[ 
Počutje: Cool
]
[ 
Trenutno: Playing
]
Ne vem, koliko poznate navade, a ponavadi se nekako spoštuje tradicija. In med motoristi je tradicija, da se spomladi naredi otvoritveno vožnjo, jezeni pa zaključno vožnjo sezone. Ne gre tega jemati dobesedno... Bolj gre za prijetno druženje in sklepanje novih prijateljskih vezi in izmenjavo dragocenih izkušenj z drugimi popotniki in popotnicami. In morda boste presenečeni, da jih je na dveh kolesih kar nekaj.
Letos sem bil eden izmed organizatorjev zaključne vožnje tudi jaz. Prva trasa, ki sem si jo zamislil je bila najprej spremenjena zaradi makadamske ceste, ki ni bila po godu vsem zainteresiranim. Nekaj dni kasneje pa še neurje... trasa pa je šla nekako ravno čez Baško grapo.
Pa ni vse padlo v vodo. Èas je bil, da se na hitro oblikuje nova trasa in z nekaj domišljije mi je v zadnjem trenutku tudi uspelo. Traso smo torej uspeli zastaviti in čakalo se je samo še vremensko napoved za nedeljo. Tokrat nas vremenkoti niso razočarali... Nedelja je bila res čudovit dan.
Zbor je bil od 10-ih dalje v Planini pri Rakeku. Ob 11-ih smo krenili mimo Unca, Rakeka in Cerknice... pa čez Grahovo in v Bloški polici skrenili levo, čez Novo vas in Sodražico, prečkali Ribnico, se zapeljali skozi Kočevje, kjer se pešci kar niso mogli načuditi prijazni gesti, ko se kolona 23-ih motorjev zaustavi pred prehodom za pešce in jih spusti mimo. Vsi so nas občudujoče in hkrati presenečeno gledali. V Livoldu smo spet skrenili levo proti Èrnomlju. Lepi ovinki po ozki vendar vseeno prazni, morda kar malo preveč prazni cesti.
Razlog je kmalu znan. Cesta je na določenem delu zaprta in treba bo po obvozu. Vendar kakem obvozu... makadamskem. S težkim srcem se vendar odpravimo naprej. Makadamu pa kar ni videti konca. Vozimo se po gozdu, ne da bi točno vedeli kje in zaupamo občutku, da se na razcepih odločamo prav. Naenkrat pa sredi divjine čisto pravi prometni znak... No, pravzaprav dva. Eden opozarja na delo na cesti... drugi pa zapoveduje najvišjo dovoljeno hitrost, ki je 70 km/h. 
Pri najboljši volji se po tisti cesti s svojim mopedom ne bi upal peljati kaj dosti več kot 50 km/h...
Po cca. 9 in pol kilometrih se končno dokopljemo do asvalta. Ustavimo se pri prvi gostilni, da počakamo na vse ostale in spet oblikujemo urejeno kolono. Pravi užitek je bilo opazovati nekatere, ki so nebogljeno strmeli v svoje prašnje konjičke potem, ko so sneli čelado.
Pavzo izkoristimo še za obisk stranišča, nato pa nadaljujemo proti Èrnomlju in cilju naše prve etape - Podzemlju, kjer smo dogovorjeni za kosilo. Ni trajalo dolgo in že smo se veselili obeda... Pred gostiščem pa so se zbirali radovedneži in občudujoče zrli v konjenico, zbrano na parkirišču.
Samo postrežbo moram pohvaliti v obeh pogledih. Gostoljubem sprjem, vse je bilo pripravljeno, kot smo se dogovorili, khrana pa nadvse okusna. Postrežba pa hitra in korektna. SKratka, bili so izpolnjeni vsi pogoji za prijetno kramljanje in obedovanje in spomini na prah na konjičkih so kar nekako sami od sebe izpuhteli, v prostoru pa se je razlegal prešeren smeh.
Èeprav bi se po obilnem kosilu, res prijetni postrežbi in polno smeha verjetno bolj prileglo kako poležavanje ob bližnji Kolpi, smo ob 15-i spet skočili v sedla in odrinili dalje. Tokrat proti Metliki, nato čez Semič in skozi Dolenjske Toplice, pa mimo Novega Mesta proti Krškem, kjer je bil tudi cilja naše druge etape. No, pravzaprav niti ne samo Krško, ampak dirkališče v Cerkljah, kjer so si nekateri dajali duška na pisti, ki je v zadnjih vzdihljajih.
Od tam smo se odpravili ob Savi proti Ljubljani oz. proti koncu zadnje etape - Zbiljskemu jezeru. V Radečah smo ponovno napojili naše konjiče in na Zbilje prišli okrog pol osme ure, kjer so nas prijazno pozdravili labodi.
Skupaj smo še spili pijačko, malenkost pokramljali, nato pa nas je hlad začel opozarjati, da smo že zakorakali v jesen in da je čas, da gremo vsak po svoje proti domu. Za nami je bil prijeten jesenski dan in 366 kilometrov v družbi sokolegov. Bo treba ponoviti.