| Avtor |
Objave |
 Bassman
Administrator
Starost: 117
Pridružen/-a: 9:52, 20-Nov-2003
objave: 10490
Teme: 2469
Kraj: Ljubljana
134069.9 kinta/e
1015531.8 šold/e
10048.2 flika/e
|
|
Robert Markovec
Ko sem odraščal, me je moj starejši brat vedno spodbujal. Bila sva devet mesecev razlike. Jaz sem bil vedno zdrav in vse sem jemal bolj zlahka. Brat pa je prav nasprotno, imel težave v šoli, težave s prehrano, z dihanjem, v bistvu je imel težave s celotnim svojim življenjem. Ena stvar, ki pa jo moram priznati, da je jaz nisem imel, on pa, je bila pogum. Moj brat se je vsako jutro zbujal v bolečinah. O tem mi je pogosto pravil in mi hkrati zabičal, naj ne povem staršem. Vedel sem, da to zanju ni bila skrivnost, a nista želela še dodatno razpihovati negativnih čustev, ki so nas zaradi tega obdajala. Tako sem se vedno delal, kot da je to najina mala skrivnost.
Z leti je imel moj brat še več operacij, odstranjeval je en problem za drugim. V bolnici je bil več časa kot zunaj nje in za vso družino je bil pravi blagoslov, ko je bil lahko doma, še posebej za praznike, da smo bili lahko skupaj. Nikoli se ni pritoževal in se spraševal, »zakaj ravno jaz?«. Jaz sem imel nekoč manjšo operacijo pruha, pa sem bil tisti čas, v to sem prepričan, mamina najhujša nočna mora.
V šoli sva z bratom hodila v isti razred. Ko sem jaz preživljal poletne počitnice ob igri, plavanju, tenisu in nasploh zabavi, je on odšel k dopolnilnemu pouku v poletni šoli, da je lahko ostal v istem razredu kot jaz. Ko sem jaz odhajal s taborniki, je on ostal doma, ker mu niso dovolili iti zraven. Ko sem igral košarko, je sedel ob strani igrišča in navijal zame (moj najbolj zvesti navijač) in čakal na dragocene trenutke, ko mu bo trener dovolil vsaj za nekaj minut vstopiti v igro in z menoj metati na koš.
Vedno sem mislil, da sem jaz tisti, ki ima srečo, nekdo, ki je imel ves čas vsega na pretek. Ko sem postajal starejši in bolj zrel, sem spoznal, da je bil pravzaprav moj brat tisti s srečo. Vsak trenutek vsakega dne je izkoristil in izživel polno, kot je le lahko. Zanj je bil vsak vdih darilo in vsak dosežek le to – dosežek. Za stvari, ki sem jih jaz jemal kot samoumevne, je bil on srečen in hvaležen. Ko sem bil jaz na vrhu pri svoji igri, je bil on na vrhu sveta. Jaz sem se vse bolj oziral na svojo prihodnost, na vse dosežke, ki bi jih rad uresničil, ob tem pa sem pozabil, da je vse, kar imam, le ta trenutek in da edino na to lahko vplivam. Tega me je naučil moj brat. O prihodnosti ni veliko razmišljal. On ni imel prihodnosti. Vse kar je imel, je bil sedaj, en velik sedaj, zanj je bil hvaležen in lahko povem, da je bil najsrečnejši človek, kar sem jih poznal, navkljub vsem tegobam, ki mu jih je prineslo življenje.
Nikoli ne bom pozabil svojega brata in poguma, ki ga je imel. Vsi mi se lahko učimo od takšnih ljudi, kot je bil on. Večkrat bi se morali dvigniti nad naše življenje in biti hvaležni že zgolj zato, ker to lahko storimo. Ker živimo.
vir:http://www.mojuspeh.com/zgodba22.shtml
|
|
|
|
www.vakciji.si ------------------ www.povej.com
|
|
   |
      |
Bassman
Administrator
Starost: 117
Pridružen/-a: 9:52, 20-Nov-2003
objave: 10490
Teme: 2469
Kraj: Ljubljana
134069.9 kinta/e
1015531.8 šold/e
10048.2 flika/e
|
|
Danes, ko sem se praktično cel dan premetavala po postelji in prelistavala izpitno literaturo, so se v mojo glavo (kot ponavadi) prikradle misli, popolnoma ne v zvezi s snovjo:)
V bistvu sploh ne vem kako sem na to prišla…ampak, ker so človeške misli tako brezmejne kot je brezmejno morda samo še vesolje, so pač tudi te misli bile čisto nekaj normalnega.
Začela sem namreč razmišljati, kako čudni smo pravzaprav ljudje…predvsem ta naš “zahodni svet”, kjer vlada čas nenehnega drvenja sem in tja, pohlepa, prakično vse se vrti okoli denarja, človeški odnosi zgubljajo svoj pomen, še pristno ljubezen je težko najti, kaj šele jo živeti. Vsi skupaj smo ujeti v nek vrtinčast tok, v katerega te družba in sistem nenehno potiska vedno bolj in bolj v središča, dokler se lepega dne ne zaveš, da te je le-ta pogoltnil vase in da te nikoli več ne bo spustil iz svojega globokega grla. Kako brezveze vse skupaj…kam so šle tiste malenkosti, ki naj bi nas delale srečne, časi ko je človeški nasmeh in topla beseda še nekaj pomenil, ko so bila prijateljstva še čista in iskrena, ko je bila ljubezen igra dveh src, rož in poezije…vse to danes izginja, ker sami sebe zastrupljamo in se potiskamo vedno globje v kotel stresa, mračnih misli, živčnosti in nenehne napetosti, ki človeka neizmerno utruja.
Pa sem se potem zamislila, čemu je temu pravzaprav tako…in zakaj nekje so ljudje, ki znajo živeti drugače. Ki znajo iz malega ustvariti veliko. Ki v rumenem madežu vidjo žareče sonce. Kako zelo prav imajo! Zakaj se človek večkrat tega ne zaveda? Zakaj vsi sledimo istemu “kardelu”, ki nas vodi zgolj in samo v povprečje in dokaj klavrno življenje, kjer so druženja z znanci eno samo veliko jamranje in tarnanje, čeprav bi vse skupaj bilo popolnoma nepotrebno. Zakaj vse prevečkrat vidimo le slabe strani v vsaki stvari…zakaj moramo tu pa tam pobegnit iz sivega vsakdana (pa četudi na čisto drug konec sveta), da se zavemo kakšno srečo pravzaprav imamo???
Idioti! Katastrofa! Smeh, sreča, prijazna beseda in optimizem, bi morali predstavljati osnovno vodilo vsakemu, pa se kdo na to sploh kdaj spomne. Škoda da se ne…oz.se premalokrat. Morali pa se bi skos.
Danes je bil tak dan, ko so mi te misli krajšale čas, ko sem ugotovila, da je to tarnanje o izpitih tak bulšit, da bolš da smo kr tiho in zadržimo zase (če že), da je jamranje kk hudo je v službi (govorim na splošno) tut totaln bulšit in kot tak spet obupno nepotrebn, da so to samo stvari, ki nam bi morale predstavljati izziv, nam dajat vedno novo energijo, da bi lahko uživali ob svojem uspehu ali se učili iz svojih napak. Da je jamranje o tem kk nam je dolgčas, praktično največji bulšit od vseh…zato ker toliko stvari, kot imamo mi na razpolago za počet…don’t even get me started!!!
Res, mogli bi si večkrat vzet čas za pozitivne misli in bit srečni kaj vse imamo…srečni za prijatelje, družino, partnerja, za neskončno možnosti, ki se nam odpirajo, pa si jih ne upamo niti zamisliti, kaj šele, da se jim bi odprli sami, za smešn večer, za premnoge skrivnosti, za neše prisrčne živalske prijatelje, za smešne prigode, neverjetne spomine in še tisoče morda popolnoma nepomembnih stvari, ki pa postanejo še kako pomembne, ko se ti zaradi njih prikaže nasmeh na obrazu.
Js sem srečna za vse to in jutri grem srečna na izpit:)
Iz globokoumnih misli, vam želim lep preostanek dneva;)
Vec je vrime da se pomirim sa svitom
i tiho (k’o da zaronim na dah),
u svemu sad mogu naci nesto lipo
i reci: “Zivote dobar ti dan!”
vir:http://lena.rebootcomic.com/arhiv/ko-bi-se-clovek-veckrat-zavedel-kako-srecen-pravzapr av-je/
|
|
|
|
www.vakciji.si ------------------ www.povej.com
|
|
| |
|
|
|
|
Poglej naslednjo temo
Poglej prejšnjo temo
NE moreš Objaviti novih Tem
NE moreš Odgovoriti na to Temo
NE moreš Urejati svojih Objav
NE moreš Izbrisati svojih Objav
NE moreš Glasovati na Objavah
Lahko prilepiš datoteke na tem forumu
Lahko Prenašaš datoteke na tem forumu
|
časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
 104783 Attacks blocked
|
|
|
[ Time: 0.5122s ][ Queries: 36 (0.2726s) ][ Debug on ] |
|
Koledar
