Vstanem ob petih zjutraj. Vreme ničkaj vzpodbudno za načrtovani izlet... Napoved sicer obetavna, a kaj, ko oblaki zunaj izpričujejo čisto drugačno sliko. Radarska slika kaže dež na Gorenjskem. Srkam kavico in kolegica, ki je tudi vstala zgodaj mi pove, da je pri njih (Škofja Loka) "huda ura"... Vseeno ob 8-ih odideva na pot. Okoli Jeprce zapeljeva v dež, ki ne poneha vse do Karavanškega tunela in še naprej... Nekje na pol poti od Villach-a proti Spittalu pa se dež vendar odloči ponehati in skozi koprenaste oblake se prikažejo sramežljivi sončni žarki.
V Spittalu zapustiva avtocesto in se nameniva proti Grossglocknerju. Voziva se po čudoviti pokrajini ob reki Moell.
Spokojna alpska dolina deluje v oblačnem vremenu že kar nekako turobno, kljub vsemu pa je moč opaziti tisto življenjsko energijo, ki se pretaka v takšnih "odročnih" krajih, kjer je trava "bolj" zelena in so potočki bolj bistri.
Malo pred Lienzom pa se začne cesta občutno dvigovati... Pozdravi naju tudi težko pričakovana tabla z napisom "Grossglockner Hochalpenstrasse". Ko prideva mimo Heiligenbluta, ki je bil kljub slabemu vremenu okupiram s turisti, pa naju še oberejo za 18 € "cestnine". Razumljivo. Vzdrževanje takšne ceste stane. Cesta se začne strmo dvigovati in kmalu naju obda tako gosta megla, da bi jo lahko rezal. Sčasoma se zaveva, da sva prišla ravno v tiste oblake, ki sva jih prej občudovala iz doline. V pravilnost hipoteze naju prepriča tudi kanček modrega neba, ki se je vsake toliko vendarle za trenutek prikazalo... Še nekaj je vredno omeniti. Èeprav sem vse tja do 2300 m.n.m bolj slabo videl, sem lahko občutil, da je presneto mraz. No, ko se je na 2500 m.n.m. megla toliko razkadila, da je bilo moč celo kaj videti, naju je pričakalo presenečenje... Vozila sva po poledeneli - ravno spluženi cesti, okoli pa je bilo mogoče opaziti snežne lise - pa ravno začelo se je poletje.
Èas je bil, da si privoščimo pošteno skodelico pravega "planinskega čaja" in pod Eddelweisspitze smo naleteli na kočo, v kateri nas je pričakala "frajtonarca" in čisto pravi svizec.
Na poti v dolino so naju spet obsijavali posamezni sončni žarki, predvsem pa se je z vsako serpetino poznalo, da narašča temperatura na sprejemljivo raven. Na vrhu je bilo namreč -3 stopinje Celzija.
Najina pot se je nadaljevala proti Werfen-u. Znameniti grad na hribu, iz katerega se ponuja veličasten razgled na okolico naju je pozdravil v vsej svoji mogočnosti. Vstopnina v grad nanese 14 € na osebo, fotografiranje pa povečini znotraj gradu ni dovoljeno.
Mimo Salzburga se peljeva na Chiemsee, kjer občudujeva račke in labode in srkava kapuccino (ki je v nemčiji sicer bolj podoben beli kavi, a o tem kdaj drugič). Cene obupne. 6 € a dva kapučina. Te kar stisne pri srcu. Nadaljujeva mimo Muenchna proti najini končni postaji za danes... To je Ingolstadt, mesto kjer izdelujejo Audi-je. Zakaj ravno tja? Leta 2006 sem tu prebil dobršen del leta, o sem pisal programsko opremo za novo linijo A5. Obljuba dela dolg in tako je moja draga prvič v življenju videla Audijev obrat in večerjala v prekrasni grški restavraciji, ki sem jo "odkril" v času bivanja tam.
Nastanila sva se v B & B Hotelu ob izvozu Ingolstadt Nord in raztovorila konjička, nato pa sva si privoščila večerjo ob svečah in čudoviti grški glasbi.
Po obilni večerji sva še malo zakovlovratila po mestu in ob Donavi, nato pa sva se predala zasluženemu počitku, saj je bilo za nama danes prbl. 650 kilometrov, pred nama pa še dooolga pot.