[ 
Počutje: Very Sad
]
Zvečer sta se skregala in rekla mu je da je konec.
Ponoči pa se je vztrajno stiskala v postelji k njemu, vedel je, da ga potrebuje.
Zjutraj pa jo je še 1x vprašal, če je mislila resno s tem, da je konec.
Z dolgim razmislekom je pokimala, on pa se je obrnil in odšel.
Vožnja v službo je bila dolga, razmišljal je, kje je storil napak, zakaj je prišlo do tega. Odgovor je bil vedno isti. Tisti posel ju je združil in tisti posel je ubil v njej tisto nežno in prijazno bitje, njiju pa razdružil. Njej pa je ta posel bolj pomemben, kot on in kot njena družina. S tem se nikakor ne more sprijazniti. Kako je to sploh mogoče. Vedel je da se to da obrniti in ju lahko posel zopet druži, ampak kako?
V službi je bilo zelo hudo, čustva so bruhala iz njega vsake toliko časa in komaj se je zdrževal. Prsa in želodec so skoraj eksplodirala zaradi pritiska, v glavi pa neprestano vprašanja, ZAKAJ?
Zakaj se je to moralo zgoditi. Zakaj?
Nekaj mesecev nazaj je bilo vse tako lepo in govorila sta o družini in otrocih, sedaj pa tole.
Iz službe je moral iti prej, ker je v prsih preveč bolelo.
Med potjo pa se je spraševal zakaj?
Ko je prišel domov, preden je vtaknil ključ v ključavnico so se ulile solze, preveč je bolelo, ni zdržal.
Kaj takega se mu do sedaj še ni zgodilo.
Peklo in rezalo je kot da bi pojedel 100 nožev.
Solze so tekle, po glavi pa so rojile misli.
Nikoli več ne bo parkiran njen avto pred blokom, nikoli več, ga ne bo čakala doma s kosilom in ga pozdravila z veselim nasmeškom in sladkim poljubom.
Nikoli več se ne bo ponoči stisnila k njemu in ga božala.
Nikoli več ne bo vohal njej poseben sladek vonj.
Nikoli več ne bo globoko vdihnil njenega diha ko spi, nikoli več je ne bo ponoči prijel za roko in jo poljubil, nikoli več ne bo gledal kako spi, kako se smeji, njen smeh je nekaj posebnega tako prikupen, nikoli več nikoli.
V prsih reže in boli, roke se tresejo, nič več nima smisla, stanovanje je prazno, vse je brez veze, ne vem kaj bi počel, kam bi se dal.
Ne da se mu več, ne da več ukvarjati z novimi ženskami, ne da več ljubiti in dajati ljubezni, ne da.
Srce pa se lomi in boli znova in znova z vprašanjem zakaj?
Telefon nič več ne zazvoni in nič več ni slišati njenega glasu.
Pogreša jo, pogreša tako zelo močno, dal bi vse na svetu, da bi lahko obrnil čas nazaj, ampak to ne gre.
Ve da je na oni strani, ve da je tam, čuti jo, da trpi, ampak spet tisti, zakaj?
Popoldne je minilo z razmišljanjem zakaj in obujanjem tistih tako lepih spominov, ko se ga je morala vsak trenutek dotikati.
Zvečer pa spat, ah spanje, zopet ni spal, ne more spati, boli in reže, solze lezejo na oči, zakaj?
spet zakaj. Zato, ker je izbrala nekaj drugega namesto njega.....pa je to res potrebno, če lahko imata oboje?
ljubezen in ona posel.
Zjutraj je šel v službo in opravljal svoje delo kot robot, nekdo opazi, da je nekaj narobe a on ne reče ničesar.
Samo zadržuje bolečino v prsih in se sprašuje zakaj.
Ljubil jo je še vedno, nje pa ni več....
Preprosto je ni, stanovanje je prazno in vse je brez smisla.
Ona je tam doma..........
Boli to, ker raje pobegne pred problemom, kot da ga reši......
a rešljivo je tudi to, samo če je želja....
njegova je....