[ Počutje: Angelic
]
Končno prvomajski prazniki! Takoj v petek 27.04. se odpraviva na praznovanje najine zaroke, poroke in doživljanje prve daljše ture z motorjem. Jupiii! Sedaj je tudi priložnost, da “žegnam” svojo bojno opravo v kateri se počutim kot rambo – nihče mi nič ne more. V svojo torbico stlačim najnujnejše in spoznam, da znam biti racionalna. Auaa! Ponavadi vedno vlečem cele kufre na dopust, kot vse ženske, saj rabimo cel kup (ne)potrebnih stvari. No, sedaj pa imam eno torbo in dobro razmislim kaj in koliko bom vzela sabo. Hmmm...težka naloga – prvi izziv. Zmagam in ugotovim, da imam še plac, vendar ga prišparam za morebitbi šoping – jupiii.
Vsa pripravljena in nestrpna se parkiram na zadnji sedež, objamem dragija in vozi miško! Motor zabrni in se že odpeleva proti Cerknici, čez Bloke proti Èrnomlju. Hmm..panorama je krasna, sonček me greje in veselo obračam glavo – sedaj levo – nato desno...opazujem prebivalce, ki so kot mravljice izkoristile prosti dan za pranje avtov na domačem dvorišču, kmetje veselo orjejo in delajo osmice na njivah, srečujeva motoriste, ki so se tako kot midva odpravili morda na krajši ali daljši izlet..luštno je. V Èrnomlju si privoščiva kosilo in se odpraviva v vasico Otok na najin plac, kjer sva se dve leti nazaj zaročila. V glavi se mi zavrti film spominov, srček mi zapoje...joj kok je lepo. Tam si privoščiva nekaj obujanja spominov, kmalu pa se nama pridružita še par iz Šentjurja pri Celju, ki sta prispela iz žegnanja iz Nove Štifte. Po krajšem debatiranju se odpravimo vsak v svojo smer.
Po prečkanju mejnega prehoda v Metliki si seveda privoščiva sladoled. Pot nadaljujeva proti Karlovcu in Slunju, smer Plitvička jezera. Na zadnjem sedežu se počutim spročšeno in opazujem vasice ki vodijjo v Karlovac – razvito mesto, s trgovskimi centri, obvoznico. Lahko bi rekla, da je dokaj živahno. Živahni so bili tudi otroci na šolskem igrišču, ki so igrali fuzbal in en od fantov je tako močno brcnil žogo, da je poletela čez ograjo...in ali bo naju zadela ali ne?! In leti, leti in pade za najinim blatnikom, uffff...si oddahnem! Bemtiš, fanjte! Vožnja se mirno nadaljuje, srce se je umirilo, naslonim se na kufer in “ferbcam”..in poglej, poglej, model ima pred hišo cca.50 belih fiat uno parkiranih. Hi, hi..preprodaja še deluje. Noro!
Na bencinski črpalki dolijeva in se odločiva, da oddieva “kot komšije na kafu” v Bihaæ. Pot mirno nadaljujeva v tekoči koloni, ki se vije ko jara kača. Glej ga zlomka, začutim ugriz na mojem vratu..ojoj, kaj je to!? Lubi ustav, dej me dol! Se derem in guncam na zadnjem sedežu. Hitro najdeva mini makedamsko počivališče. Skočim dol kot še nikoli in se slačim, bolečina je neznosna...kaj za vraga imam na vratu?! Moj dragi strokovno pregleda, ugotoviva da je le pik neke ose. Vrat si pohladim z obkladkom vode..ufff paše. Počasi začnem iskat moje rekvizite, katere sem odvrgla po parkirišču in že sem pripravljena na nadaljno vožno. Kaj kmalu prideva do mejnega prehoda Izačièi, kjer nama cariniki samo pomahajo. Pomaham nazaj, hi hi. Pričakaju naju tradicionalne muslimanska naselja, štirikapne hišice v družbi novosodobnih vil – le koliko družin lahko tu živi...hmmm. Med mojim preračunavanjem o stanovanjski kvadraturi me zmoti hladen vetrič, za katero je kriva Una. Brr, kako je friško. Ampak za ovinkom je že vasica Brekovica, ki se dvigne nad Uno in evo nas “kot komšije”. Pripeljeva se na dvorišče in uaaa, zbrana je cela vas. Pozdravijo naju častljivo...kar malo nerodno ti postane. Otroci in možje se zberejo okoli motorja...zastavljajo vprašanja in občudujejo zverino. Mene pa žene pospremijo v hišo, da se “odmorim”, občudujejo mojo opravo in mi pomagajo pri slačenju. Takšnega sprejema še nisem doživela. Miza je pogrnjena s kolači, kavica čaka in družba je zbrana in pogovor se je zavlekel do poznih nočnih ur. Zjutraj nama postrežejo s hotelskim zajtrkom, pravo kavo. Zahvaliva se za gostoljubje in zaželimo nama srečno pot, ko jaz maham v slovo. Odrineva proti Plitvicam prečudovito okolje za sproščanje in uživanje ob gledanju naravnih lepot. Hmmm...človek bi kar tam ostal, a moj dragi pravi gremo naprej. Kam pa zdaj? Na slapove Krke! Jupiii, tam še nisem bla.
Skobacam se na sedež in že se voziva po Kninski krajini, kjer imaš občutek da se je čas ustavil, saj je neskončni dinarski svet nenaseljen, občudujem to veličino, ki traja in traja...sončni žarki me božajo in kaj kmalu me premami spanec na zadnjem sedežu. Dragi je to takoj opazil, saj se je zadnji konec čudno obnašal. Hitro me potreplja po nogi in slišim njegov stavek, ne spat! Ne, ne saj ne spim...samo malo dremam..hi hi. Dvignem vizir da me malo prepiha in že sem budna. Cesta se vije in vije, pogled na mesto Knin me dokončno zbudi in hitro kot kopilot pokažem na znak Kninska utrdba. Greva tja!
Povzpneva se na ponos njihovega mesta, kjer si privoščiva kosilo in občudujeva razgled mesta in hribovja, ki ga obdaja. Dragi mi razloži, da bova šla na un in ta hrib..hmmm skoraj mu ne verjamem, saj so hribi nekam daleč. Danes?! Hmm...tako daleč je to.
Po dobrem kosilu se odpraviva naprej. Dan zaključiva na Skadrinu ob izlivu Krke v Jadransko morje, kjer pomeditiram na obzidju in se prepustim božanju zadnjih žarkov današnjega sonca. Ogledava si še del parka (mlini in potočki) in oddideva na večerjo v marino, kjer uživava ob poslušanju dalmatinske glasbe in prijaznega točaja, ki nama posreduje koristne informacije.
Prespiva v Krka Haus, kjer sva spoznala še par iz Medvod. Zjutraj sva obe damici preglasile petelinčke in ptičke z najinim kašljanjem in bolečino v pljučih. Bolečino sva omilile s halls bonboni in se potolažile, da bova že premagale prehlad. Poslovimo se in najina prva postaja je pravoslavni samostan na Krki, kjer je tudi cerkev. Božansko! Pravi raj in takoj sem določila, da bova 50 obletnico poroke ovekovečila prav tu v tej cerkvi. Moj dragi me je malo čudno pogledal, se nasmejal.in si misli, oh ženska..nato sem se popravila, za 10 obletnico. Kdo bo čakal tako dolgo! Hi hi...Med najinim diskutiranjem sem opazila, da sva z najinim prihodom sva vernikom popestrila obred. Moški predstavniki so se že gnetli okoli motorja na katerega sem budno “ko sokol” pazila. Moj dragi je pa ko “aco paparazzo” slikal in skakal naokoli in lovil trenutke.
Počasi se odpraviva proti Bosni. Na poti naju spremlja Peručko jezero na reki Cetini. Veselo se zibljeva v levo in desno “v ritmu ljubavi” in za Sinjom se začneva strmo dvigat proti mejnemu prehodu Kameno, kjer spoznam razlog za mraz. Mejni prehod je na nadmorski višini 1700m. Uuu, gremo hitro v dolino..brr kakšen hlad. Spustiva se v Livno. Ob poti naju pozdravi Buško jezero. Še ena lepota narave v kateri se slika Dinara. Pot nadaljujeva mimo Donjega Vakufa, Travnika pod Vlašičem, od koder izvira znani Vlaški sir. Domačini ob cestah prodajajo med, kozjo kožo, sir, lončene posode..inp. In že sva v Zenici, mesto sivine, morda zaradi zahajoječega sonca..ali pa morda zaradi ostankov vojnih zločinov. Za obcestnimi drevesi se skrivajo porušeni domovi, z grafiti na fasadi govorijo svojo zgodbo. Moje razmišljenje zmoti “bližnjica” za Tešanj in zopet “bližnjica” do Jelaha. Bližnjica je bila namreč nadvse andrenalinska, skoraj 30 km makedamske poti me je docela izmučilo. Guncanje in lovljenje na zadnjem sedežu je moja kolena izmučilo. Želela sem samo še dol z motorja. Hvala bogu, prispela sva v Stanare, kjer sva se zadržala še naslednji dan in ga ovekovečila s šopingom v Doboju..jupiii, prišla sem na svoj račun.
Naslednji dan se odpraviva iz Doboja proti Prijedoru in pozno popoldne prideva na Kozaro, kjer naju je čakalo presenečenje. Kolona vozil se je vila s Kozare nazaj v mesto. Ostanki plastenk in drugih odpadkov nama da vedeti, da so imeli veliko prireditev za 1.maj, npr. 3-krat večje od žurke na Rožniku – Lj. Želela sva prenočiti v tamkajšnjem hotelu a žal niso sprejemali MC kartice. Torej, sva bila prisiljena odpraviti se v Prijedor. Prespala sva v hotelu Prijedor, ki te spomni na socialistične čase -temno rjavi ambient z rdečo preprogo po hodnikih, gostilničarji z dvema prestavama..hihi nobenemu se nikamor ne mudi. Po zajtrku, ki ti ga sproti pripravijo se odpraviva nazaj na Kozaro, kjer si ogledava spomenik 2.sv vojne in del muzeja. Nato se odpraviva še na Jesenovac – taborišče med 2.sv.vojno. Danes je tam postavljen spomenik na grozote, ki so se dogajale. Restavriran je vlak, ki je vozil nedolžne ljudi. Kraju se pokloniva in ga v tišini zapustiva...zasliši se le glas motorja, ki naju popelje domov.
Izlet je bil prekrasen in komaj čakava, da se avgusta odpraviva po poteh Štafete mladosti!
Poročilo z zadnjega sedeža sem za vas pripravila Suzy.