| Avtor |
Objave |
 Gost
2.0 šold/e
|
|
POGREB
Vem, da smo od zgoraj samo gruča črnih mravelj okoli krste.
Vsi po vrsti strmimo v nebo in gledamo avione,
ki vzletajo z letališča;
ko odletijo, strmimo še naprej negibno, v prazno,
kot bi iskali še višje, čeprav vemo,
da od določene višine prenehamo biti tudi mravlje,
in smo vsi skupaj le še ena sama drobna pika
in potem nas sploh več ni.
Od tam se smehlja Bog.
(Alojz Ihan)
O LETENJU
Žal mi je ptic.
Nihče jim ne pove, da letijo.
Nihče jim ne razkrije nevarnosti višin.
Da je mogoče omahniti.
Ali biti celo priklenjen.
Ali celo stalno mirovati.
Žal mi je ptic.
Nihče jim ne pove, da letijo.
(Alojz Ihan)
UBOG ČRN PES
Ubog črn pes pred tramvajem, nenehno ga imam v spominu.
Sedel je med tiroma in z napeto pozornostjo v telesu gledal prihajajočo gmoto.
Rep mu je lahkotno trepetal kot v pričakovanju gospodarja
in bliže ko je prihajal tramvaj, širši so bili loki vzradoščenega otepanja.
Potem je počilo, kot bi odlomil vejo v gozdu,
to ni veliko, posebno v mestu ne, in le nekaj ljudi se je ozrlo.
Meni pa je ostalo v spominu, kako je njegov rep tik pred trkom otrpnil
in v očeh mu je najbrž zatlela groza.
Takrat ga je prešinilo, da to ni gospodar, ki bi se premislil
in se v čudnem vozilu vrnil po zapuščenega psa,
in zazdelo se mi je, da sem slišal kletev, ne vem, če res,
ampak bojim se da je obvisela nekje v zraku.
(Alojz Ihan)
LEV
Spet ti bo mučno, ko bodo zaškrtala železna vrata,
in boš moral planiti pred ljubega gospodarja;
vedno se razumeta že v najmanjših kretnjah,
zdaj pa ti bo z bičem pretil, da skočiš na podstavek,
nato pa se bo z nerazumljivo opreznostjo pretihotapil k tebi.
Potem bodo neprijetno utihnila cirkuška glasbila, trepetal boš,
ko ti bo vtikal glavo med čeljusti, da se ne bi po nerodnosti zganil
in bi tvoje okorno zobovje odrgnilo svilo njegove dišeče kože.
Ko pa ti bo na koncu v čudni grozi zakričal k umiku, boš moral rjoveče oditi,
čeprav bi najraje padel pred gospodarjeve noge in mu lizal dlani,
da bi že enkrat izvedel za vzrok nedoumljivega spreminjanja.
(Alojz Ihan)
KLETKA
Poglej na levo, tu vrtnica cveti, poglej na desno, tu jablana zori,
mar ni to krasno -
pa vendar je dobro, da nisi človek, da ne veš, da ne slutiš nič,
da nimaš pojma, da je okoli tebe kletka,
kletka...
Zazri se predse, obraz, ki se smehlja, ozri se kvišku, svod sinjega neba,
mar ni to krasno -
pa vendar je dobro, da nisi človek, da ne veš, da ne slutiš nič,
da nimaš pojma, da je okoli tebe kletka,
kletka...
Samo zakaj te popade tak nemir, ko pade mrak, ko se stori večer, neumna ptica?
Zaganjaš se v stene s perutmi, z glavo, dokler ne omagaš in se ne pokaže kri,
dokler ni okoli tebe vse krvavo in se v nas zazreš s človeškimi očmi -
in tvojih krikov ne udrži nobena kletka,
kletka...
(Svetlana Makarovič)
VOLK SAMOTAR
Marsikdo misli, da je bila njegova moč in spretnost tista,
ki mu je omogočila brezskrbno življenje zunaj varnega krdela,
ne ve pa, da je bil takrat, ko se je ločil, enako nebogljen, kot vsi
in ga je pregnal samo nerazložljiv, skoraj nor strah pred volčjo kožo in vonjem,
strah pred zobmi in tistimi hladnimi, odsotnimi pogledi v svoje telo,
strah pred krdelom, ki je bil hujši od strahu pred samoto,
v kateri moraš postati nevaren, da preživiš;
in poslej je ubijal sam, najprej samo zaradi hrane,
potem mu je prišlo v navado zmagoslavje,
ko je zgrabil žrtev za golt in iz nje cedil kri.
Za njim je ostalo vedno več zadavljenih, še toplih trupel
in lačna volčja krdela so prav zaradi njih začela slediti njegovo pot,
tako je nevede postal nekakšen voditelj,
selil se je s planine na planino, krdela so se selila z njim,
v bližini naselij so uničevali črede ovac, zato je postal cilj lovcev,
vendar do smrti ne bo slutil zakaj,
kajti vse, kar je kdajkoli počel, je bilo bežanje,
bežanje pred volkovi.
(Alojz Ihan)
TAXI
Sediš na balkonu in vidiš: pred hišo zapelje taxi.
Ustavi se, ugasne motor, nato miruje, stoji,
potem dolgo nič, nič, nič,
z balkona zavpiješ, po kaj je prišel,
spet nič, nič, nič;
na streho mu vržeš zrno peska; nič.
Nato vstaneš, stečeš po stopnicah, stopiš iz hiše,
prideš do taxija, pogledaš, vidiš, da je prazen.
Pogledaš okoli sebe - nikogar.
Pritisneš na kljuko, vrata taxija se odpro.
Usedeš se za volan, prižgeš luči, brisalce, pohupaš.
Iz tvoje hiše naenkrat stopi človek, ne poznaš ga,
vidiš le kako ti odmahuje in kriči, da te ni klical,
da te ne potrebuje, da naj odpelješ.
To te zmede, pogledaš se v vzratno ogledalo
in vidiš da si mogoče res taxist.
Mož, ki je kričal, se vrne v hišo, zaloputne z vrati,
ti pa nekaj časa premišljuješ, nato prižgeš motor
in počasi odpelješ.
(Alojz Ihan)
NAPIS NA SPOMENIKU NOVOFUNLANDSKEGA PSA
Kadar se v prah povrne kak zemljan, ne po zaslugah le po rodu znan,
takrat na moč potrudi se kipar, da slava mrtvega blesti se z žar,
da sploh ne bereš v glasi slikoviti, kaj bil je,
temveč kaj bi moral biti.
A bedni pes, ta tvoj prijatelj vdani, ki prvi te pričaka, prvi brani,
ki v tvojem srcu svoje ima srce, ki srečen je, če zate v ogenj sme.
Ta gre v pozabo, ker mu ne prizna Bog duše, ki na svetu jo ima:
medtem ko človek, ta mrčes mrčesa, lahko s kesanjem upa na nebesa.
O, človek, bedna enodnevna muha, ti hlapčevsko niče, ti cvet napuha!
Kdor te pozna, te s studom zapusti, ti grudica izprijene prsti!
Prijateljstvo ti je le goljufija, ljubezen strast, smehljaj hipokrizija.
Če na dve nogi vstala bi žival, bi se lahko v dno duše sramovali.
Kdor pred to žaro si postal, odidi!
Ni vredna, da ti jo oko sploh vidi;
prijatelju v spomin ta grob stoji; le enega imel sem, tu leži.
(Byron)
IZGON HUDIČA
V antikvariatu kupil zelo staro knjigo, v njej našel recept za izgon hudiča.
Potem nabavil žabe, lase stark, suhe korenine Mrkača
in še nekaj nujnih stvari, zmešal in skuhal, kot je treba,
se namazal pod pazduho, po stegnih, pošprical stene v stanovanju.
Zaradi tega hud prepir z žensko, potem ona v besu zapusti stanovanje.
(Alojz Ihan)
NI SE JIM POSREČILO
Sredi dolge, tesnobne, nespečne noči
je zamijavkal maček in zadovoljen sem pomislil:
ni se jim posrečilo!
Potem je proti jutru nekje zalajal pes
in spet sem zadovoljno pomislil:
ni se jim posrečilo!
S prvim svitom je zaščebetal na okleščeni brezi
en ščinkavec in sem si potolažen rekel:
ni se jim posrečilo!
Ko se je zdanilo, sem pogledal skozi okno:
spod zida je poganjalo nekaj zelenega,
vseeno vrtnica ali plevel:
ni se jim posrečilo!
(Cvetko Zagorski)
BRODOLOMEC
Brodolomec sem in vedno težje sanjarim o ženskah.
Tudi ko jih narišem na sipino, ne razumem njihovih teles.
Potem jih brišem in popravljam; zares vznemirijo me šele,
ko postanejo čudne spake, pošasti, ki jih ne upam imenovati.
Obrnjen proč brizgam svoje seme med žabje mreste
in v brzice edinega potoka, potem opazujem ribe,
ki se zaganjajo v belo sluz in jo z repi razbijajo v neviden prah.
Noči niso več spokojne kot nekoč.
Ko vzide mesec, se iz voda oglasi tuljenje,
nato se dvigajo sence in obnorelo blodijo po sipinah.
Nekoč sem zbral pogum in gledal; bile so odurne spake,
pošasti, ki jih ne upam imenovati.
(Alojz Ihan)
HLADILNIK
Prebudil sem se sredi noči, žejen in lačen;
skrajno pazljivo sem vstal in uspelo mi je da se ni prebudila;
z rjuho sem zakril njena gola stegna, ki jih je hladila mesečina;
potem sem odprl hladilnik in malical
in ker se še vedno ni zganila sem vpričo nje začel obuvati nogavice
in si natikati hlače, kot bi jo izzival.
A ko sem si ogrnil tudi plašč in razpel marelo sem spoznal,
da je prišel čas odločitve;
njeno telo je ostalo negibno in jasno mi je bilo,
da nimam velike izbire.
Odklenil sem vrata in stopil na ulico; še enkrat pogledal,
če se je v njeni sobi prižgala luč; okno je bilo temno.
Otožno sem odšel proti pristanišču vedoč,
da se ne bom mogel vrniti.
(Alojz Ihan)
OGLEDALO
Name se skloni moški, kot nad vodo.
V ogledalu moje vode želi videti svoj obraz.
A moja voda je temna, temna in globoka.
In mu ne vrača odseva.
Moški išče presenečen, začuden.
In bojim se, da bo skočil noter, vame,
da bi na dnu poiskal svoj mrtev obraz,
mrtev.
(Barbara Korun)
LEVINJA
Levinja je moja ljubezen do tebe.
Zlata levinja, levinja z zlato kožo in zlatimi očmi.
Zmeraj hodi ob meni, in ko se vsedem, da si odpočijem,
leže ob moje noge kot zvest, vdan pes.
Igram se z njo.
Ležem med njene šape in pustim, da me prekopicuje kot svojega mladiča.
Natančno čutim težo njenih šap in ostrino krempljev.
In vonjam sapo mesojede živali.
Zdaj umira, zlata levinja.
Zmeraj bolj se opoteka za mano in včasih me dohiti šele,
ko že vstajam iz počivališča.
Okrog gobca strnjeni sledovi njene krvi, leži na boku in me gleda z rumenim,
pojemajočim pogledom.
Levinja, kje je tvoja moč?
Kam se je izgubil tvoj glas?
Lahko samo ležem med tvoje utrujene šape in zaprem oči s teboj.
(Barbara Korun)
SEDMA PESEM O SMRTI
Vse misli so se posušile, dih že v grlu tiktaka,
cvetlice so glave nagnile, smrt po nekoga koraka.
Ptice so zadnji let zamudile, na temnem nebu dva bela oblaka,
prostor, kjer navadno plešejo vile, je umit od krvavega mraka.
Na polju je majhen mrlič.
Mrzlo je trupelce punčke.
Nebo nad njo je kakor ptič in kljuva jo v stisnjene očke.
(Barbara Korun)
ŽIVLJENJE IN SMRT
Včasih ne morem živeti, preveč sem otožen in plah;
in vendar ne morem umreti, preveč me je smrti strah.
Premalo je v jami spati in biti samo mrlič,
premalo življenje končati za tak enostaven nič.
Ker tam so le deske zbite po dolgem in počez,
rjuhe grobo sešite in nekaj neznatnega vmes.
Nek prah, ki ne more dejati: "...mene pa nekaj boli..."
nek prah, ki mora ležati brez sreče in brez skrbi.
(Kajetan Kovič)
|
|
|
|
|
|
| |
|
Gost
2.0 šold/e
|
|
NADREALISTIčNI SCENARIJ
Nadrealistični scenarij:
moški stopi v katedralo.
Grobna tišina.
Daleč spredaj kleči mlada ženska in moli.
Nenadoma se obrne.
Moški se v hipu zaljubi.
Kot v transu stopa proti njej.
Njegovi koraki enakomerno udarjajo v čas.
Ženska ga negibno opazuje.
Njena lepota počasi sivi,
v obraz se ji zarisujejo gube.
Moški stopa hitreje.
Ritem korakov naglo pospešuje.
Ženska se očitno stara.
Moški začne teči,
tiktakanje korakov preide v enakomeren,
skoraj boleč brezbarven zvok.
Ženski odpadejo zobje,
koža postane raskava, lasje čisto beli.
Od groze moški obstane.
Začne se umikati.
Ženska postaja spet mlajša,
vrača se ji prejšnja lepota.
Moški se ji začne približevati.
In umikati.
In približevati.
In umikati.
Nekoč pa se odloči.
Ne oziraje se na karkoli stopi k njej in jo prime za rame.
Od obokov katedrale se začno razlegati zvoki orgel.
Ljudje se zbirajo,
pred oltar stopi duhovnik.
Oblečen je v črno.
( Alojz Ihan )
|
|
|
|
|
|
| |
|
Gost
2.0 šold/e
|
|
JEčARJEVA PESEM
Kam pa kam lepi ječar
s ključem ki je ves krvav
Svojo ljubo grem spustit na prosto
če še ni prepozno
saj sem zaklenil svojo ljubo
nežno kruto
v najbolj skriti kot želja
na dno svojega obupa
v lahkomiselne obljube
v nesmiselne prisege
spustit jo grem na prosto
naj zaživi svobodno
pa čeprav pozabi name
pa čeprav gre daleč stran
pa čeprav spet k meni pride
in me znova vzljubi
pa čeprav se v drugega zaljubi
če ji je drugi bolj po duši
in če odide
in me samega pusti
mi bo ostala
ostala za vse dni
v prgišču mojih dlani
milina njenih dojk
ki jih je ljubezen oblikovala.
(Jacques Prevert)
|
|
|
|
|
|
| |
|
 -Naya-
Doktor
Starost: 49
Pridružen/-a: 8:59, 05-Dec-2003
objave: 2367
Teme: 369
Kraj: dolenjska
18823.6 kinta/e
116.2 šold/e
286.6 flika/e
|
|
PUNCA IZ AVTOBUSA
Punca iz avtobusa, tretji sedež levo.
Vsi jo poznate,
ker jo vsak dan počakate pred kinom Šiška.
Postavite se za njo in že steče prvi kader.
Po malem se potite in spreminjate ritem dihanja,
vrhunec pa sledi navadno pred semaforjem za Šubičevo,
kajti pri Drami izstopi;
vsa gibka in čila,
čeprav jo je ta dan že najmanj sto mimoidočih
podrlo v kopice svojih sanjskih senikov
in je morala vsakemu posebej razpirati noge
in sopsti na čisto njemu ljub način.
(Alojz Ihan)
FILOZOF
Ne dovoliš mi v sobo, ko se oblačiš,
niti v kopalnico, ko si češeš lase zvečer,
ko stojim zunaj pred vrati in v osvetljenem oknu gledam filozofa,
ki se sklanja nad knjigami;
In začenjam na tihem preklinjati in stiskati pesti,
filozof pa širi roke, kot da je vse izgubljeno
in potem se prismeješ ti,
vsa nališpana in dišeča
in filozof ne sluti, da ga boš prehitela,
da boš še danes plesala in pila vino,
še danes si ogrinjala mesečino čez gole rame
in se kot čarovnica dotikala stvari, da bi ozelenele.
In ko bo filozof obupan odkimal z glavo,
bo polje že zdavnaj preorano in žito posejano,
ves svet bo pognan v novo rast
in čeprav si bo filozof pulil lase,
boš ti hitrejša
in že jutri mu bodo plezali otroci po košati bradi in grizli piškote,
ki jih bodo prislužile njegove žalostne knjige
in vsak, ki jih bo bral, bo vedel,
da ne more biti čisto res, ker si bila ti hitrejša
in ni več mogoče odčarati sveta.
(Alojz Ihan)
KAPITANOV GROB
Že kot deček je sanjaril, da bo pomorščak postal, z ladjicami iz papirja, se vse dneve je igral in nekoč so južne sape mu prinesle klic morja, med viharji v dolgih plovbah fant dozorel je v moža.
Zdaj trohni v peščeni zemlji, v senci vaškega zvonika, čez nagrobno ploščo z listi rahlo šelesti bršljan, že mu je ime prerasel, že ni videti napisa, da je plovba dokončana, da zaspal je kapitan.
Bil je zvest le svoji ladji, skupaj sta obplula svet in potem po dolgih letih se je vrnil sem umret. Daleč, daleč tam za hribi pa se nekaj lesketa, morje kot sonce utripa, mirno spati mu ne da.
Kličejo ga oceani, kličejo ga silne vode, kličejo ga tuje zvezde in valov globoki smeh, kličejo ga razbitine dobre, stare, zveste ladje, ki se v tisti zadnji noči je razsula na čereh.
(Svetlana Makarovič)
NIč NI
Nič ni bolj žalostnega od zapuščene starke,
zapuščenega otroka,
zapuščenega pijanca,
zapuščene ljubice.
Nad tvojim nebom, prijatelj,
jastrebi letajo,
jastrebi razprostirajo svoja smrdeča krila,
da te najdejo med drobnimi zrnci peska.
Sam si, tako zelo sam;
s solzami,
razbolelimi dlanmi,
žalostnimi očmi.
Globoko v tebi nekdo s kladivom gradi okove;
on misli, prijatelj,
da tako prežene tvoje človeške,
tako zelo človeške strahove.
(Neža Maurer)
|
|
|
|
Èlovek je svoboden, ko se nièesar ne boji in si nièesar ne želi! 
|
|
   |
    |
-Naya-
Doktor
Starost: 49
Pridružen/-a: 8:59, 05-Dec-2003
objave: 2367
Teme: 369
Kraj: dolenjska
18823.6 kinta/e
116.2 šold/e
286.6 flika/e
|
|
NE JOčI MEDVEDEK
Ne joči medvedek, ne bodi neumen,
kako bi jokale steklene oči,
saj si le navadna igračka iz pliša,
kako naj odtrgana tačka boli,
ne joči medvedek, ne bodi no smešen,
saj sam veš, da si le žival iz blaga,
samo žagovina je v tebi, medvedek
in tudi ne moreš imeti srca.
Že res nekje daleč, tako govorijo,
godijo se čudne in krute reči,
mogoče je res, da ljudje se morijo,
mogoče je res, da nekje teče kri,
a česar ne vidim, tega ne verjamem
in če ne verjamem, potem tega ni,
ne joči medvedek, neznansko si smešen,
kako naj odtrgana tačka boli?
(Svetlana Makarovič)
LOVCI NA VOLKOVE
Danes ni kot vsak dan.
Danes bodo lovci v zasedi pričakali
še zadnji trop volkov.
Dolge mesece so potrebovali za ta uspeh
in odslej bodo gozdovi varni pred tihimi klavci.
Spodaj v vasi ljudje z napetimi obrazi prisluškujejo.
Naenkrat počijo streli.
Zadeta volčja telesa se poblaznelo vrtinčijo po snegu,
potem otrpnejo v črnih mlakužah.
A kaj je z lovci?
Zakaj se danes ne vračajo pojoči skozi vas?
Zakaj nočejo piti ponujenega vina
in jesti pečenih ovac?
Zakaj se molče razidejo po domovih?
In zakaj se jim sredi noči nenadoma zazdi,
da je nekje zatulil volk?
Zakaj potem še ure in ure prisluškujejo v temo,
zakaj jim enako boleče kot zmeraj razbija srce,
zakaj dvomijo,
da je bil njihov namen zares zmagati?
(Alojz Ihan)
OD NEKOD SE POZNAMO
Od nekod se poznamo,
kot da smo se že srečali,
čisto bežno,
sredi noči na nekem dolgem,
mrzlem hodniku
in potem zaspano odtavali vsaksebi:
morda smo si tudi rahlo pokimali v pozdrav
ali si stisnili roko,
morda smo se celo objeli,
se poljubili,
bili vroči od prijateljstva
in globoki od ljubezni;
vendar je moralo biti že zelo,
zelo davno,
da je vse izginilo,
se vse razhladilo
in zdaj le še z drobcem krivde,
skritim v nerodnem molku,
čutimo od nekod se poznamo.
(Alojz Ihan)
BELA PRAVLJICA
Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Bog ve, kdo je šel pred mano,
bog ve, kdo za mano gre.
Vse poti so večno stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
vsak korak je večno nov.
Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Ena izmed njih je moja,
nanjo pada, pada sneg.
(Kajetan Kovič)
TUJEC
Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata?
Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata.
Prijatelje?
Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do danes neznan.
Domovino?
Ne vem, na kateri strani leži.
Lepoto?
Rad bi jo ljubil, če bi bila božanska in nesmrtna.
Zlato?
Sovražim ga, kakor ti Boga sovražiš.
Ej, kaj pa potem ljubiš, čudni tujec?
Ljubim oblake... oblake, ki romajo... tam doli... tam doli... čudovite oblake.
(Charles Baudelaire)
OTROCI SPIJO
Tiho, da se ne zbudijo otroci,
še bolj tiho, da jim ne osujete sanj;
ne loputajte z vrati,
sezujte si škornje,
ne rožljajte z bajoneti,
odpeljite na odpad topove;
nič bomb,
nič zgodovinskih premikov,
nič škripanja s pohištvom,
bodite tiho,
otroci spijo!
(Alojz Ihan)
DEčEK NA DREVESU
Potem ga začno iskati.
Ljudje se s plamenicami razkropijo po gozdu
in kličejo njegovo ime.
čolnarji se odpravijo na jezero
in pogrezajo palice v temačne globine.
Z verig so spuščeni psi.
Deček čepi na drevesu
in vznemirjen opazuje.
Še nekaj časa in zaslišal bo jok.
Zvonili bodo zvonovi,
iz hiše se bo oglasila molitev.
Potem bo deček neopazno zlezel z drevesa
in se pomirjen odpravil proti prepadu.
(Alojz Ihan)
ZAJEC
Komaj zaznavna sled.
Odtisi na mrzlem snegu.
Vmes jamice, ki jih je iztalila topla kri.
Na dnu rdeč kristal.
Beži.
In voha kri.
Opojen, slasten sok, ki mu izteka.
In mu zaliva sluhovode
in se strjuje v mreno čez oči,
da svet bo kmalu le še temna,
gluha bolečina.
Potem bo zmanjkalo krvi.
(Alojz Ihan)
|
|
|
|
Èlovek je svoboden, ko se nièesar ne boji in si nièesar ne želi!
|
|
| |
|
|
|
|
Poglej naslednjo temo
Poglej prejšnjo temo
NE moreš Objaviti novih Tem
NE moreš Odgovoriti na to Temo
NE moreš Urejati svojih Objav
NE moreš Izbrisati svojih Objav
NE moreš Glasovati na Objavah
Lahko prilepiš datoteke na tem forumu
Lahko Prenašaš datoteke na tem forumu
|
časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
 102910 Attacks blocked
|
Koledar
