[ 
Počutje: Angry
]
[ 
Trenutno: Watching cesta bratsva in enotnosti v noèni podobi
]
Ponedeljek, 13.-ega avgusta, 2007.-ega leta gospodovega je bil prekrasen sončen dan. Za večer so bile sicer napovedane plohe in nevihte krajevnega značaja, a to ne zmoti velikih duhov. Okoli 7-me ure zvečer je moped že naložen in smo na poti proti Brežicam.. Kam naprej še ni bilo točno določeno, a pot dovoljuje čas za premislek. Le tega zmoti nekaj dežnih kapelj, ki pa na srečo ne pustijo hujših posledic na cesti... No pravzaprav niti na vizirju ne.
Kapučino na brežicah dobro dene in že se kolesa kotalijo po hrvaški avtocesti... Nekje v okolici Novske me želodček opozori, da je čas za večerjo. No, pa saj v končni fazi je res, da je nebo nad menoj posuto z zvezdami, kar nekako ne more izpričevati dugega, kakor da je okoli mene tema... Ali lepše rečeno, jasna noč. V jasni noči pa se seveda prileže dunaj'c s pomfrijem. Poleti je namreč tako malo krat priložnost, da bi kaj tako nezdravo mastnega lahko z užitkom pojedel, saj vročina ne dopušča takih pregreh. No, v povsem jasni in sveži noči pa je drugače...
V Slavonskem Brodu mi nekako pride na misel, da se že nekam dolgo vozim po avtocesti in da bi bil čas da nekam zavijem... Najbolje da grem kar čez mejo v Bosno. Tam imam hišo in bom lahko počasi tudi oddremal kako kitico. Seveda pa je do tja še kak kilometer, zato po premagovanju ceste do Dervente omagam v eni izmed gostiln in si privoščim okrepčilo... Coca - Cola, domača "kafa" in æevapèièi... Samo zdravje me je danes... res.
Nadaljujem po slavni cesti Šamac - Sarajevo in se v Rudanki odcepim desno... V rodno vas Stanari, kjer se potopim v sanje. 430 nočnih kilometrov je prijetno utrujajočih. Ravno prav za globok premislek... Zelo globok...
