[ 
Počutje: Fed Up WIth Life
]
Èetrtek, 9.-i avgust, 2007.-ega leta gospodovega. Današnji dan se je zame začel že sinoči, ko sem kljub dobri družbi doma na vrtu vztrajno premleval, ali bo ta gips šel že končno dol...
V glavi sem še vedno imel podobe zadnjega meseca, ki sem ga preživel na berglah... Poletje je kar nekako zbežalo mimo in se prevesilo v zaključek. Celo dnevi so že občutno krajši.
Življenje na berglah je presneto dolgočasno. Sploh če si sam doma. Èeprav sem lahko ta čas porabil za kaj koristnega... Prebral sem marsikako knjigo, ki sem si jo že dolgo želel in postoril še kako "tipkarsko opravilo", uredil prehrano, se družil s kolegi in znanci, saj sem končno imel časa na pretek itd.
Po niti ne tako zelo dolgem čakanju na hodniku travmatološke ambulante na polikliniki je lečeči zdravnik podal mnenje: MAVEC EX!!!
Èez kake pol ure sem že hodil po lastnih nogah. Sicer še rahlo nestabilno, ampak hej... HODIL SEM PO SVOJIH NOGAH!!!
Okoli druge ure popoldan sem bil že oblečen v svojo opravo in sem zajahal svojega konjička. Bil sem pripravljen za na pot. No, roko na srce, on je bil bolje pripravljen... Poškodovani deli so bili nadomeščeni z novimi in njega ni nič bolelo, kar se zame ne bi moglo ravno trditi.
Èakala naju je pot čez Vršič. Dvakrat v življenju sem šel čez Vršič iz bovške smeri in obakrat se je končalo s padcem. Pravijo, da gre v tretje rado (v četrto pa janez 
). Danes jo je torej potrebno premagati... pot namreč. Kako zanimivo se to sliši. No, v resnici se je treba spopasti s strahom, oz. morda bolje rečeno s slabim občutkom.
Na poti se je vse zarotilo proti meni. Več kot 100 kilometrov me je spremljal dež, od tega kakih 30 tak naliv, da sem bolj plaval po cesti, kakor vozil. Prvič v življenju sem razumel, kaj pomeni, da "teče od nekoga"... V Kranjski gori sem namreč iz škornjev dobesedno izlil vodo, medtem ko se je od obleke dobesedno cedilo še nekaj minut. Ampak pri srčku mi je bilo toplo... Prišel sem čez... Živ in zdrav. No za toploto so bili še drugi razlogi... Na tej strani je prav prijetno grel sonček. Pa še imeniten pogled na vršace ti vzame dih...
No, prekletsvo belega škornja pa je tako doživelo svoj epilog. Morda malenkost patetičen za tiste, ki se zmrdujejo nad "don kihotovskimi" podvigi nekaterih zanesenjakov, a važno da smo vsi zadovoljni.