| 
 
|  
	 
		| 
 
| Avtor | Objave |  
|  Bassman Administrator
 
  
  
 Starost: 118
 Pridružen/-a: 9:52,  20-Nov-2003
 objave: 10490
 Teme: 2469
 Kraj: Ljubljana
 134069.9 kinta/e
 1015531.8 šold/e
 10048.2 flika/e
 
 
  
   |  
 
 
| 
| 
 |  
| Tole je sicer šlo okrog po mailu in najbrž ste že vsi brali, pa za tiste, ki še niste! 
 V primežu proračunske mafije
 
 BRECELJ Erik,  22.04.2006
 
 
 Danes je sreda, dan, ko načrtujemo program operacij za naslednji teden.
 
 Obračam seznam s 43 čakajočimi bolniki, ki so samo na mojem spisku.
 
 Podobno  kot drugi kirurgi z našega Oddelka za onkološko kirurgijo.
 
 Naslednji teden je en dan praznik. Poleg tega se moramo 25. aprila
 
 zaradi servisa izseliti iz dveh operacijskih dvoran, ki ju imamo po poplavi
 
 l. 2002 in  zaprtju operacijskega bloka v stavbi A v najemu v Kliničnem
 
 centru.
 
 Tako  bomo operirali samo na dveh mizah dnevno. Koga naj dam na
 
 operativni program? Do sredine aprila sem letos operiral 90
 
 bolnikov. Teh 43 lahko torej operiram v mesecu in pol. Za nekatere
 
 je to žal prepozno. Pri izbiri si skušam pomagati z opombami, ki si
 
 jih napišem ob vsakem bolniku: pri mladem fantu: ima 3 tedne
 
 starega otroka, pri obupani ženski: mati samohranilka, pri
 
 nebogljeni starki: tumor hitro raste, pri naslednjem:
 
 se duši, pri mladem dekletu: na koncu z živci zaradi čakanja, pri zadnjem:
 
 krvavi. Drugi teden bom operiral največ dva dni. Lahko bi operiral
 
 4 dni, pa žal ni dovolj operacijskih dvoran. Ostalo bo še skoraj 40
 
 bolnikov plus novi, ki bodo prišli v ambulanto. Zopet bo edina
 
 rešitev popoldansko in sobotno delo, brez dodatnega programa in
 
 dodatnega plačila.
 
 če smo bili po poplavi l. 2002 še ponosni na to, da smo z delom
 
 izven rednega delovnega časa spravili čakalno listo na 3 tedne, so
 
 danes občutki drugačni. Osebje dela v nemogočih razmerah. Ob tem,
 
 da imamo končano novo stavbo s sedmimi operacijskimi dvoranami, z
 
 oddelkom, ki bi mu težko našli par tudi izven naše države. V
 
 skladišču imamo do selitve zapečateno vrhunsko opremo, ki pa je žal
 
 ne moremo uporabiti samo zato, ker še vedno živimo v balkanski
 
 državi.
 
 Gradnja kirurškega oddelka se vleče že več kot 10 sramotnih let. Do
 
 poplave v stavbi A l. 2002 je bilo jasno, da politika ni imela
 
 namena zgraditi novega kirurškega oddelka. Po poplavi smo jo skupaj
 
 z bolniki (nekateri
 
 so
 
 žal že pokojni) prisilili v gradnjo. Nepričakovano smo se zaradi
 
 velike investicije soočili z ljudmi, ki so obogateli na račun
 
 investicij v zdravstvu. Zaradi nesodelovanja< smo bili deležni
 
 nerazumnega poniževanja z njihove strani in s strani takratne
 
 politike. Kljub temu, da smo v letih po poplavi povečali število
 
 operacij za skoraj 100%, smo ves ta čas dobivali le polena pod
 
 noge. Edina uteha so nam bolniki in rezultati našega zdravljenja,
 
 ki so primerljivi ali celo boljši kot v najbolj razvitih zahodnih
 
 državah.
 
 Ko je že pred enim letom kazalo, da se bomo preselili iz
 
 avstro-ogrske konjušnice, se je vse končalo pri operacijskih mizah.
 
 Po dveh letih razpisov za operacijske mize in pritožb smo se sedaj
 
 znašli v brezizhodnem položaju. Miz, ki bi nam omogočile
 
 preselitev, očitno še dolgo ne bo.
 
 Bolniki pa čakajo. V propadajoči konjušnici. Skozi okno lahko le
 
 nemo opazujejo končan novi oddelek z večinoma že kupljeno opremo,
 
 ki propada v skladišču. Poleg tega so stroški zaradi gostovanja v Kliničnem
 
 centru vsaj 150 milijonov tolarjev letno. Blagor državi, ki si
 
 lahko privošči takšno zapravljanje denarja.
 
 Zaposleni smo se že navadili na katastrofalne razmere v stavbi A.
 
 Ne moremo pa se navaditi na smrad, ki se širi iz javnih razpisov.
 
 Za koga je napisana zakonodaja o javnih razpisih, ki že dve leti
 
 onemogoča nakup operacijskih miz za slovenske bolnišnice, na
 
 katerih bi reševali življenja bolnim ljudem. Koga ščiti? Bolnike in
 
 proračuna prav gotovo ne. Pisana je na kožo dobičkarjev, ki z
 
 javnimi razpisi služijo vrtoglave vsote. Ob takih zaslužkih seveda
 
 lahko čakajo več let na rešitev razpisov in jih po potrebi tudi
 
 sesuvajo in usmerjajo v pravo smer, tudi s pomočjo državnih
 
 uradnikov in funkcionarjev. Zaradi astronomskih zaslužkov popolnoma
 
 legalno blokirajo ustanove, ki naj bi služile državljanom. Škoda
 
 prostora, da bi našteval seznam ljudi, ki so vpleteni v lobiranje
 
 zaradi nakupa operacijskih miz.
 
 Obnašajo se, kot da bi kupovali igralniške mize in ne operacijskih,
 
 na katerih naj bi reševali človeška življenja. če na žalost ni bilo
 
 nič nenevadnega, da so ti ljudje pod prejšno vlado zelo uspešno
 
 ribarili v kalnem, mi tudi sedaj počasi postaja jasno, da ti isti
 
 ljudje počnejo to še naprej tudi pod sedanjo oblastjo. Žal je
 
 sedanja vlada šibkejša od njih in zakona o javnih naročilih, ki tem
 
 dobičkarjem omogoča legalno korupcijo.
 
 Kdo sploh usmerja in nadzira investicije v zdravstvu? Prepričan
 
 sem, da minister Bručan nima te moči. Mogoče je bil iskren v želji,
 
 da bi končno kupil te uboge mize, še bolj pa bi mu verjel, če bi
 
 mize zaradi katastrofalnega stanja v stavbi A kupil urgentno mimo
 
 razpisa. Pa tega ne more oz. si ne upa.
 
 Pa tega pisma ne namenjam politikom. Nima smisla. Obračam se na
 
 bolnike, ki so bili zdravljeni v stavbi A, in na njihove svojce.
 
 Prosim vas, napišite, kako je doma čakati na operacijo zaradi raka.
 
 Opišite svoje občutke, ko ste prvič prestopili prag stavbe A, kako je, če v
 
 prenatrpani sobi ne moreš pojesti obroka hrane za mizo, kako je zjutraj
 
 čakati v vrsti na stranišču, opišite smrad, ki se širi iz počene
 
 kanalizacije, ter kako izgleda nakladanje bolnikov v rešilni avto po snegu in
 
 dežju in prevoz v Klinični center na operacijo, opišite, kakšen je občutek,
 
 ko prideš na operacijsko mizo v premočeni obleki, kako se je prijetno< v
 
 poletni vročini po večurni operaciji peljati v rešilcu iz
 
 Kliničnega centra nazaj v stavbo A - po razriti cesti, ki postoteri
 
 bolečino. Opišite, kako težko je verjeti v ozdravitev v prenatrpani bolniški
 
 sobi ob umirajočem bolniku.
 
 Pošljite to svojim politikom, ministrom, predsednikom, prejšnim in
 
 sedanjim, skorumpiranim funkcionarjem, lobistom brez vesti,
 
 nenasitnim direktorjem, urednikom, ki nočejo objavljati prispevkov
 
 o sramoti v stavbi A, varuhu ne vem kakšnih človekovih pravic. Ne
 
 pozabite pripisati, da ste to doživeli v Ljubljani. Ti gospodje so
 
 sebe in mnoge izmed nas prepričali, da se to lahko dogaja samo v
 
 neki od nas zelo zelo oddaljeni in nerazviti državi.
 
 dr. Erik Brecelj, dr. med., spec. kirurg, Ljubljana
 |  
|  |  |  |  
| 
 
 
 
 |  |  
|      |       |  
|  |  
| 
 
 
 
 
 
 | Poglej naslednjo temo
 Poglej prejšnjo temo
 NE moreš Objaviti novih Tem
 NE moreš Odgovoriti na to Temo
 NE moreš Urejati svojih Objav
 NE moreš Izbrisati svojih Objav
 NE moreš Glasovati na Objavah
 Ne moreš prilepiti datoteke na tem forumu
 Ne moreš Prenašati datotek na tem forumu
 
 |   
 
časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
  153822  Attacks blocked
 |  
 |  
 
	| [ Time: 1.8553s ][ Queries: 34 (1.5708s) ][ Debug on ] |  |