[ 
Počutje: Confused
]
[ 
Trenutno: Listening to Atomic Kitten
]
Priprave na morje.Sploh ne morem verjet,da bom preživela na morju cel mesec in to večino časa sama z Nejo.
Ja saj se veselim,ampak po drugi strani me je pa malo strah kako bo,daleč od družbe,nikogar s katerim bi preživel proste trenutke.Bila sem sicer z nekom zmenjena,a se je vse skupaj klavrno končalo.Sem si mislila,ne bom se obremenjeva,bo pač kakor bo.Nato sem slučajno spoznala njega.Baje,da me pozna od nekod.Začela sva kontaktirat.Vse skupaj je prišlo tako daleč,da sva si izmenjala telefonske in čvekala še po telefonu.Ja,kot da msn ni zadost.Enkrat sem mu v šali omenla morje.Začela sva se pogovarjati o temu in še sama ne vem,kdaj sem ga resno povabila naj mi pride za kak teden delat družbo.Ok,mislila sem si,da je to vzel kot hec in da ga ne bo.Ampak bolj ko se je bližal čas mojega odhoda,večkrat sva govorila o tem.In nato kot strela iz jasnega sporoči,da bo prišel.Prvi trenutek me je pograbila panika in ko sem se malo pomirila sem začela razmišljati,da ga sploh ne poznam tako dobro,da ne vem skoraj nič o njemu,pa čeprav sva govorila vsak dan.Par dni preden sem šla,sem se oglasila pri njemu,da ga še malo pretipam.Še vedno bi si lahko premislila in mu rekla,da je bil pač hec.Ampak bil je nekaj posebnega,čeprav sem še vedno bila malo v dvomih.Nič,sem rekla,kar bo pač bo.In sem šla.Prve dni na morju je bila živa beda.Slabo vreme,en dan je deževalo,kot da je sodni dan.Spet me je pograbil strah,kako bo ko bo prišel,če bo tako vreme.Kaj bova počela?Se bova sploh imela kaj za pogovarjat?Kam naj se umakneva drug od drugega,če bi želela malo miru?Priznam,težko sem čakala tisto nedeljo,ko bo prišel,hkrati pa sem si želela,da dnevi ne bi minevali tako hitro.Nedelja.Prihaja!Zdaj je kar je.Ko je prispel,sem bila malo zadržana,nekako nisem našla pravih besed,bilo mi je nerodno.Smešno.Tako dolgo že nisem zardevala,ob njemu pa sem in še vedno zardevam.Kljub strahu je pogovor stekel,govorila sva dolgo v večer.Nato pa prva noč.Spet vprašanje.A spati v isti postelji ali ne.No pa klinc gleda vse.Saj to itak nič ne pomeni.Spati ob njemu je bilo nekaj posebnega.Ne znam si tega razložit.Skratka ne bom pisala za vsak dan in vsako uro kaj sva počela.Hodila sva na sprehode,izlet,povabila sem ga na večerjo,gledala sva sončne zahode,igrala poker in monopoli,drug drugega zafrkavala,skratka dnevi so minevali.Vse je bilo enkratno,super,fajn.Zadnje tri dni pa sem kot prijateljica zatajila.V meni se je nekaj premaknilo.Opažala sem,da ga bolj opazujem,da mi pomeni več kot na začetku.Ampak vem,da nisem zaljubljena.A je sploh mogoče do nekoga čutiti nekaj več brez tiste prve zaljubljenosti?Je mogoče,da so se v meni že kar takoj rodila neka globlja čustva?Zakaj se ob njemu počutim drugače kot sem se ob drugih.Zakaj mi manjka že vsako minuto,pa čeprav je še tukaj?Ne,ne smem se izdati.Ne sme vedet,da ga opazujem na skrivaj,da se je v meni nekaj premaknilo,da mi njegov pogled požene kri po žilah in pospeši srčni utrip.Ne sme vedet,ker vem,da ne čuti isto.Da me ne vidi v takšni luči kot jaz njega.Ampak kako dolgo bom lahko prikrivala?Kaj pa če mu povem,ko bo odšel?Ja,tako bo.In je tudi bilo.Seveda sem dobila tak odgovor kot sem ga pričakovala.Ja,sem bila razočarana,ampak glede na to,da je super clovek,dober sogovornik,da mi je kljub vsemu prijetno v njegovi družbi,ga ne želim izgubiti kot prijatelja.Upam,da mi bo uspelo ohladiti srce ta čas dokler sem še na morju.Prvi dan ko je odšel,je bilo tako prekleto hudo.Pogrešala sem ga že kar takoj,ko je zginil za vogal.Zvečer ko sem legla v posteljo,je bil še vedno prisoten njegov vonj.Zatopila sem obraz v njegovo blazino in zaprla oči in že naslednji trenutek sem se zalotila da mi po licu polzijo solze.Èisto nekontrolirano sem jokala.Ne,to se ne sme dogajati.Ne smem se spustiti iz vajeti.In sem zaspala.Naslednje dneve je bilo nekoliko lažje,čeprav sem se vsake toliko zalotila kako gledam slike sončnih zahodov,se spominjam kako super je bilo,kako sva se smejala.Mislim si,počasi me bo minilo,zaposlila se bom z drugimi stvarmi.Ampak vem,da se bo v meni spet zbudil strah,kako bo ko ga bom spet videla.Več pa potem,ko pridem iz morja.Pa lep pozdravček in Malega Lošinja.