še štiri in dva v prtljažniku, ni bilo nič jasno. "Muzikantos?" je vprašal. "Ne, ne. Studentos," smo odvrnili soglasno. Pregled potnih listov ni obetal nič dobrega. Naša Makedonka Saška, ki živi v Beogradu, je imela vizum v kolektivnem srbskem potnem listu, ki je bil skupaj z drugimi udeleženci že nekaj kilometrov pred Madridom! V polomljeni mešanici španščine, francoščine, angleščine in italijanščine smo policistu pojasnili tehnično okvaro. "Dobro, grem pogledat v drugi računalniški sistem, če ima res vizum," je dejal. V spremstvu še enega policista se je vrnil čez slabo uro in začel Macku dajati potne liste, govoreč: "Bosna, Srbija, Hrvaška, Slovenija. "Teroristos"?" Sledila sta minuta molka in nikalni odgovor. "Ja, ja, saj razumem. Ampak, kako za vraga ste se vi, ki ste se še pred nekaj leti streljali, znašli v istem kombiju?" ga je zanimalo. Razlaga je bila preprosta, a mu v angleščini nismo mogli ničesar dopovedati. Faruka, postmodernega muslimana, pa je najbolj zanimalo, kje bi lahko dobil tekilo. "Žal nikjer ob avtocesti ne morete dobiti pijače, v trgovinah pa je ne prodajajo oddesetih zvečer do osmih zjutraj," nam je prijazno pojasnil. Žalosten pogled ga je omehčal, tako nam je na kos papirja napisal geslo, ki smo ga lahko "unovčili" v gostišču, oddaljenem tri kilometre! Potem ko smo natakarju pokazali listek, smo dobili pijačo brez zapletov.
Pred nami je bilo še deset ur vožnje do Madrida, ko se je Faruk spomnil, da je izgubil uho. Ne, to ni bil hec. "Alo, pa vi veste, koliko stane umetno uho? Daj, prižgi luč, da pogledam, ali je kje med sedeži!" Vsi v smeh. "Ja, ja, meni ni bilo nič smešno, ko mi je "snajperist" odstrelil uho," je še dodal. No, po petnajstih minutah smo uho le našli in nadaljevali vožnjo proti Madridu.
Pot po pusti pokrajini je bila dolga, a ker ponoči na cesti ni nikogar, smo v predmestje Madrida prispeli že ob devetih zjutraj. Poiskali smo avtobus, našli hostel in se pripravili za nove dogodivščine - prepričani smo bili, da se bo v desetih dneh zgodilo še marsikaj, in imeli smo prav...
Simona Drevenšek
Preberi vse...
Izvor: Večer
Večer - dnevne novice
|
|
|
|
|
|
   |
   |
|
|
|
Poglej naslednjo temo
Poglej prejšnjo temo
NE moreš Objaviti novih Tem
NE moreš Odgovoriti na to Temo
NE moreš Urejati svojih Objav
NE moreš Izbrisati svojih Objav
NE moreš Glasovati na Objavah
Ne moreš prilepiti datoteke na tem forumu
Ne moreš Prenašati datotek na tem forumu
|
časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
 104807 Attacks blocked
|
|
|
[ Time: 0.2386s ][ Queries: 40 (0.0892s) ][ Debug on ] |
|
Koledar
