| Avtor |
Objave |
 Gost
2.0 šold/e
|
|
DOVOLJ JE
Včasih se mi zdi, da je med nama že dovolj,
Že preveč teh nežnih bridkosti.
Rastejo na gosto kot divje vrtnice ob meji.
Ti si onstran.
Za vsak poskus koraka se zlomi nežen zeleni vrat
dehteče glave; in kri kaplja.
Včasih me zaskeli do joka: Naj bo že konec
teh bridkih nežnosti med nama.
(Neža Maurer)
OBSOJENA NA GLEDANJE
Bila sem poleg,
obsojena za pričo.
S pogledom
si ji po obrazu, čelu, vratu
pisal: Ljubljena.
Dolgo si se zadržal
na ustnicah.
Z željo si jo mimogrede
- vpričo vseh -
slekel
in pisal, risal
po njenem telesu
znake ljubezni.
Bila sem poleg,
obsojena na gledanje,
izobličena od resnice,
da te ljubim.
(Neža Maurer)
…Ne najdem te.
Ne vidim.
Ne spoznam.
Ne v sebi.
Ne v ljudeh.
Ne v kamnu tam.
Ne najdem te nikjer.
Ostal sem sam…
(Rainer Maria Rilke)
Odšla sva spet vsak svoji samoti naproti,
Pa sva komaj občutila, kako je lahko topel stisk dveh rok.
Odšla. Preprosto. In sva spet, kar sva bila:
Komaj še človek. Tako čudno ubog.
Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:
Drevesa, hiše, oblaki, nebo in ceste so,
Ko da nikamor več ne držijo in je vseeno, kam nameriš nogo.
Odšla sva vsak svoji samoti naproti.
Reci: Kolikokrat bo še treba oditi
In za vselej pustiti ob poti drobec srca?
(Ivan Minatti)
ŽALOST
Tišina, tišina, tišina… Samo veter v brezah mrmra.
Nikogar. – Le zvezde in midva in žalost okrog srca…
Stisni se k meni, stisni, da mi ne vidiš v oči.
Tak tuje so, tak nebrižne in nič več v njih tebe ni.
Ah, saj ti nisi kriva, če je med nama tako –
Nekaj je z mrzlo roko čez mojo dušo šlo…
Pa saj ti nič ne moreš, da v meni mrlič leži,
In jaz nič ne morem, dekle, če v meni mrlič leži.
Morda sem premalo veroval, a ti vse preveč sanjala –
Zato so zbledele zvezde in žalost v srce zašla,
zato je tišina v naju in toliko besedi…
Ah, ne budiva mrliča! Naj spi, naj spi.
(Ivan Minatti)
MIDVA
Midva sva tiho, pozabljeno pokopališče.
V naju mrtva ljubezen spi.
V tišino, kjer večnost med trhlimi križi dremlje,
Le redko samoten ptič zacvrči.
Zacvrči, vztrepeta, odprhne…
Ko da ga je groza pred nama obšla.
In spet se težek mir zlekne med davne spomine
In spet sva ko groba dva.
Ah, nekdaj bila sva veji v pomladnem nemiru,
Prepletajoči liste v objem drhteč,
Nekdaj s strastjo sva naju v sebi iskala,
Zdaj se že davno ne iščeva več.
Vsak zase hodiva po tem neveselem svetu
In ne hudo ne lahko nama v srcu ni.
Tako bova do konca poti hodila,
Ti ne več jaz, jaz ne več ti.
(Ivan Minatti)
LAHKO MI GOVORIŠ, NAJ SE TE DOTAKNEM
Lahko mi govoriš, naj se te dotaknem,
ko pa veš, da tega ne morem storiti.
Lahko kričim nate, ker vstopaš v moje srce,
pa se mi boš smejal,
veš, s tvojimi otroškimi očmi
in boš pometal ruševine moje hišice
iz sanj s svojimi dolgimi trepalnicami…
in pustil boš, da se izgubim
v globinah tvojih zenic, ker veš, da
ne bom nikoli našla poti iz njih…
in namesto, da bi te moji kriki boleli,
si srečen z njimi in me zato
pretepaš s svojimi poslanimi poljubi…
stegnil boš roke k meni, me gledal v oči
in ko se bodo najine ustnice dotaknile,
se boš začel smejati…
in vendar te ljubim.
Mali posmehljivi nagajivi svet,
ki mi ga nudiš,
je svet, v katerem si želim živeti.
(Neja Tomšič)
Ljubezen ni nikdar tako močna, kakor takrat,
kadar čuti, da odhaja tja,
kjer bo trpela.
Ti ljubiš in ljubiš nesrečno!
O, ne pričakuj, da bi te tolažila ali slepila,
kakor se vedno še sama tolažiš in slepiš!
Ugasi zadnjo iskrico upanja,
ki ti še tli na dnu srca.
Nikdar se ti on ne povrne - nikdar! -
Ali pa si zato nesrečna?
Misliš, da te bom milovala?
Kaj pa češ?
Ali ni bilo njegovo srce na tvojem srcu?
Ali nisi užila na njegovih prsih najvišje sreče,
kolikor je more prenašati človeško srce?
Če je bila kratka ta sreča,
kaj pa to - ali se meri sreča po dolgosti?
(Josip Stritar)
Če se moje srce trga - naj se raztrga!
Svet zato ne bo propadel -
niti jaz ne bom;
zakaj človek je toliko večji od stvari,
ki jih izgublja v tem življenju.
Še morje solza ima nekje svoj nasprotni breg,
drugače ne bi bil nikoli nihče zajokal.
(Rabindranath Tagore)
VEM
Saj vem, da ljubiti te ne smem.
Saj vem, da ti trn v peti sem.
Saj ne bom te več prosila,
sama zase bom ljubila,
sama zase bom trpela,
v srcu tebe bom nosila,
v mislih s tabo bom živela. . .
( Marjana Škrobar )
IMAM LE NOGE BEŽEČEGA VOLKA
Hodim po ulici in gledam ljudi.
Njihova stopala in gležnje gledam.
Nekoč je živel človek, ki sem mu poljubljala noge.
Zgodilo se je, da mi je stopil na roko, pa nisem čutila bolečine.
Kadar sem z očmi zajela njegove, je bil svet moj.
Ni bilo stvari, ki je ne bi imela.
Potem sem ga ubila.
Nekega toplega večera, ko je sonce zašlo krvavo.
Kot tolikokrat sem mu položila glavo k nogam
in njegovo stopalo mi je stisnilo vrat.
Tisti hip sem postala žival.
Divje sem se zvila, planila kvišku in ga pogledala od zgoraj navzdol:
tedaj je umrl.
Zdaj imam le noge bežečega volka in pljuča, ki hočejo dihati.
( Neža Maurer )
UPANJE
Sonce na nebu, sonce v očeh, a v srcu tema je,
kot v temnih nočeh.
Morda kdaj posije mi sonce v srce,
morda kdaj naslonim ti glavo v roke.
Takrat, ko bom našla oporo v tvojih dlaneh,
takrat se prižgejo mi lučke v očeh.
( Ljubica Jančar )
RADOVEDNOST
Kaj je v meni za tebe?
Kaj?
Le eno srce, srce, ki te ljubi,
ki joče v prsih drhtečih!
In kaj je v tebi za mene?
Kaj?
Le eno srce, ki bi vračalo ljubezen,
če bi znalo ljubiti.
( Ljubica Jančar )
SFINGI
Stojiva vsak na svojem bregu samote.
Tvoje besede so daljne, čudežne roke.
Vabiš me.
Vabim te.
Mimo boleče odteka šumenje lepote.
A midva,
a midva - stojiva, sfingi negibni,
stojiva, vsak na svojem bregu samote.
( Vlado Garantini )
LJUBEZEN
O, zdaj mi glej v oči, ko v njih žari mavrični odsev sinjine,
nakit smejočih rož zasanjano mi tke rožnati prtič miline preko lic.
Potem ne, potem bom kot mrlič
z obližem raskave hrastovine - takrat,
takrat zastri jih s slapom pomladne mesečine.
( Vlado Garantini )
ŽALOST POTUJE PONOČI
Kadar boš odšel, pusti okna odprta,
ne zapiraj vrat za seboj,
ne ponujaj roke v slovo.
Kadar boš odšel, odidi malo pred nočjo,
da ne bom ostala sama.
Žalost potuje ponoči.
Kjer najde odprto okno in srce, tam prenoči.
( Neža Maurer )
NA LOVU
Moja ljubezen zmeraj na lovu,
zmeraj znova željna ljubkovanja
in toplega naročja.
Bridkost je ime poti, po kateri hodi;
tlakovana je z ježicami.
Mačje blazinice puščajo za sabo rdeče žige.
( Neža Maurer )
SREČA IZ KNJIG
Znam pričarati konja iz palice in kočijo iz bilja.
Znam ustvariti srečo iz knjig in tebe ljubečega.
Ko prideš pokvariš vse:
zlomiš palico, pohodiš bilje,
srečo zapreš v knjige.
In odideš.
Jočem za pravljicami.
Otroške solze pečejo.
( Neža Maurer )
Ravno toliko je še ostalo časa, upanja, sonca in srca,
da je hrepenenje oživelo.
Pognalo se je do neba in izginilo v sinjini.
( Neža Maurer )
TAKO DOLGO
Gledal ji je v oči tako dolgo,
dokler ni v njih zagledal sebe.
Potem se je zadovoljen obrnil in odšel.
( Neža Maurer )
Nekoč, ko boš v hladnem večeru trpel,
ko si boš nežnih in toplih dlani zaželel,
ko bo nekdo do konca pohodil tvoje srce,
ko boš nekaj dni ob oknu slonel
in zaman za njo hrepenel. . .
Šele takrat boš razumel,
kako to boli;
takrat ti bodo pekoče solze stopile v oči!
Moje oči niso tako lepe, kot tvoje.
Mojih oči ne krasi tisti sivi nebeški pogled.
Ne, moje oči niso tako lepe, kot tvoje.
A vsaj smehljati se in pozdravljati znajo.
Jaz sem ogenj.
Vrgel si iskro name in me vžgal.
Jaz sem ogenj.
To veš samo ti.
Nocoj gorim zate.
Spoznaj to, ljubi me.
Kajti - samo nocoj gorim.
Jutri bom pepel.
Kaj je v dnu tvojih oči, ki me gledajo?
Ko se v množici za trenutek ujameva z očmi,
sem kakor skala v oceanu
in ti val, ki je udaril ob me.
Dvigam se nad teboj v višino
in nikoli ne bom spoznala tvojega dna
in ti nikoli mojih višin.
Z vsako pesmijo je manj moje ljubezni do tebe.
Z vsako pesmijo umira topa bolečina mojega ranjenega srca.
Vendar je vedno več besed, ki bi jih hotela izreči.
Vendar je vedno več drugih ran.
Najhuje je, da ne veš.
In iščeš.
Iščem, pa ne vem,
da tam nikoli ni živelo tisto,
kar iščem.
Tega nikoli ni bilo tam.
|
|
|
|
|
|
| |
|
Gost
2.0 šold/e
|
|
SPOMIN
Bila si nekdaj moja.
Vsak delček tvoje bele kože sem božal kakor nežne, bele rože.
Zdaj je jesen.
Ni čas za rože, a moji prsti
v spominih cvetejo od tvoje nežne, snežnobele kože.
(Vlado Garantini)
NEŽNI IN NEVARNI OBRAZ LJUBEZNI
Nežni in nevarni obraz ljubezni se mi je prikazal nekega večera
po vse predolgem dnevu
Mogoče je strelec lok napel
mogoče je godec po strunah podrsel
Saj več ne vem saj nič ne vem
Saj vem samo da me je ranil
mogoče s puščico mogoče s pesmijo
Saj vem samo da me je ranil
me v srce zadel da za vse čase
je vanj vžgana pekoča ljubezenska rana.
(Jacques Prevert)
TANTAL
Nimam, nimam pravice poseči v tvoje življenje.
Le od daleč, le od daleč te lahko občudujem,
nedosegljivo ozvezdje.
Ti si moja, a vsa si v meni kakor temni bron,
nezaustavljivi vzgon- s silno muko dan za dnem zatajevana.
(Vlado Garantini)
PRIVID
Tiho po prstih prišla si.
Komaj sem dotaknil se lic in belega čela,
Že si spet tiho, po prstih odšla.
Za teboj spuhtela je sled kot izgubljena,
Bela ovčica na nebu.
Samo srce zanjo še ve.
(Cvetko Zagorski)
TEK BLIŽA ŠETNJA UZ TEBE
Tek bliža šetnja uz tebe
Vrati se, draga, do mene
Privio bih se uz tebe
Učini to, Bože, za mene.
Odoh u vrt ja posve sam
Izdaja vreba posvuda, znam
Ako uz ruže ide i trn
Učini to, Bože, za mene.
Sladki vrh ljubavi je pust znam
Nestala je ruža, ostao trn
Tom stazom mi valja iči sam
Uzmi me, Bože, u svoj stan.
(Nick Cave)
Občutek v solzi, ki polzi.
Bolečina.
Samota.
Smeh, ki se poraja, je znamenje nemoči,
posmeha,
ker so solze
in ker nihče ne ve, da ti je hudo.
Vračam se po isti poti.
Posejani s suhim listjem.
Z najinimi poljubi in objemi.
Ta pot bo ostala samo najina.
čeprav bo nekoč po njej hodila ONA.
Mi daš pogled? Da naslonim nanj srce in roko
in svojo ljubezen.
Mi daš pogled?
Mi daš kamnito ogledalo svoje duše?
Praznina.
Praznina.
Mraz.
Mi daš pogled?
Ne maram tvojega pogleda.
Mi daš pogled?
Mi daš laž?
Ne reci ničesar.
Naj v najino tišino nihče ne vstopi.
In če zagledaš na koncu prazen pogled. . .
ne verjemi!
»Bila sem ena minuta v urah tvojega življenja.
Samo ena kapljica v tvojem kozarcu.
Samo ena slamica v snopu deklet.
Bila sem en sam. . .
A vendar sem bila.«
Učil si me živeti.
Rahlo, stvarno.
Učil si me ljubiti.
Se smejati.
Med ljudmi skrivati solze,
bolečino.
Ko sem vse to znala
si odšel. . .
Naj ti rečem, da se te bojim?
Da se bojim,
da ne bi bila vredna ljubezni
in razumevanja,
če bi me imel rad?
Naj ti povem, da sem včasih kot kaplja.
Majhna in nepomembna,
vendar se čutim pomembna.
Kot sonce, kot nebo.
Ko zdrsnem iz zavesti o sami sebi
in se prepustim roki, ki si me želi.
Naj ti rečem, moja ljubezen,
da se te bojim ljubiti.
Ker kapljo lahko uničiš,
a sonce in nebo bi nekoč uničilo tebe.
Moje srce je umrlo od prevelikega gorja.
Zlilo se je z oblaki.
Odletelo s pticami. . .
Ne bo ga več nazaj.
Ljubezen so sanje iz katerih se zbudimo
s solznimi očmi.
Srečna sem.
Včeraj mi je rekel, da me ljubi.
Ponosna sem in srečna.
Ni dodal, da je za večno.
( Prevert )
Zakaj moramo srečati tiste ljudi,
ki jih bomo ljubili,
a jih bomo morali pozabiti?
ROMANCA
Rad bi te enkrat narisal,
kako igraš na kitaro,
pa ne sme biti odtisov
mojih prstov na tvojem žaru.
Vseeno stiskam pero.
Brenkaj mi španske plese.
Saj bom narisal samo,
kako se mi roka trese.
( M. Komelj )
Na svidenje, dragi moj. . .
Nikoli več ne bom ljubila se s teboj.
Kajti za vedno si odšel.
S seboj srce moje si vzel.
Nisi se obrnil, ko si odhajal. . .
Zato vem, da me ne ljubiš več.
Vem, da sem ti res odveč.
Bodi srečen z njo, ki ljubiš jo.
Saj z nama nikoli ne bi bilo tako.
Ko pišem ti, solza nesreče mi po licu polzi.
A ti boš z njo.
Z njo ti bo lepo.
Še enkrat zbogom, dragi moj.
Zbogom ti, ki nikoli več ne boš moj.
Med menoj in teboj je veliko neizgovorjenih besed.
A midva molčiva.
PODOBA
Odcvetel je čas mojih hrepenenj,
izpele so se ptice želja.
Pomladi pa kar cvetijo in prepevajo.
Moja duša je smehljajoča podoba na steni:
zre skozi okno,
a ničesar ne vidi,
ne sliši,
ne čuti.
( Neža Maurer )
Nisem te nehal ljubiti, o ne,
le skril sem te.
Skril med zaprašene spomine.
Tako, da ne boš me mogla več raniti
in sedaj si le tam,
ti in slike stare iz časov,
ko sva še oba verjela,
da samo za naju bo pomlad vzcvetela.
Nenehno potovanje,
od tod do tam,
od staršev k otrokom,
od veselja k dolžnosti,
od znanega k neznanemu,
od rojstva k smrti.
Z menoj potuje ljubezen.
Na enem od mojih potovanj bo izstopila
in prisedla drugam.
( Neža Maurer )
Ni mi hudo, ker odhajaš.
Ampak zato,
ker ne morem s teboj.
Morda je končno pravi,
a ne verjamem več.
Nekoč bom zopet sama.
Življenje teče in nič ne reče;
samo nasmeh je bolj grenak.
|
|
|
|
|
|
| |
|
 -Naya-
Doktor
Starost: 50
Pridružen/-a: 8:59, 05-Dec-2003
objave: 2367
Teme: 369
Kraj: dolenjska
18823.6 kinta/e
116.2 šold/e
286.6 flika/e
|
|
Hočem umreti, ko me še ljubiš,
da vzamem s sabo ljubezen vso in poljube nepresahle,
da me v večnem grejejo snu.
(Johnson)
Ti večerni si oblak, ki blodi po nebu mojih sanj.
(Tagore)
Ne, ne približuj se!
Od daleč bi rada želela, ljubila te tvoje oči,
ker sreča je lepa, le, dokler je nada, ko o sebi šele napoved rodi.
(Maksimovič)
Ljubil sem vas molče,
brez vsake nade,
poln plahosti in ljubosumja muk;
ljubil sem vas z močjo ljubezni mlade,
kot Bog daj, da bi ljubil vas kdo drug.
(Puškin)
|
|
|
|
Èlovek je svoboden, ko se nièesar ne boji in si nièesar ne želi! 
|
|
   |
    |
natpetra
Starost: 47
Pridružen/-a: 10:30, 30-Sep-2006
objave: 1
Teme: 0
0.0 kinta/e
12.8 šold/e
0.0 flika/e
|
|
me zanima ta stvar: kdo je pevka "Podoba"??
..............Nekoč bom zopet sama.
Življenje teče in nič ne reče;
samo nasmeh je bolj grenak.........
|
|
|
|
|
|
 |
 |
Shajtana
Odvisnica
Starost: 43
Pridružen/-a: 14:17, 08-Dec-2003
objave: 4204
Teme: 66
Kraj: Lj
68412.4 kinta/e
258.2 šold/e
1466.6 flika/e
|
|
|
People plan...God laughs...
|
|
  |
  |
|
|
|
Poglej naslednjo temo
Poglej prejšnjo temo
NE moreš Objaviti novih Tem
NE moreš Odgovoriti na to Temo
NE moreš Urejati svojih Objav
NE moreš Izbrisati svojih Objav
NE moreš Glasovati na Objavah
Lahko prilepiš datoteke na tem forumu
Lahko Prenašaš datoteke na tem forumu
|
časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
 153816 Attacks blocked
|
|
|
[ Time: 1.6119s ][ Queries: 34 (1.2104s) ][ Debug on ] |
|
Koledar
