Zanimivo se mi zdi, kako malo ljudi ve, kaj je v resnici gospodarska rast, pa čeprav se je načeloma vsak povprečen slovenceljček nekoč v šoli gulil eksponentno funkcijo ali obrestno obrestni račun.

Morda pa je po svoje celo dobro, kako hitro se pozabi takšne in podobne reči, saj bi sicer marsikomu ob poslušanju izjav politkomisarjev in njihovih zvestih služabnikov, ki se predstavljajo kot (gostilniški) ekonomisti, v dnevno-informativnem pranju možganov, postalo vsaj krepko slabo. Ali pa je žolčno izlivanje (pardon - nalivanje) v fancy kavarnicah posledica ravno post-travmatskega stresa, ki sledi izpostavljenosti preveliki vsesplošni brutalnosti www.povej.net starlet (jebejo nas na suho, press) v ožji in širši povezavi z našim butalskim visokim zborom.

Ker sem po duši matematik, si bom dovolil z matematično doslednostjo podkrepiti hipotezo, da nas poskuša nekdo imeti pošteno za norca, ali pa je (kar je po mojem skromnem mnenju celo bolj verjetno) nekompetenten norec. No, ednina v tem primeru je zgolj metaforične narave, saj gre za celo krdelo zanesenjakov.

Pa začnimo na začetku: Ko v državi gospodarska rast pade pod 0%, je država uradno v obdobju (fazi) recesije. Za navidez nedolžno in celo na prvi pogled logično trditvijo, pa se skriva neznosen smrad. Da bomo razumeli zakaj, si poglejmo primer:

Citat:

Predpostavimo bakterijo, ki se razmnožuje v minutnem intervalu (kar je za bakterije dokaj sprejemljivo). Predpostavimo, da je oseba točno opoldne dokončno zbolela (količina bakterij je presegla kritično točko odpornosti telesa). - Ob 11:59 je torej bakterij bilo 50% glede na zmogljivost imunskega sistema. - Ob 11:58 je torej bakterij bilo 25% glede na zmogljivost imunskega sistema. - Ob 11:57 je torej bakterij bilo 12,5% glede na zmogljivost imunskega sistema. - Ob 11:56 je torej bakterij bilo 6,25% glede na zmogljivost imunskega sistema. - Ob 11:55 je torej bakterij bilo 3,13% glede na zmogljivost imunskega sistema. - Ob 11:54 je torej bakterij bilo 1,55% glede na zmogljivost imunskega sistema. - Ob 11:53 je torej bakterij bilo 0,78% glede na zmogljivost imunskega sistema. - Ob 11:52 je torej bakterij bilo 0,39% glede na zmogljivost imunskega sistema. - Ob 11:51 je torej bakterij bilo 0,20% glede na zmogljivost imunskega sistema. - Ob 11:50 je torej bakterij bilo 0,10% glede na zmogljivost imunskega sistema. ... Vprašanje za kviska: Kdaj se je oseba zavedla da je z njenim stanjem nekaj narobe? Èe poznamo teorijo kritične mase, bi rekli, da nekje, ko je vrednost presegla 1/7 (cca. 14%), torej nekje po 11:57, torej 2 do tri minute pred kolapsom imunskega sistema. To pa je veliiiko po okužbi (če upoštevamo, da so bakterijske kolonije velikostnega reda nekaj milijonov celic).

Kaj imajo bakterije s politično ekonomijo in recesijo, pri milem bogu? Hja, slo lep primer, kaj pomeni konstantna rast in kako pozno se pri konstantni rasti dejansko opazi, kdaj bo prišlo do kritičnega trenutka.

Gospodarska rast v Sloveniji bo letos "samo" 4,7%!!! Ampak, kaj pa dejansko pomeni takšna rast? Da bi to razumeli, se moramo spoznati s pojmom podvojitveni cikel. Skratka, v kolikšnem času se pri dolčeni rasti merjena količina podvoji. Dokaj natančen približek tega je, da konstanto 70 delimo s stopnjo rasti (zakaj 70? ker računamo podvojitev, 100% množimo z ln(2) ).

Pri gospodarski rasti samo 4,7% se torej produkt (količina dobrin na trgu) podvoji v slabih 15-ih letih. Za časa povprečnega življenja (75 let) se torej količina dobrin na trgu podvaintrideseteri. Kar pa za seboj potegne še eno malenkost - z vsako podvojitvijo produkta, se podvoji tudi količina virov (resursov = dela in surovin).

Ima pa ta podvojitev še eno zanimivo lastnost, ki je ne smemo spregledati. Oglejmo si na primeru:

Koda:

Obdobje         01 02 03 04 05 Poraba             1   2   4  8  16 Kumulativa       0   1   3  7  15

Vsaka podvojitev pomeni v tekočem obdobju večji produkt/porabo, kakor je bila vsota vseh predhodnih. Èe boste torej še kdaj slišali, da je prodaja v zadnjem desetletju bila večja od vse prodaje skupaj (v zgodovini podjetja) pred zadnjim desetletjem, boste torej sedaj vedeli, da to podjetje podvoji prodajo na deset let, oz. letno povečuje prodajo za. prbl. 14% oz. raste 14% letno.

Kaj pa za slovenijo pomeni 4,7% letna gospodarska rast letno. Vzemimo banalen primer npr. pekovske ponudbe. Èe danes v sloveniji peki proizvedejo ravno prav kruha, da nahranijo 2 mio Slovencev, bi torej pri samo 4,7% rasti proizvodnje po 15-ih letih proizvedli kruha za 4 mio oseb. Ampak vraga, komu sedaj ta kruh prodati??? In še drugo vprašanje... Ali bi peki dejansko po 15-ih letih živeli kaj slabše, če bi še vedno proizvajali kruh za 2 mio Slovencev?

Seveda ne. Ob ničelni rasti, bi torej peki bili enako premožni, kot so danes. Zakaj je vraga potem ničelna gospodarska rast razglašena za recesijo, oz. celo hujše - finančno krizo??? Uganili ste. Zaradi inflacije!

Kaj pa je inflacija? Inflacija je matematično-logična posledica obrestne mere (oz. gospodarske rasti). Tudi tukaj se namreč skriva past obrestno-obrestnega računa. Da boste razumeli paradoks, se pozabavajte z naslednjim preprostim vprašanjem:

Èe si sposodim VES denar tega sveta za eno leto po npr. 4% obrestni meri... In po enem letu vrnem VES denar tega sveta... Kje naj vraga dobim razliko 4%???

Odgovor na to vprašanje se imenuje inflacija (oz. "javni dolg"). Torej dolg, ki ga ni mogoče vrniti. Da bi ga teoretično bilo mogoče vrniti, je torej gospodarsko rast treba najmanj izenačiti z obrestno mero. To pa nas pripelje v hiperprodukcijo in hiperpotrošnjo. Samo zato, da se kolesje lahko vrti. Vrti pa se lahko zgolj v neskončnem sistemu. V končnem pa pride do težav (naravni zakoni in omejitve).

Spomnimo se npr. na zgornji primer o količinah pri podvajanju in pomislimo npr. na nafto. Èetudi bi sedaj našli čisto sveže vrtine, bi za naslednjih 10 - 15 let potrebovali natanko toliko nafte, kolior smo jo porabili v vseh dosedanjih 130 in nekaj letih od prvih vrtin.

Èe bi peki želeli rasti s 4,7% rastjo, bi pšenična polja, ki sedaj predstavljajo manjši delež Slovenije v času enega človeškega življenja zapolnila 32 krat večjo površino. Kje vraga bi pa živeli???

Itd. Zato gospoda moja, naslednjič, ko boste poslušali nebuloze naših umnih politkomisarjev in njihovih oznanjevalcev edine zveličavne resnice, preden slepo verjamete njih besedam, naredite preproste zdrave kmečke računice. In če vam slučajno kaj ne bo povšeči, povprašajte vrlega umneža, kaj si misli o tem, da bi za vsako indeksno točko, ki bo šla na vaš račun taistemu znalcu primazali toliko več klofut, on pa naj izračuna, kdaj pride kritični trenutek, o bo zgolj in samo še boksarska vreča.

Èe mu slučajno kaj ne bo povšeči, imate tudi vi vso pravico zavrniti, da bi bili njihov predpražnik.

Mir z vami, PikiJapok.

Fantastično. Kljub vsesplošnem medijskem bombardiranju z raznimi psevdo kritičnimi diskurzi, ki služijo prvenstveno ohranjanju statusa quo, mi je vseeno povšeči, da se je po več kot 6-ih desetletjih vendar začelo premikati na bolje.

Končno je po 63-ih letih pred občestvom trenutek prebujenja iz hipnotičnega konformizma, v katerega je družba zapadla. Kriza! Spoznanje, da bo potrebno prevetriti miselne tokove je boleče. Predvsem za tiste, ki so vse skupaj zakuhali, dandanašnji pa poskušaajo odgovornost prevaliti na pleča (načrtno) poneumljene množice.

Za kaj se pravzaprav pri vsej tej psevdo krizi gre? V čem je sploh problem? Hja, naj se sliši še tako paradoksalno - kriza je v tem, da se je končalo obdobje krize. S tem pa se je nekaterim preprosto zazdelo, da so zapadli v krizo. Imperij se je začel krčiti - vendar pozor - v okvire njega realne razsežnosti. To pa je vsekakor kriza, s percepcije tistega, ki živi v utvari (spoznanja znajo biti tudi boleča).

No, z ekonomskega vidika je kriza prevsem posledica privatizacije (skoraj) vsega dobrega. No, da bi razumeli potrebo po privatizaciji, bi morali še korak ali dva nazaj v zgodovino (naloga, ki vam jo z največjim zadovoljstvom priporočam), vendar se bomo tukaj vseeno omejili na splošno veljavne principe.

Da bi se lahko ustvarjali profiti (dobički) iz naslova denarja, je privatizacija nujno potrebna, saj je predpogoj za zniževanje cen, ki neizogibno pelje v prelaganje stroškov na drugega in posledično ustvarjanje profita. OK, verjamem da veliki večini pomen zadnjega besedičenja dela preglavice, zato bom zadevo predočil s sila preprostim primerom:

Oseba X, ki je še pred dobrima dvema desetletjema opravljala neko delo v povprečju 7 - 8 ur na dan, danes za boljši zaslužek opravlja taisto delo 9 - 11 ur na dan... Toda, ali dejansko kaj profitira iz razlike 2 - 3 ur presežka??? Odgovor je nikalen. Omenjeni presežek se pretvori v profit nekoga drugega skozi menjavo za pomanjkanje časa (odličen primer tega so npr. razni instant centri zabave in prostega časa).

Še bolj v nebo vpijoč primer je prehrana. Na račun poceni zvarkov in pripravkov v oblikah vsakovrstnega (poceni) "junk fooda", s katerim se danes prehranjuje slehernik, je taisti slehernik v položaju, ko bo prisiljen razliko (po)ceni prehrane plačati na področju zdravstva (katerega je ravno zaradi tega namena bilo potrebno privatizirati).


In tako, ko premišljujem, mi pri vsej ljubi volji razumeti, zakaj se nekateri počutijo v krizi (kaj bolj kot do sedaj), tega ni moč razumeti. Kakšna kriza vendar? Napočil je čas prosperitete! Obenem pa tudi čas, da nekateri spokate kovčke in odidete v pozabo. Vaših 5 minut (oz. 6 desetletij je minilo) in vse kar ste ustvarili je izpuhtelo... Celo iz "vaših rok".

Ko tako poslušam in berem takšna in drugačna medijska poročila o reševanju krize, se zgolj še hudomušno nasmehnem. Kaj res lahko nekdo, ki se mu je nekoč zdelo, da ima veliko in se mu naenkrat zdi, da ima premalu in da mu pritiče tudi delež mojega pričakuje, da mu bom le-tega prostodušno odstopil? Èas je, da psihiatrične ustanove zamenjajo oskrbovance...

Lep pozdrav, PikiJapok.

Sedemnajst let je že minilo, odkar je rajnka "Juga" razpadla. Sesula se je kakor hišica iz kart. Krivdo gre pripisati predvsem nesposobni politiki, ki ni zmogla opraviti svojega posla. Zato so breme prevalili na ubogo rajo. Nekatere celo prisilili v voskovanje. Pa je bilo vse kar so si želeli, srkati pivo v senčki po pošteno oddelanem "šihtu".

No, nekaterim je igranje kavbojcev in indijancev prišlo prav. Na ta način so prišli do sosedovega avta, grunta ali pač pralnega stroja. Èeprav so takšni najbolj razvpiti, so bili (vsaj spočetka) v manjšini...

Zanimivo je bilo v tistih časih, za časa tovariša Tita. Ko so prišli v šolo, so rekli "zdravo" in ko je učitelj prišel v razred smo vstali. Tudi takrat so "srali mrzle"... Marsikaka miza je začutila ostrino pipca nadebudnega najstnika, ki je nanjo "vtetoviral" srce prebodeno s puščico in njene inicialke. Oče je vozil Tomos-a... Mislim, da je bila neka SMB "petnajstka"... Sem bil premlad da bi si zapomnil. Se pa živo spominjam živo-rdečega Tomos Elektronik-a.

Na obeh je bilo dovolj prostora za naju z mami. In nikoli mi ni bilo hudega. Oči so se mi iskrile vsakič, ko je očka osedlal konjička in kot strela sem švignil, če mi je z očmi pokazal, naj se mu pridružim...

Po Titu je bil še vedno Tito... Leta 1989 sem prvič delal čez počitnice na "LOM"-u. Za 25 dinarjev na uro (3,57 DEM na uro = cca. 1,83 EUR na uro). V enem dnevu sem zaslužil 200 dinarjev in še kakih 200 napitnine... V enem mesecu se je skoraj že nabralo za (rabljenega) BT-ja. 1600 DEM sem dal zanj... Razliko je primaknil oče. Mati pa je zaradi božje previdnosti nekje izbrskala (rabljeno) GIVI čelado. Brez vizirja seveda.

Vozili smo se vsakodnevno. 10 (in drobiž) litrski rezervoar je zadostoval ravno nekje za en teden. Včasih dan več, včasih dan manj. Verige smo mazali z oljem. Navadno s tistim "predelanim" iz "jugeca". Nobeno vreme ni bilo ovira. Sezona je trajala od prvih kopnih dni, do prvega snega. Vozili smo se k puncam, vozili v disko, vozili kar tako... V bunker. Zbrali smo dinarčke, za nekaj steklenic piva, liter vina in steklenico Jupija in Cockte. Zakurili ogenj, vsak je izpod sedeža privlekel svoj kos pasje radosti in ... pripovedovali smo si zgodbe. Ljubezenske ali herojske... Vse so bile pretirane, a jemali smo jih presneto resno.

Pogovarjali smo se o "Perotu", "Kefotu" in "Šteklu", "Jerenčetu" in "Skalarju", ki so vozili prave motorje... In jih občudovali. Verjeli ali ne, zbrali smo za pivo, zato da smo jim lahko častili pri "Èarliju" in jih poslušali. Požirali smo vse, kar so nam pripovedovali. Nafarbali so nas "mljavženkrat", a vseeno so nam povedali tudi marsikako modrost... predvsem, kako preživeti na cesti.

Tudi sami smo se podajali v avanture. Danes se bo marsikomu zdelo nepredstavljivo, da bi na cesti videl skupino 12-ih mulcev na "štirkah" in "ATXih", kako polno naloženi z obvezno kitaro in "dvema mašinama rezervnih delov" pičijo proti Umagu, ali na Plitvice. Pot v šolo s sošolcem na zadnjem sedežu pa je bila nekaj najbolj normalnega. Vsaj štopat ni bilo treba, vlaka pa smo bili prenajedeni.

Vsak moped, ki sem ga vozil je imel idejo... Nekateri zdravo, drugi bolano. A imeli so idejo. Imeli pa so še eno posebnost. Èisto noben izmed njih ni bil kupljen "na puf". Vsi za gotovino, iz žepa. "Titova" štipendija (z nekaj dela med počitnicami) pa mi je zadostovala za vse, kar sem potreboval.

Živelo se je bolje. Ljudje smo imeli ideje in smo jih uresničevali... eno za drugo. Korak za korakom. Sanjali smo in sanje so nam pred očmi postajale resničnost. V težkih časih smo podoživljali lepe trenutke in iz teh črpali energijo, da smo rinili naprej. Nikoli ni idealno - tudi takrat ni bilo. A bili smo polni idej. Ideje pa so gonilo napredka... Na tisoče jih je treba, da se poraja ena vredna truda...

Danes pa manjka idej. Èredni individalizem žene ljudi v plagiatorstvo že tako bednih izvirnikov. V tej bedi pa gre iskati razloge tudi za morijo na naših cestah. Danes ljudje hodijo delat za denar... večinoma denar za pokrivanje obroka kredita ali leasinga. Danes ljudje delajo za položnice. Nekje daleč v podzavesti, potlačeno in poteptano zavest, da je vsak dan lahko zadnji pa aktualizirajo z ekstremizacijo upravičenja.

Èe sem zadnji cent namenil za teh nekaj litrov bencina in si utrgal od ust za nov kombinezon, kdo vraga mi lahko prepreči, da ga stisnem po magistralki 256? Kdo mi lahko kaj očita? V službi sem po cele dneve, pa si menda ja lahko privoščim malo sprostitve... Saj ne da se ne bi dalo razumeti in na nek način celo pritrditi, toda... ali je mogoče zdravorazumsko odobravati tako početje? Ali je suicidialne težnje možno privzeti kot normalne in zanemariti naravni gon po samoohranitvi?

Družba, kjer je življenje tako malo vredno, da si ga je večina podzavestno pripravljena vzeti za nekaj sekund adrenalina je bolna družba. Družba v kateri ljudje 1/3 dohodka namenijo za plačevanje kredita za "pleh", drugo tretjino za vzdrževanje in "hranjenje" tega pleha, 1/3 pa si pustijo za preživetje je na robu propada. Družba v kateri so si ljudje zaradi "pleha in plastike" pripravljeni zagreniti življenje z odrekanjem osnovnim potrebam človeka pa neizpodbitno drvi v propad.

Ko na koncu delavec na gradbišču na vprašanje, zakaj vsak ljubi dan je četrt štruce in jogurt odgovori, da zato, ker nihče ne vidi kaj on je, vsi pa vidijo Audija pred garažo, normalnemu človeku postane jasno, da je nekaj krepko narobe. Vrnem se v davne začetke 20.-ega stoletja in se spomnim Fromma in njegove teze "Haben oder sein" (prevod: imeti ali biti). Tedaj mi postane jasno, da se moram ravno Titu zahvaliti za to, da sem.

Danes sem... Kakovost mi je na srečo še vedno pomembnejša od količine. Izlet na XY lokacijo in doživetje ob tem mi je pomembnejše od kvantitativnih količin, kot so, koliko konjev ima moj moped, kolikšna je njegova končna in koliko na uro se lahko peljem skozi ovinek in koliko se nagnem. Seks v naravi v idilični okolici mi pomeni več kot to, da sopotnici pokažem, kako motor zavibrira nad 10 tisoč obrati. Raje občutim "vibracije" orgazemskega krča in po strastnem ljubljenju pot nadaljujem umirjeno naslednjemu doživetju naproti.

Kakšno srečo imam, da sem živel v tistih "Titovih" časih, ko je ideja (bit, vsebina) pomenila več od forme (oblike, količine). Kakšno srečo imam, da so me v tistih časih naučili osnovnih krščanskih (=socialističnih) ali bolje rečeno humanih vrednot. Kakšno srečo imam, da vem, da vedno obstaja pot za uresničitev želja in sanj... Le volje je treba. Kakšno srečo imam, da ne delam za denar... Da uresničujem ideje in sanje... Denar pa priteka. Je eden izmed kazalcev, ki me usmerja... Mora ga biti dovolj, da lahko počnem, kar se mi zljubi... Pa naj bo to kava s æevapi v Banja Luki, ali kapučino in pašta v Veroni.

Škoda, ker danes ni nikogar več, da bi ljdem pokazal luč na koncu tunela. To je ena izmed največjih napak, ki jo zamerim Titu - da ni vzgojil naslednika. Podobno kot krščanski teos se je tako razkrojil tudi socializem. Nujno potrebujemo idejo, ki bo družbo predramila iz tega pasivnega polsna. Da bo individualizem spet odražan v kakovosti in ne količini. Da bomo bratski posdrav namenili človeku z imenom in priimkom in ne zgolj motoristu... Kot je to bilo včasih... v časih Tita.