Ali so starši dolžni dati otroku ljubezen in spoštovanje, ali je to nekakšna moralna obveza do svojih naslednikov?

nihče ni nikomur dolžan dajati prav nič. tisto, kar pride iz srca, pa dajemo iz ljubezni. če je nismo sposobni dajati, niti otrok ne bi smeli imeti.

Dobro, ampak če starši že imajo otroka, mislim, da so mu po zakonih narave dolžni dajati vsaj neko spoštovanje, če že ljubeznio ne znajo!

pravijo, da je starševska ljubezen nekaj najmočnejšega in gotovega na svetu.

strinjam se z deuce, da ljudje, ki otrokom niso sposobni nuditi vsaj nekaj ljubezni, ne bi mseli imeti otrok.

sicer pa pomislite, otroci so meso in kri svojih staršev. če imamo radi sebe, imamo radi tudi svoje meso, kajne?

No ja, ampak rečmo, če starši že imajo otroka, pa mu kljub temu ne dajejo ljubezni!
Rata iz tega katastrofa!

to je pa res, ja. nastane ena velika katastrofa, ki pusti doživljenjske posledice na otroku

Brez nič ni nič....pravjo
To je osnovno starševsko poslanstvo. Otroštvo brez ljubezni bi zgledalo kot kamnolom brez peska. Zato si tega ne morem predstavljat. Razn če si porinjen v družine kjer botruje alkohol mamila neurejeni odnosi in morda smrt. Taki otroci pa še kako občutijo in so tudi zlo hvaležni za vsak kosček ljubezni seveda če ne postanejo tudi oni takšni. (pijanci narkomani samomorilci)

deuce je napisal/a:
nihče ni nikomur dolžan dajati prav nič. tisto, kar pride iz srca, pa dajemo iz ljubezni. če je nismo sposobni dajati, niti otrok ne bi smeli imeti.


deuck... ne vem, ce ti tu lahko dam prav... oz... ti dam delno prav... ce je nekdo sposoben in tako "odgovoren" spraviti otroka na svet, potem je njegova dolznost, da skrbi za tega otroka!!!!!! ne samo v materijalisticnem ampak tudi psihicnem smislu! in to tako zelo, kot mu je v moci! je pa res ljudi, ki ne znajo dajati ljubezni... oz... prej bi rekla, dajejo jo morda na taksen nacin, ki ne izgleda ljubeznivo... morda ravno ne objamejo in poljubljajo otroka, ampak vsaj poskrbijo po celi zivljenski poti, da ima streho nad glavi, dovolj za jesti, oblacila itn... ceprav seveda bo marsikdo tu rekel, da to ni ljubezen, ce samo za to skrbijo...

hm, vsekakor... otrok rabi ljubezni bolj kot kaksne mega igrace ali cunje s logojem od kaksne firme za ZDRAV pshihicni razvoj... in tko kakor bo otrok ljubljen tako se bo razvil... v to sem prepricana!

tko... pac...

Otrok potrebuje ljubezen, da jo zna dati naprej, ko odraste, se pravi, da ga morajo tega naučiti starši, njih pa njihovi starši... Vendar je včasih tudi drugače... Če ni so bili deležni ljubezni, kot otroci, se tega morajo naučiti... To pa že pomeni, delo na sebi. Šele otrok, ki ima dovolj ljubezni, jo lahko da naprej, ko odraste... Poleg Ljubezni, je še tu razumevanje... Toplina, ki jo lahko da otrok ne komu drugemu, v svoji družbi, ali pa v odnosu z živalimi, se občuti, če je bila ta dana v pravi meri... Le tako lahko pričakujemo, da bo ta otrok nekoč le pravi starš, pa ne samo starš, tudi partner v odnosu z nasportnim spolom

Pozdravček

Larisa

Kaj pa naprimer z otroci, ki nikol niso prejeli neke prave ljubezni, kako njih naučiti potem ko so že odrasli!

admin;

to je samo delo na sebi... se pravi, človeku, lahko pomagaš, da se odpira, da spregovori o bolečinah iz otroštva, ga poskušaš razumeti.... Šele takrat, se začenja delo na sebi... Takemu človeku moraš pomagat, da najde najprej Ljubezen do sebe, šele potem jo bo lahko pokazal, jo izrazil do drugega. Je boleča pot, pa dolga tudi. A, če je volja, se jo da tudi naučiti, čeprav kot odrasel človek. Preteklost je lahko ovira, lahko tudi izkušnja, oz učenje... Tako kot je učenje Ljubezni

Pozdravček,

Larisa

Če hočeš nekaj imet se moraš tudi nečemu odpovedat.
To mi je papa v zadnjem času velikokrat povedal.
Samo po sebi nevem če pride (nimam izkušenj in jih tud nočem imet) se moraš pač zavestno spoprijateljit z nastalim problemom in ga vzet vedno za dobro, ker če ne se zgodba konča z nesrečnim koncem.

cherry, narobe si me razumela. ljubezni nihče ni dolžan dajati. če bi jo bil, potem ne bi bila ljubezen. ljubezen poklanjamo. in to je nič in to je vse...


spustimo se še nekoliko izven konteksta. otroci s(m)o mi. so sad naše ljubezni. nastanejo s telesno manifestacijo le-te. otroci so edini čudež, ki ga lahko človek naredi v življenju. življenje, ki nastane s čaranjem, katero nas tako močno privlači tako moške kot ženske...

Hm... se strinjam s tem da ljubezen ni ljubezen če se jo ne poklanja in to iz srca...
Vendar pa sem vseeno mnenja da bi starši morali biti toliko pri sebi da bi vedeli da otrok potrebuje še kaj več kot samo materialne stvari. Samo malo njihovega časa v otroštvu, pogovore z njimi, objeme, poljube... kar ni veliko, so malenkosti ki pa lahko odločujoče vplivajo na otroka!

Tako vrsto ljubezni bi MORALI dajati starši svojim otrokom. Ker to je res najmanj kar jim lahko dajo. In za to res ni potreben ne vem kakšen trud ali denar...
Ker pa ne živimo v idealnem svetu je tega najbrž vse manj.

Jaz sem sicer imela lepo otroštvo, vendar premalo pokazane ljubezni (kar seveda pušča posledice še danes), vem pa da se bom trudila da ne bom pri mojih otrocih ponavljala napak svojih staršev.