55 [ Stalni link ]

[  Počutje: Angry ]

[  Trenutno: Watching cesta bratsva in enotnosti v noèni podobi ]

Ponedeljek, 13.-ega avgusta, 2007.-ega leta gospodovega je bil prekrasen sončen dan. Za večer so bile sicer napovedane plohe in nevihte krajevnega značaja, a to ne zmoti velikih duhov. Okoli 7-me ure zvečer je moped že naložen in smo na poti proti Brežicam.. Kam naprej še ni bilo točno določeno, a pot dovoljuje čas za premislek. Le tega zmoti nekaj dežnih kapelj, ki pa na srečo ne pustijo hujših posledic na cesti... No pravzaprav niti na vizirju ne.

Kapučino na brežicah dobro dene in že se kolesa kotalijo po hrvaški avtocesti... Nekje v okolici Novske me želodček opozori, da je čas za večerjo. No, pa saj v končni fazi je res, da je nebo nad menoj posuto z zvezdami, kar nekako ne more izpričevati dugega, kakor da je okoli mene tema... Ali lepše rečeno, jasna noč. V jasni noči pa se seveda prileže dunaj'c s pomfrijem. Poleti je namreč tako malo krat priložnost, da bi kaj tako nezdravo mastnega lahko z užitkom pojedel, saj vročina ne dopušča takih pregreh. No, v povsem jasni in sveži noči pa je drugače...

V Slavonskem Brodu mi nekako pride na misel, da se že nekam dolgo vozim po avtocesti in da bi bil čas da nekam zavijem... Najbolje da grem kar čez mejo v Bosno. Tam imam hišo in bom lahko počasi tudi oddremal kako kitico. Seveda pa je do tja še kak kilometer, zato po premagovanju ceste do Dervente omagam v eni izmed gostiln in si privoščim okrepčilo... Coca - Cola, domača "kafa" in æevapèièi... Samo zdravje me je danes... res.

Nadaljujem po slavni cesti Šamac - Sarajevo in se v Rudanki odcepim desno... V rodno vas Stanari, kjer se potopim v sanje. 430 nočnih kilometrov je prijetno utrujajočih. Ravno prav za globok premislek... Zelo globok...

8 [ Stalni link ]

[  Počutje: Fed Up WIth Life ]

Èetrtek, 9.-i avgust, 2007.-ega leta gospodovega. Današnji dan se je zame začel že sinoči, ko sem kljub dobri družbi doma na vrtu vztrajno premleval, ali bo ta gips šel že končno dol...



V glavi sem še vedno imel podobe zadnjega meseca, ki sem ga preživel na berglah... Poletje je kar nekako zbežalo mimo in se prevesilo v zaključek. Celo dnevi so že občutno krajši.

Življenje na berglah je presneto dolgočasno. Sploh če si sam doma. Èeprav sem lahko ta čas porabil za kaj koristnega... Prebral sem marsikako knjigo, ki sem si jo že dolgo želel in postoril še kako "tipkarsko opravilo", uredil prehrano, se družil s kolegi in znanci, saj sem končno imel časa na pretek itd.



Po niti ne tako zelo dolgem čakanju na hodniku travmatološke ambulante na polikliniki je lečeči zdravnik podal mnenje: MAVEC EX!!!

Èez kake pol ure sem že hodil po lastnih nogah. Sicer še rahlo nestabilno, ampak hej... HODIL SEM PO SVOJIH NOGAH!!!

Okoli druge ure popoldan sem bil že oblečen v svojo opravo in sem zajahal svojega konjička. Bil sem pripravljen za na pot. No, roko na srce, on je bil bolje pripravljen... Poškodovani deli so bili nadomeščeni z novimi in njega ni nič bolelo, kar se zame ne bi moglo ravno trditi.



Èakala naju je pot čez Vršič. Dvakrat v življenju sem šel čez Vršič iz bovške smeri in obakrat se je končalo s padcem. Pravijo, da gre v tretje rado (v četrto pa janez ). Danes jo je torej potrebno premagati... pot namreč. Kako zanimivo se to sliši. No, v resnici se je treba spopasti s strahom, oz. morda bolje rečeno s slabim občutkom.

Na poti se je vse zarotilo proti meni. Več kot 100 kilometrov me je spremljal dež, od tega kakih 30 tak naliv, da sem bolj plaval po cesti, kakor vozil. Prvič v življenju sem razumel, kaj pomeni, da "teče od nekoga"... V Kranjski gori sem namreč iz škornjev dobesedno izlil vodo, medtem ko se je od obleke dobesedno cedilo še nekaj minut. Ampak pri srčku mi je bilo toplo... Prišel sem čez... Živ in zdrav. No za toploto so bili še drugi razlogi... Na tej strani je prav prijetno grel sonček. Pa še imeniten pogled na vršace ti vzame dih...

No, prekletsvo belega škornja pa je tako doživelo svoj epilog. Morda malenkost patetičen za tiste, ki se zmrdujejo nad "don kihotovskimi" podvigi nekaterih zanesenjakov, a važno da smo vsi zadovoljni.

17 [ Stalni link ]

[  Počutje: Confused ]

Hmnja... Minilo je 10 dni in povedano po pravici, sem že zjutraj bil nekam manj optimistično razpoložen. Enostavno se nisem mogel znebiti slabega občutka. Bolečina v nogi je bila še prisotna in sanje o tem, da gre gips danes dol so se kar nekako razblinile...



Na jutranji kavi sem bil kar nekako žalosten. Vedel sem, da če gips ne gre dol, dopust za letos odpade. Tudi napovedi izbrane zdravnice niso bile najbolj optimistične. Nartne kosti se dolgo celijo... Lahko celo mesece.

Spet v čakalnici travmatološke ambulante na polikliniki v Ljubljani. Glede na posamezne primerke, ki čakajo z menoj se počutim presneto zdravega in spet me prevzame nekaj optimizma. Vendar pa rentgen pokaže pač tisto kar vidi. Lečeči travmatolog ugotovi nespremenjeno stanje in me napoti domov s še vedno nehodilnim mavcem. Naroči me na kontrolo čez 14 dni.

Pa je šel dopust po gobe... 9. - i avgust, pa kak teden, da se razgibam... pa smo že sredi avgusta, takrat pa vreme postane nestabilno... Tri tedne dolga pot takrat bi bila z vidika pravočasnega povratka dokaj riskantna... No, bomo še videli...

118 [ Stalni link ]

[  Počutje: Very Sad ]

Ponedeljek, 16-ega julija, 2007-ega leta gospodovega. Prebudim se v bolečinah. Noga je sorazmerno zaotekla v predelu stopala, bolečine v kolku in riti so kar nenavdušujoče. Hmnja... Očitno je čas za obisk zdravnika.

Odločitev se izkaže za dokaj pametno potezo. Tudi zdravnica izkaže sum na zlom, ki se na urgenci samo še potrdi. Slikica pokaže zlomljeno 4.-o nartno kost. V kolku na srečo nobenih resnejših poškodb. Zgolj nategnjene sklepne vezi. Bo minilo po nekaj dnevih počitka. Kontrola na polikliniki v travmatološki ambulanti v četrtek 26. julija.

Domov odidem z novim po meri in posebej zame narejenim škornjem (beri: nehodilnim mavcem). No ja... Poceni sem jo odnesel. Èez deset dni gre mavec dol, potem pa lahko odrineva na zasluženi dopust. Ravno en teden da razgibam tačko, 3.- ga avgusta pa na pot. Ko le ne bi ta presneta taca tako bolela. Pa še gips me nekako žuli. 'bemtiš.