| Avtor |
Objave |
 Gost
1.0 flika/e
|
|
Topla kopel pod Fudžijamo
Obredi v javnih kopališčih - Higiena pred vstopom je prva zapoved - Prizorišče zbliževanj
Kopanje v zaprtih javnih kopališčih, kakor ga poznamo v Evropi, ni enako tistemu, ki ga poznajo na Japonskem. Tam pomeni nenavadno obliko intimnosti, ki jo je mogoče doživeti le v kopališčih v deželi vzhajajočega sonca, ki pa nimajo nič skupnega z našimi javnimi pokritimi kopališči, kamor popeljemo družino za zabavo in preganjanje dolgega časa.
Japonci imenujejo svoja javna kopališča sento in jih je mogoče najti v vsaki četrti Tokia in večjih mestih. Celo v znani in dragi tokijski Ginzi.
Higiena je prvo in najvažnejše pravilo za vsakogar, ki vstopi vanj. To pomeni odložiti čevlje, se temeljito umiti in se šele nato potopiti v toplo vodo. Pravilo sicer ni nikjer napisano, a pozna ga vsakdo. Obiskovalci odložijo čevlje v lesene zabojčke in stopijo v sobo za preoblačenje. Sento mamica - vsa taka japonska kopališča so družinska podjetja - sedi na neke vrste vzdignjenem prestolu in vljudno, z nasmehom na ustih in rahlim poklonom, vzame od vsakega obiskovalca po 400 jenov. S svojega opazovališča ima dober pregled nad ženskim in moškim oddelkom, nad debelimi in suhimi, mladimi in starimi gosti. Medtem kliče: "Nakamura san je končal" ali "Murata san se pravkar suši" . Za prijatelje, ki gredo skupaj v sento, je to zelo praktična pomoč, saj tako vedo, kdaj morajo končati kopanje.
Kopanje, a ločeno?
Po drugi svetovni vojni so namreč Američani kot okupatorji Japonske odredili, da se moški in ženske ne smejo več goli kopati skupaj. Na skrivaj pa se še vedno tako kopajo v ofuru (sobah za kopanje), kakor so se pred dvesto leti v obdobju dinastije Edo. Voda v kadi je le za sprostitev. Gorje tistemu, ki se poskuša neumit, namiljen ali s šamponom v laseh potopiti v vodo.
V kopališču sento, kjer je povprečna temperatura vode kar 43 stopinj, sedijo častilci tople vode najprej na majhnih stolčkih brez naslonjala pred ogledali, se brijejo, si čistijo zobe in drgnejo kožo toliko časa, da se jim skoraj vname. Tudi pri čiščenju telesnih odprtin ne poznajo nobenega sramu. Medtem drgnejo še hrbte svojih sosedov. Ne glede na to, ali so družinski člani, poslovneži ali neporočeni, kopališče zbližuje vse obiskovalce. Pripovedujejo si zgodbe iz vsakdanjega življenja in uživaško stokajo, ko se potopijo v vročo vodo.
V Ginzi si je znani arhitekt za največjo reklamno podjetje na Japonskem in verjetno tudi na svetu, Dentus, zamislil petdesetnadstropno zgradbo iz stekla in betona. Poleg vodometov, ki jih osvetljujejo bleščeča se neonska svetila, neverjetno dragih restavracij itd. je tu našel prostor tudi sento. Po vsem Tokiu je takih kopališč več kot 1600.
Najlažje jih je najti s pomočjo prometnih policistov, ki so na skoraj vsakem večjem križišču. Na Japonskem namreč ni imen ulic, ampak le zelo zapleten številčni sistem za njihovo označevanje, zato je naloga čuvarjev reda dajati mimoidočim vse potrebne informacije o tem, kako najti trgovine, podjetja, posamezne družine in seveda kopališča.
Najbolj opazna v vsakem sentu je nedvomno stenska poslikava nad bazenom, ki običajno prikazuje goro Fudžijama z zasneženimi pobočji in gozdovi.
Podjetniško usmerjene sento mamice ponujajo v zadnjem času tudi new age kopališča, kjer v vodi plavajo velike vrečke za čaj, napolnjene z aromatičnimi zelišči. Savne, mrzle prhe in kopanje pod milim nebom sodijo seveda že k tradiciji takih kopališč, najbolj nenavadno odkritje sprememb željnih Japoncev pa je kopel z elektrošoki. Ti so odlično sredstvo za sprostitev, pravijo nekateri. Plošča, ki se zasveti, sicer svari pred vstopom šibkega električnega toka v vodo, toda ko ta strese mišičevje nepripravljenega kopalca, je pogosto že prepozno. Žrtev vpijoč skoči iz kadi, prizor pa je pospremljen z glasnim smehom drugih navzočih.
Terme za bogatejše
Voda v kopališčih sento je navadna, tista, ki priteče iz pip, vendar jo pogosto obogatijo z raznimi minerali. Toda v velikih mestih je mogoče najti tudi terme. Japonci vrtajo kilometre v globino, samo da bi našli termalno vodo. Taka termalna kopališča, za katera je treba imeti uradno dovoljenje, imenujejo onsen in v japonskem cesarstvu jih ni malo. Našteli so jih več kot 20.000.
Najbolj prijetno pa je kopanje v teh termah v naravi. Iz Tokia je mogoče priti do njih že v dveh urah. Ene izmed njih se imenujejo Tagata gun. Prenočevanje tam stane dobrih 40.000 jenov na osebo. Še bližji je razkošni Gora kadan riokan ob vznožju Fudžijame. Gostom ponudijo tudi tradicionalno hrano, ki jo prinesejo v sobo na številnih majhnih krožnikih.
V onsenu veljajo enaka pravila kakor v sentu. Najprej se je treba temeljito umiti in se šele nato potopiti v korita, obložena s kamnitimi ploščami. Uživanje v onsenu je seveda precej dražje kakor v sentu, saj se plača oprema, kakovost vode in postrežba. Tako kopanje postaja vse bolj tudi statusni simbol.
Peter Seunig
Vir: Delo, 27.11.2003
elektrošoki :shock: Ne hvala!!!
no, pa tisto skupno umivanje mi tudi ne diši 
Drugače bi se pa prilegla kakšna taka kopel 
|
|
|
|
|
|
| |
|
|
|
|
Poglej naslednjo temo
Poglej prejšnjo temo
NE moreš Objaviti novih Tem
NE moreš Odgovoriti na to Temo
NE moreš Urejati svojih Objav
NE moreš Izbrisati svojih Objav
NE moreš Glasovati na Objavah
Ne moreš prilepiti datoteke na tem forumu
Ne moreš Prenašati datotek na tem forumu
|
časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
 102967 Attacks blocked
|
|
|
[ Time: 0.4511s ][ Queries: 36 (0.2335s) ][ Debug on ] |
|
Koledar
