[ 
Počutje: Amused
]
[ 
Trenutno: Playing damn, I like surprises
]
Verjetno se vas bo večina strinjala, da tak projekt terja mesece priprav. V končni fazi je vsako novo življenje povezano z naravnimi zakoni reprodukcije. Tako je tudi naša Cristy nastala s tem v skladu.
A začnimo na začetku. Naš maček, ki zelo rad pokaže svojo perzijsko naravo je dokaj občutljiv na prisotnost novih bitij v hiši. Seveda ga imamo vsi radi in nesramen bi bil, če bi zanikal njegovo pozornost do vseh domačih. Zatorej je bilo "projekt" novega družinskega člana kar čimbolje naštudirati, saj si nihče ni želel neljubih zapletov, da o morebitnih poškodbah ne govorimo.
Nadalje je bilo zelo pomembno, katerega spola bo. Resda so vsi mali cukrčki, a ko zrasejo, se začnejo kazati fiziološko pogojene značajske razlike. Marsikdo bo rekel, da sva bila dlakocepska, ampak... Po moje je izbira spola najina pravica in hkrati dolžnost. V končni fazi bo breme skrbi na nama in odločitev je življenskega pomena. Pač... Ne gre ravno za vsakdanji dogodek. Niti si ne da premisliti in potem zamenjati. Si predstavljate? Ne, ne... Ta ni dober, mi ga prosim zamenjate za punčko? Banalno, kajne? Tisti, ki trdijo, da spol ni pomemben lažejo, ali pa so presneto naivni. Naposled se po dolgotrajnem premlevanju odločiva za punčko.
Naslednja pomembna zadeva je značaj. Tukaj ni bilo pretirane konfrontacije. Oba sva se strinjala, da hočeva sorazmerno lenobno in scertlano bitjece, ki bo dobrega srca in bo imelo močan čut za družino. Še več, domače okolje bi naj mu pomenilo vrhunec univerzuma in kake potepinske ambicije nikakor niso zaželjene. Seveda pa ne sme izostati bistrost. Visoka toleranca pri poslušnosti in veselje do učenja, kakor tudi dobra sposobnost pomnenja so bile zahteva. Seveda ob solidni vzdržljivosti, da se lahko skupaj udeležujemo rekreativno športnih dejavnosti.
Sledilo je še eno sporno področje. Medtem, ko so meni bolj všeč temnejše, je njej (beri Suzani) iz ne vem kakega razloga šinilo v glavo, da bi lahko bila ognjeno rdeča. Za pravila genetike se ni zmenila in vse moje dopovedovanje, da je črna bolj nevtralna in je posledično lažje slediti modnim muham nekako niso padli na plodna tla. Sva se pa vsaj strinjala v tem, da bo prava lepotička, pravilnih potez in skladnega videza.
Lahko bi vam še našteval, koliko priprav in usklajevanj zahteva takšen projekt, ampak vzelo bi preveč časa in prostora, zatorej naj bodo zgoraj navedeni ilustrativni primeri dovolj.
Sklepna faza vsega skupaj je bilo usklajevanje, glede najprimernejšega trenutka. Vzgoja vzame veliko časa in princeska bo potrebovala vso pozornost. Najina pričakovanja so predvidevala (oz. kar zahtevala) cel kup obveznosti. Nikakor si ne bi želela, da bi najina bistroumna lepotička postala preveč svojeglava. Hotela sva jo zase. Saj gre v končni fazi za najino družino. Družinski člani pa morajo biti (vsaj po najino) medsebojno močno povezani. Zatorej sva se odločila zamenjati službo, da bova bližje doma in vrt sva spremenila v s cvetjem ograjen travniček, da se bo najina princeska lahko brezskrbno igrala. Še več. Zasejala sva angleško travico, temeljito vse pograbila, da bi ne bilo morebiti kje kakih ostrih predmetov in... vse je bilo nared. Še celo žoge sva postavila na vrt. Dokler jih ne bo znala uporabljati najina princeska, se pač lahko z njimi igrajo okoliški otroci. Najina ljubezen pa je samo naraščala.
Prišlo je obdobje čakanja, ki se je neizmerno vleklo. Komaj sva čakala jesen. Upala sva, da bo najina priceska jeseni že z nama. Pripravila sva tudi srednje velikega pliškota (plišastega kužka), da se bo lahko z njim igrala. Izkazalo se je za pametno potezo, saj je, glede na to, da sva se ta čas z njim igrala midva, naš maco-taco mislil, da je živa mrcina in se mu je najprej spoštljivo umikal, ali pa pihal nanj, če je prišel preblizu, nato pa sta se nekako spoprijateljila in pomiril se je z usodo. Premetena poteza, sva si mislila. Zdaj bo v drugo še lažje, saj ima maček dobro izkušnjo s "prišleki".
Najini upi so se končno uresničili. 31. oktobra, 2007-ega leta gospodovega sva jo prvič videla. Obe s sestrico sta bili nadvse prikupni in obe tako črno črni, da sta se kar svetili. Celo očke sta imeli črni. Pri priči sva se zaljubila v obe - a le eno sva lahko odpeljala. Celo Suzi se je takoj sprijaznila, da je tudi črna nadvse očarljiva. Cristy se je že takoj privila k nama, medtem ko je Cassy bila precej bolj nezaupljiva. Po temeljitem pogovoru sva se odločila za Cristy. Najbolj navdušujoče je bilo, da sva jo lahko odpeljala takoj, še isti dan.
Avtomobila še ni bila videla v življenju, a vseeno jo ni bilo pretirano strah in prav kmalu smo se že peljali proti njenemu novemu in našemu skupnemu domu. Med potjo ji je bilo dvakrat slabo in dvakrat je bruhala, žal obakrat v avtu. Ampak ni ji bilo za zameriti, saj je kot sem rekel bila prvič v avtomobilu in za razumeti je bilo, pod kakim stresom je bila, ko je z dvema tujcema odšla v neznano in pustila sestrico za seboj.
Ko smo prišli domov, se je videlo, da se ne počuti najbolje. Opaziti je bilo, da se nekako stiska v kot in nezaupljivo opazuje naju, še posebej pa mačkona, ki je bil več kotočitno užaljen zaradi dejstva, da bo našo pozornost moral deliti še z nekom. Vseeno se je kmalu toliko sprostila, da se je razgledala po stanovanju.
Zvečer smo šli še malo naokoli, okrog hiše, da spozna okolico, nato pa smo počasi vsi potonili v sanje. Preden sem zaspal, sem slišal njeno vzdihovanje, iz katerega je bilo čutiti domotožje... Ampak, kdo bi ji zameril?
Cassy & Cristy pri dveh mesecih
Mama Blacky
Oče Earl - Eros
