Še zadnje leto pred polnoletnostjo

Pet 27 Jun, 2008 18:38

[  Počutje: Fed Up WIth Life ]
[ Working družbeno socialni diskurz zablujenega motorista Trenutno: Working družbeno socialni diskurz zablujenega motorista ]

Sedemnajst let je že minilo, odkar je rajnka "Juga" razpadla. Sesula se je kakor hišica iz kart. Krivdo gre pripisati predvsem nesposobni politiki, ki ni zmogla opraviti svojega posla. Zato so breme prevalili na ubogo rajo. Nekatere celo prisilili v voskovanje. Pa je bilo vse kar so si želeli, srkati pivo v senčki po pošteno oddelanem "šihtu".

No, nekaterim je igranje kavbojcev in indijancev prišlo prav. Na ta način so prišli do sosedovega avta, grunta ali pač pralnega stroja. Èeprav so takšni najbolj razvpiti, so bili (vsaj spočetka) v manjšini...

Zanimivo je bilo v tistih časih, za časa tovariša Tita. Ko so prišli v šolo, so rekli "zdravo" in ko je učitelj prišel v razred smo vstali. Tudi takrat so "srali mrzle"... Marsikaka miza je začutila ostrino pipca nadebudnega najstnika, ki je nanjo "vtetoviral" srce prebodeno s puščico in njene inicialke. Oče je vozil Tomos-a... Mislim, da je bila neka SMB "petnajstka"... Sem bil premlad da bi si zapomnil. Se pa živo spominjam živo-rdečega Tomos Elektronik-a.

Na obeh je bilo dovolj prostora za naju z mami. In nikoli mi ni bilo hudega. Oči so se mi iskrile vsakič, ko je očka osedlal konjička in kot strela sem švignil, če mi je z očmi pokazal, naj se mu pridružim...

Po Titu je bil še vedno Tito... Leta 1989 sem prvič delal čez počitnice na "LOM"-u. Za 25 dinarjev na uro (3,57 DEM na uro = cca. 1,83 EUR na uro). V enem dnevu sem zaslužil 200 dinarjev in še kakih 200 napitnine... V enem mesecu se je skoraj že nabralo za (rabljenega) BT-ja. 1600 DEM sem dal zanj... Razliko je primaknil oče. Mati pa je zaradi božje previdnosti nekje izbrskala (rabljeno) GIVI čelado. Brez vizirja seveda.

Vozili smo se vsakodnevno. 10 (in drobiž) litrski rezervoar je zadostoval ravno nekje za en teden. Včasih dan več, včasih dan manj. Verige smo mazali z oljem. Navadno s tistim "predelanim" iz "jugeca". Nobeno vreme ni bilo ovira. Sezona je trajala od prvih kopnih dni, do prvega snega. Vozili smo se k puncam, vozili v disko, vozili kar tako... V bunker. Zbrali smo dinarčke, za nekaj steklenic piva, liter vina in steklenico Jupija in Cockte. Zakurili ogenj, vsak je izpod sedeža privlekel svoj kos pasje radosti in ... pripovedovali smo si zgodbe. Ljubezenske ali herojske... Vse so bile pretirane, a jemali smo jih presneto resno.

Pogovarjali smo se o "Perotu", "Kefotu" in "Šteklu", "Jerenčetu" in "Skalarju", ki so vozili prave motorje... In jih občudovali. Verjeli ali ne, zbrali smo za pivo, zato da smo jim lahko častili pri "Èarliju" in jih poslušali. Požirali smo vse, kar so nam pripovedovali. Nafarbali so nas "mljavženkrat", a vseeno so nam povedali tudi marsikako modrost... predvsem, kako preživeti na cesti.

Tudi sami smo se podajali v avanture. Danes se bo marsikomu zdelo nepredstavljivo, da bi na cesti videl skupino 12-ih mulcev na "štirkah" in "ATXih", kako polno naloženi z obvezno kitaro in "dvema mašinama rezervnih delov" pičijo proti Umagu, ali na Plitvice. Pot v šolo s sošolcem na zadnjem sedežu pa je bila nekaj najbolj normalnega. Vsaj štopat ni bilo treba, vlaka pa smo bili prenajedeni.

Vsak moped, ki sem ga vozil je imel idejo... Nekateri zdravo, drugi bolano. A imeli so idejo. Imeli pa so še eno posebnost. Èisto noben izmed njih ni bil kupljen "na puf". Vsi za gotovino, iz žepa. "Titova" štipendija (z nekaj dela med počitnicami) pa mi je zadostovala za vse, kar sem potreboval.

Živelo se je bolje. Ljudje smo imeli ideje in smo jih uresničevali... eno za drugo. Korak za korakom. Sanjali smo in sanje so nam pred očmi postajale resničnost. V težkih časih smo podoživljali lepe trenutke in iz teh črpali energijo, da smo rinili naprej. Nikoli ni idealno - tudi takrat ni bilo. A bili smo polni idej. Ideje pa so gonilo napredka... Na tisoče jih je treba, da se poraja ena vredna truda...

Danes pa manjka idej. Èredni individalizem žene ljudi v plagiatorstvo že tako bednih izvirnikov. V tej bedi pa gre iskati razloge tudi za morijo na naših cestah. Danes ljudje hodijo delat za denar... večinoma denar za pokrivanje obroka kredita ali leasinga. Danes ljudje delajo za položnice. Nekje daleč v podzavesti, potlačeno in poteptano zavest, da je vsak dan lahko zadnji pa aktualizirajo z ekstremizacijo upravičenja.

Èe sem zadnji cent namenil za teh nekaj litrov bencina in si utrgal od ust za nov kombinezon, kdo vraga mi lahko prepreči, da ga stisnem po magistralki 256? Kdo mi lahko kaj očita? V službi sem po cele dneve, pa si menda ja lahko privoščim malo sprostitve... Saj ne da se ne bi dalo razumeti in na nek način celo pritrditi, toda... ali je mogoče zdravorazumsko odobravati tako početje? Ali je suicidialne težnje možno privzeti kot normalne in zanemariti naravni gon po samoohranitvi?

Družba, kjer je življenje tako malo vredno, da si ga je večina podzavestno pripravljena vzeti za nekaj sekund adrenalina je bolna družba. Družba v kateri ljudje 1/3 dohodka namenijo za plačevanje kredita za "pleh", drugo tretjino za vzdrževanje in "hranjenje" tega pleha, 1/3 pa si pustijo za preživetje je na robu propada. Družba v kateri so si ljudje zaradi "pleha in plastike" pripravljeni zagreniti življenje z odrekanjem osnovnim potrebam človeka pa neizpodbitno drvi v propad.

Ko na koncu delavec na gradbišču na vprašanje, zakaj vsak ljubi dan je četrt štruce in jogurt odgovori, da zato, ker nihče ne vidi kaj on je, vsi pa vidijo Audija pred garažo, normalnemu človeku postane jasno, da je nekaj krepko narobe. Vrnem se v davne začetke 20.-ega stoletja in se spomnim Fromma in njegove teze "Haben oder sein" (prevod: imeti ali biti). Tedaj mi postane jasno, da se moram ravno Titu zahvaliti za to, da sem.

Danes sem... Kakovost mi je na srečo še vedno pomembnejša od količine. Izlet na XY lokacijo in doživetje ob tem mi je pomembnejše od kvantitativnih količin, kot so, koliko konjev ima moj moped, kolikšna je njegova končna in koliko na uro se lahko peljem skozi ovinek in koliko se nagnem. Seks v naravi v idilični okolici mi pomeni več kot to, da sopotnici pokažem, kako motor zavibrira nad 10 tisoč obrati. Raje občutim "vibracije" orgazemskega krča in po strastnem ljubljenju pot nadaljujem umirjeno naslednjemu doživetju naproti.

Kakšno srečo imam, da sem živel v tistih "Titovih" časih, ko je ideja (bit, vsebina) pomenila več od forme (oblike, količine). Kakšno srečo imam, da so me v tistih časih naučili osnovnih krščanskih (=socialističnih) ali bolje rečeno humanih vrednot. Kakšno srečo imam, da vem, da vedno obstaja pot za uresničitev želja in sanj... Le volje je treba. Kakšno srečo imam, da ne delam za denar... Da uresničujem ideje in sanje... Denar pa priteka. Je eden izmed kazalcev, ki me usmerja... Mora ga biti dovolj, da lahko počnem, kar se mi zljubi... Pa naj bo to kava s æevapi v Banja Luki, ali kapučino in pašta v Veroni.

Škoda, ker danes ni nikogar več, da bi ljdem pokazal luč na koncu tunela. To je ena izmed največjih napak, ki jo zamerim Titu - da ni vzgojil naslednika. Podobno kot krščanski teos se je tako razkrojil tudi socializem. Nujno potrebujemo idejo, ki bo družbo predramila iz tega pasivnega polsna. Da bo individualizem spet odražan v kakovosti in ne količini. Da bomo bratski posdrav namenili človeku z imenom in priimkom in ne zgolj motoristu... Kot je to bilo včasih... v časih Tita.

>>>More posts from this category: Spoznavanje narave in družbe

The Trackback URL for this entry is:

http://www.povej.net/forum/trackback.php?e=988

Stran 1 od 2
Pojdi na stran 1, 2  Naslednja
Avtor Objave
Bassman
Administrator
Administrator

Pridružen/-a: 9:52, 20-Nov-2003
objave: 10490
Kraj: Ljubljana

objavaObjavljeno: Tor 01 Jul, 2008 08:58    Naslov sporočila:
Odgovori s citatom

Spomnim se tistih časov in doživetij s štirko, kasneje tudi z BTjem, kater itak ni vžgal na kurbl ampak na poriv. To so res bili časi. Vozil sem se po mestu gor in dol postavljal pred ženskami zabijal dolgčas na motorju. Vsak milimeter mesta sem poznal, vsako cesto.

To so res bili časi, ko se je hodilo izlete občudovat slovenijo, ko smo hodili na kosila, itd.

Na morje smo se peljali brez klime, uživati smo znali s tistim kar je bilo.

Danes pa samo gonja za dragimi avti, dragimi stvarmi, zato, ker drugi tako hočejo. Tisti, ki služijo na nas ovcah. V resnici pa zaradi tega nihče ne zna več uživati življenje v polni meri, ko si res vzameš čas zase in si privoščiš lepote slovenije, kakšno pijačo in potem domače kosilo na kakšnem kmečkem turizmu.

Nazaj na vrh Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo MSN Messenger - naslov
PikiJapok
Amater/ka
Amater/ka

Pridružen/-a: 19:30, 20-Avg-2006
objave: 221
Kraj: Logatec

objavaObjavljeno: Tor 01 Jul, 2008 09:04    Naslov sporočila:
Odgovori s citatom

Jap... Ko sem nazadnje na kmečkem turizmu prosil za piščančjo obaro, in za glavno jed kislo zelje s kranjsko klobaso in z žganci za prilogo, so me vsi gledali kot črno ovco... To ni več moderno. zid

Nazaj na vrh Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo MSN Messenger - naslov
Bassman
Administrator
Administrator

Pridružen/-a: 9:52, 20-Nov-2003
objave: 10490
Kraj: Ljubljana

objavaObjavljeno: Tor 01 Jul, 2008 09:27    Naslov sporočila:
Odgovori s citatom

Ja tudi mene zanima kje se še to da dobiti, pred kratkim sem si ravno to zaželel.

Nazaj na vrh Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo MSN Messenger - naslov
PikiJapok
Amater/ka
Amater/ka

Pridružen/-a: 19:30, 20-Avg-2006
objave: 221
Kraj: Logatec

objavaObjavljeno: Tor 01 Jul, 2008 19:38    Naslov sporočila:
Odgovori s citatom

Pri "prlečki" (Pod Jelšami) se da dobiti odlično prekmursko domačo hrano. Zelo dobro "klobaso" se da pojesti v prijetnem ambientu na pol poti iz Kr. Gore na Vršič... se ne spomnim imena... Poglej roadtrip na Vršič, ko sva imela nesrečo.

Zelo dobra hrana je tudi v koči PD Žiri na Goropekah... Odlična Belokranjska Hrana je v Podzemlji pri ... poglej v "Zaključna vožnja sezone".

Se najde kaj... Ko bluzim z mopedom včasih naredim kako "štih probo". Confused

Nazaj na vrh Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo MSN Messenger - naslov
Pokaži sporočila: