[ 
Počutje: Very Sad
]
Prebudim se v sončno nedeljo, 15. julija, 2007-ega leta gospodovega. Dokaj pozno, nekje okrog pol osme, morda celo osme ure. Sonce je že kar visoko, skozi okno pa se razprosira sinje modro nebo. Danes je pravi dan za Izlet na Vršič. Medtem ko se najdražja leno premetava popostelji leno srkam jutranjo kavo in poslušam prijetno koncertiranje ptičev, medtem ko se skozi okno vali že kar pošteno topel zrak.
Nekaj minut čez deveto smo že na dogovorjenem mestu, kjer nas čaka Tommy. Izmenjamo nekaj besed in se dogovorimo za prvo etapo današnjega nedeljskega izleta - cilj le-te je Most na Soči.
Mimo Godoviča in po prebujajoči se Zali, pa mimo Idrije, ... Tam smo dokaj hitro... Kako urico panoramske vožnje ob potočkih in rečici, ki s prijetno svežino dopolnjuje milino sončnih žarkov, ki zlato obseva vse odtenke zelene pokrajine.
Kmalu smo v slaščičarni ob jezeru, kjer kaj kmalu ugotovimo, da nismo osamljeni popotniki. Suzy si privošči obvezno dnevno dozo sladoleda, jaz nekaj za žejo, medtem ko se Tommy kar nekako ni mogel odločiti, kaj bi. Medtem ko je on razreševal dilemo dneva, pa sem jaz poskusil skozi objektiv zaobjeti pogled na mogočne vršace Julijcev, ki so se v nebeških višavah spokojno nastavljali sončnim žarkom - brez zaščitnih faktorjev.
Okrepčani pojdemo novim dogodivščinam nasproti. Cilj naslednje etape je Vršič, tam nekje 1620 metrov nad morjem. Vozimo se ob smaragdno zeleni Soči in ko jo gledam vso tako bleščečo in razgaljeno, mi še enkrat postane jasno, zakaj je bila muza Gregorčiču. Skozi Tolmin in mimo Kobarida in Bovca se kmalu spustimo v Trento. Vozimo se po ozki cestici, ki je na trenutke še dodatno zožana zaradi osipanja. Ravno na enem takih zožanj opazujem rdeč avto pred seboj in se veselim dejstva, da mi takšne ovirice na cesti sploh ne predstavljajo težav, saj mi dober meter širine omogoča gladko drsenje po najrazličnejših cesticah. Sopotnica mi navdušeno pokaže jadralne padalce, ki lebdijo v višavah in svobodno občudujejo lepote pod zeboj zviška. Takoj izza ovinka pa naju pričaka neljubo presenečenje. Trenutek nepozornosti je bil dovolj, da nisem opazil naglega zaviranja ravno tistega rdečega avtomobila, ki sem se mu prej posmehoval. Le ta je že skoraj stal sredi ceste v izogib trku s kolesarjem. Zaviral sem močno in čutil sem, kako sopotnica leze ob meni... Ustrašil sem se, da bo poletela čezme in pristala na asvaltu, a zgodilo se je še hujše... Razdalja je bila ravno kak meter ali še manj prekratka z zaviranje in oplazil sem odbijač vozila pred menoj. Sopotnico je vrglo dol, medtem ko sem jaz zgrmel po tleh in motor je obležal na moji desni nogi.
Tommy je bliskovito reagiral in postavil svoj motor tako, da je opozarjal prihajajoča vozila na nevarnost, nato pa Suzy pomagal dvigniti motor z mene. Noga me je tako bolela, da je nisem mogel premakniti in kar nekaj sekund sem potreboval, da sem se skobacal s ceste. Na srečo smo "sanirali" zadevo v pičlih nekaj sekundah in ni bilo kakega naleta ali česa podobnega. Zadeva se je zaključila s prelomljeno ročico prednje zavore, (malenkost) zvitim krmilom in prasko na rezervoarju za gorivo - seveda pa ne smem pozabiti omeniti pasje bolečine v nogi. Po kaki uri počitka smo nadaljevali proti vrhu. Bolečina v nogi je bila nekako konstantna a lepote Trente so blagodejno vplivale na moje počutje. Bolela me je noga in bolela duša. Ni mi bilo vseeno, da sem Suzy izpostavil nevarnosti.
Najhuje pri vsej zadevi je, da je bila situacija "nerešljiva". Vsepremalokrat pomislimo, kaj se nahaja na ravninici, ko pridemo iz ovinka, pa ne glede na to, ali vozimo avtomobil, ali motocikel. Še dobro, da smo "easy riderji" in se je vse skupaj dogajalo pri hitrosti okoli prbl. 50 km/h. Nočem niti pomisliti, kaj bi se zgodilo, če bi bili hitrejši.
Vzpon na Vršič mi je delal malo preglavic, saj je bila desna ročica krmila zvita rahlo navzdol, medtem ko je leva bila nepoškodovana... Ni ravno ugodno za lovljenje ravnotežja v jari kači ovinkov do vrha. No, na vrhu nas je pričakal svež vetrič in zlato sonce in gorski zeliščni čaj je deloval prav ugodno in pomirjujoče. Ker pa je začelo počasi tudi kruliti po želodčkih smo se z vrha odpravili malo nižje v prijetno gostilnico pregnati lakoto.
Siti in ganjeni z lepoto mogočnih skalnatih gmot, ki so se vile proti nebu poraščene z gozdovi po pobočjih in s plešatimi vrhovi smo se odpravil v Kranjsko goro, kjer smo napojili naše konjičke in se počasi ločili. Tommy-ja je pot vodila v Domžale, medtem ko sva midva zavila prti Bledu. Ker bolečina kar ni hotela popustiti, sva si tudi tam privoščila postanek ob jezeru in malo pokofetkala.
Do doma sva se še enkrat ustavila v Kranju. Bolečina je postajala že prav zoprna. No, kljub temu pa je bil izlet čudovit. Nesrečne okoliščine so naju obogatile še z eno dragoceno izkušnjo in potrdile tisto, česar sem se zavedal že prej: kljub vsej previdnosti in pozornosti na cesti, le-te ni nikoli preveč. Za vsakim ovinkom nas morda čaka presenečenje.
Sedaj, ko to pišem, me noga še vedno presneto boli. Daje me prijetna utrujenost čudovite a žal tudi boleče nedelje na katero sva prevozila 300 km in utrpela prometno nezgodo.