Ponedeljek je in v Bratislavi je čisto navaden zgodnje poletni dan. Že zgodaj zjutraj sončni žarki temeljito ogrejejo še tako hladno srce. Jutro v Bratislavi je nekako umirjeno...
Preko mestnega trga se odpraviva v mestno kavarno na jutranjo kavico in zajtrk. Žal si s postreženim časopisom nisem mogel dosti pomagati, saj Slovaščine noben od naju ne zna. zato pa sva toliko bolj uživala ob dobrem capuccinu in jabolčnem zavitku, začinjenem s petjem ptic, ki so se mešali z zvoki mestnega vrveža in toplino sončnih žarkov.
Občudujeva novodobne kočije, ki turiste prevažajo po mestu da si lahko uživaško ogledujejo znamenitosti in razmišljava, zakaj se nihče česa podobnega ne spomni v naši prestolnici. Nasploh je Bratislava polna turistov, ki se na daleč prepoznamo po fotoaparatih (najrazličnejših znamk, oblik in cenovnih razredov). Medtem ko Slovaki neopazno prav počasi stopajo svojo pot in z užitkom pogledajo po izložbah ali stojnicah...
Odpraviva se na najino vožnjo po mestu in počasi proti Budimpešti. Sopotnica fotografiranje spet opravi kar z zadnjega sedeža...
Oznake po mestu so ZELO DOBRE in kmalu se znajdiva na pravi poti... ven iz mesta in proti Budimpešti.
Na poti naju spremljajo neskončna polja pšenice, koruze in sončnic. ceste so dobre in pretežno ravne, vročina pa vedno bolj pritiska.
Že kmalu pa se znajdemo na novi meji... Poslovimo se od Slovaške in vstopimo k našim sosedom na Madžarsko.
Za mejo na bencinski črpalki oskrbiva konjička z "vinjeto" in tako se lahko mirno in brez skrbi vozomo tudi po Madžarskih avtocestah. Èe ste se kdaj spraševali, kako je na Madžarskem, vam lahko ponudim enostaven in nedvoumen odgovor... ravno je! Po približno dveh urah ravnine in pasje vročine, ki se je odločila ustaviti nekje pri 38 stopinjah celzija, pri čemer je bočni veter deloval nekako tako kot fen sredi poletja se odločim, da je čas za počitek... Budimpešta je bila le še nekaj minutk stran... Èas za poležavanje, mineralno vodo in sladoled.
V budimpešti parkirava pred mestnim muzejem in se po mestu odpraviva peš.
Takoj za vogalom naju pričaka Karlov park, ki nam s senco košatih krošenj ponudi prijetno osvežitev v nasprotju z razbeljenim betonom preostanka metropole. Mestni utrip pa je čutiti na vsakem koraku... Tudi tu je mesto polno turistov, pa tudi gospodinj, ki tekajo po nakupih in gospodov, ki posedajo po kavarnah...
Midva pa sva se kljub vročini vztrajno sprehajala po mestu in iskala kavarnico v senčki, kjer ni pretirane gužve, da lahko v miru natakarju razložimo kaj hočemo (jap, tudi Madžarščine ne znava). Končno nama uspe.
Okrepčana se odpraviva iz kavarne proti Donavi, kar se izkaže za razumno odločitev, saj naju hlad lene reke blagodejno boža in celo sonce se naenkrat zazdi spet prijazno in vse asociacije na mikrovalovno pečico so se potopile med valovi Donave.
Tudi mesto se mi je zdelo iz tega stojišča prijaznejše in to je bil pravzaprav trenutek, ko sem odkril, da mi je v resnici Budimpešta celo bolj všeč, kot Dunaj.
Iz Budimpešte jo mahneva proti Blatnemu jezeru. Na poti naju spet po nekončnih ravninah spremljajo neskončna polja... predvsem sončnic.
Na Blatnem jezeru sva v slabih dveh urah. Tukaj je pa res sveže, saj se dan počasi prevesi v večer in jezero deluje prav blagodejno na najini prepoteni telesi. Privoščiva si še večerjo in kar stežka si iz glave izbijeva idejo, da bi danes ostala kar tukaj.
Okrepčana stežka zapustiva prijeten ambient in se odpraviva proti domu. Ravnina naju spremlja vse mimo Varaždina in Ptuja, ko končno ponovno srečamo poznane slovenske Gričke.
Domov prispeva okrog polnoči, prijetno utrujena, saj je za nama ta dan kakih 800 km.
Skupaj sva jih naredila slabih 2000 v treh dneh, prečkala 6 državnih meja in bila na nadmorski višini malo pod 3 tisoč metrov in malo nad 0 metrov. Èudoviti trije dnevi, ki bi jih z veseljem še kdaj ponovil.